Tvoja zvestoba traja od roda do roda, kakor si zemljo utrdil, tako ostane.

Na četrto velikonočno nedeljo, ki jo imenujemo tudi nedelja Dobrega pastirja, posebej molimo za nove duhovne poklice. Podatek, da imamo danes v ljubljanskem bogoslovju štirinajst bogoslovcev za vseh šest slovenskih škofij in še enega v Rimu, meče senco dvoma na učinkovitost naše molitve. Kaj ti podatki povedo o naši Cerkvi, kaj o duhovništvu, kaj o svetu, v katerem živimo? Nikogar ni, ki bi lahko imel popoln vpogled v sporočilo teh podatkov. Gole številke nam o tem, kaj se v resnici dogaja, ne povedo veliko.

Kot zanimivost naj podam nekaj statističnih podatkov, ki jih ne bom interpretiral, saj se nam, kot že rečeno, objektivno vrednotenje izmika. Ko sem leta 1973 vstopil v bogoslovje, nas je šest bogoslovcev, prvoletnikov, bivalo v eni sami sobi stolnega župnišča, kjer sedaj stanujem. V eni sobi je bilo šest majhnih regalov s po petimi metrskimi knjižnimi policami, šest ozkih omar za perilo in obleko, šest delovnih miz, šest stolov in šest postelj. Sanitarije so bile skupne, tuširanje je bilo možno enkrat tedensko. V istem nadstropju stolnega župnišča, kjer sedaj živimo trije duhovniki, nas je bilo v takratnem prvem letniku kar 32 bogoslovcev. V drugem letniku, ki je bival na podstrešju župnišča, jih je bilo še nekaj več. Bogoslovno semenišče je bilo seveda polno. Pred petdesetimi leti nas je bilo v šestih letnikih semenišča skoraj desetkrat toliko kot danes. Približno enako število kot je bilo nas, škofijskih bogoslovcev, je bilo na Teološki fakulteti še redovnikov in redovnic.

Ljubljanska stolnica nam nudi zanimiv pogled na 1.700 let duhovništva v našem mestu. Najprej poglejmo vidne sledi teh dolgih stoletij, nato pa se ustavimo pri njihovem sporočilu. V nišah štirih slopov, ki nosijo kupolo, so v kamnu upodobljeni štirje emonski škofje. Najbolj znamenit med njimi je sv. Maximus Emonski. Na plošči v podnožju beremo, da je Maximus zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere … Zgodovinski viri pričajo, da se je sv. Maksim Emonski leta 381 udeležil pokrajinskega koncila v Ogleju in leta 390 sinode v Milanu. Maksimov naslednik je bil Castus. Na plošči pod kipom med drugim piše, da je bil slaven v verski odličnosti; po njem je bilo to ljudstvo vzgojeno v Rimski cerkvi. Kipar Angelo Pozzo je leta 1713 izdelal kip blaženega Genadija, o katerem napis pravi, da je zbral emonsko čredo po Atilovem besnenju, jo z apostolsko vnemo utrjeval ter jo znatno in čudovito povečal. Hunski poglavar Atila je namreč leta 452 na svojem pohodu proti Italiji, kjer je naslednje leto umrl, Emono povsem uničil. O emonskem škofu sv. Floriusu pa na plošči vidimo zapis, da je prebivalce mesta vzgajal z naukom in svetostjo.

Duhovnik sem zato, da oznanjam večno, nespremenljivo resnico o Bogu Stvarniku in Kristusu odrešeniku ter o človeku, ki je poklican, da ima delež življenja v Bogu.

Zgodnjekrščanski sakralni center rimske Emone so odkrili leta 1969 blizu sedanje predsedniške palače med Gregorčičevo in Erjavčevo ulico. Življenje v Emoni se je končalo še pred prihodom Slovanov. Prebivalci mesta so se že pred letom 580 skupaj s svojim škofom umaknili v Neapolis, Novigrad v Istri, imenovan tudi Emonia. Naši predniki so ob prihodu našli le še kup ruševin, ki so mu rekli Gradišče. Ljubljana je znova dobila škofa skoraj 900 let pozneje, leta 1461.

Na današnji dan pa obhajamo tudi praznik posvetitve naše stolnice. Kdo so bili ljudje, ki so nam postavili to veličastno svetišče, največji kulturni biser našega mesta. Na bakreni plošči, vzidani v temeljni kamen levega zvonika, je med drugim zapisano: Ko je na Petrovi stolici sedel Klemen XI., ko je vladal Leopold Veliki, ko je bil ljubljanski škof Ferdinand I. grof Kuenburg, je bila na novo zgrajena ljubljanska stolna cerkev. Resnosti poškodb stare gotske cerkve se je zavedal že škof Jožef Rabatta (1664–1683). Na to cerkev nas na zunanji strani južne stene v niši spominja gotska Pieta. Rabatta je dal izdelati načrt za gradnjo nove cerkve, ki pa se ni ohranil. Je pa Rabatta dokončal letno rezidenco ljubljanskih škofov v Goričanah. Njegov naslednik  Sigismund Krištof grof Herberstein, po rodu iz Gradca, je bil kanonik v Passauu, Wroclavu in Regensburgu. Škofovsko posvečenje je prejel še v dotrajani gotski cerkvi leta 1684. Viri ga predstavijo kot skromnega, pobožnega in odločnega moža. Za svojega generalnega vikarja je imenoval Antona Dolničarja, po katerem se imenuje ulica, za stolnega prošta pa Janeza Krstnika Prešerna, ki je ob ustanovitvi Academiae operosorum leta 1693 postal tudi njen predsednik. Krog akademikov s še nekaj uglednimi možmi je leta 1700 škofu Herbersteinu predložil nov načrt. Škof je načrt potrdil, a je na veliko presenečenje vseh v največji tajnosti cesarja Leopolda I. in papeža Inocenca XII. zaprosil za razrešitev. Že pred tem je bil dogovorjen z redom oratoriancev v Perugii, da bo preostanek življenja preživeti v njihovem samostanu z redovnim imenom Hieronim. To, da Herberstein ni blagoslovil temeljnega kamna, kaže, da je med njim in gradbenim odborom prišlo do nesoglasja. Za Herbersteinovega naslednika je cesar imenoval salzburškega kanonika Franca Ferdinanda grofa Kuenburga. Anton Dolničar je novega škofa, ki je prevzel škofijo leta 1701, seznanil z načrti za novo stolnico. Škof Kuenburg pa je vse skupaj dal v roke znamenitemu jezuitskemu arhitektu Andreju Pozzu, ki je pred tem zasnoval cerkev Il Gesu, največjo baročno cerkev v Rimu.

Kuenburg je zidavo stolnice po predelanem načrtu izdatno finančno podpiral in jo na današnji dan, 8. maja 1707, slovesno posvetil. Že naslednje leto je Kuenburg izdal listino o zidavi semenišča, ki je bilo dokončano leta 1717 in velja poleg stolnice za največjo baročno stavbo v Ljubljani. Zaradi izjemnega ugleda, ki ga je Kuenburg užival, ga je cesar Jožef I. leta 1708 določil za spremstvo nadvojvodinje Marije Ane k poroki s portugalskim kraljem Janezom V. v Lizbono. Škof si ni predstavljal, da se v Ljubljano ne bo več vrnil, kajti med bivanjem v Lizboni je bil imenovan za nadškofa v Pragi.

Ta kratek kronološki pregled nam pove, da je Cerkev v našem mestu preživela velikanske politične, družbene in kulturne preobrate, zato sedanje majhno število bogoslovcev nikakor ne pomeni, da se bližamo točki nič, zamrtju vere. Tisti kristjani, ki so pred poganskimi barbarskimi ljudstvi v 6. stoletju bežali iz Emone, si niso predstavljali, da bo mesto na novi lokaciji pod gradom, v popolnoma spremenjenih razmerah šele po devetsto letih znova dobilo škofa. Teh razmer, ki nas danes delajo tesnobne, ne smemo jemati kot dokončne. Nekega dne bodo vse te modernistične blodnje prešle kot rosa, ki jo posuši jutranje sonce. Neizpodbitno drži beseda Ps 118: »Tvoja beseda, Gospod, velja za zmeraj, trdna je kakor nebesa. Tvoja zvestoba traja od roda do roda, kakor si zemljo utrdil, tako ostane.«

Cerkev je v našem mestu preživela velikanske politične, družbene in kulturne preobrate, zato sedanje majhno število bogoslovcev nikakor ne pomeni, da se bližamo točki nič, zamrtju vere.

Kaj ta vizija psalmista pomeni? Predvsem to, da so na videz epohalne spremembe in civilizacijski preobrati zgolj dogajanje na površini. Na površju, v našem vidnem polju, se nenehno dogajajo tehnološke spremembe. Te prikličejo vlagatelje, in obratno, vlagatelji spodbujajo nove tehnologije. Zmagovalci novih tehnologij kreirajo tudi zmagovalno politiko, ki na najrazličnejše načine, tudi surove, spodriva zastarele tehnologije skupaj z njihovimi kulturnimi modeli. Nove tehnologije zmaguje tako, da vlagajo v novo umetnost, v novo kulturno ustvarjalnost in v novo filozofijo. Na ta način nastajajo nove ideologije, novi ideološki konstrukti za zapeljevanje, varanje in duhovno zasužnjevanje množic.

Kje je tu prostor za duhovništvo in kaj ga osmišlja? Odgovoril bom kar nas svojem primeru. Rojen sem bil v zgodnjem povojnem komunizmu. Z njim nikoli nisem imel težav, ker ga nikoli nisem jemal resno, ne da bi mi to kdo svetoval. Nisem pričakoval, da bo komunizem kdaj pobralo, a me nikoli niti malo ni osebno nagovarjal. Vera je bila zame že v otroštvu prostor svobode in smisla onstran zemeljskih tekmovanj. Od zemeljskega prerivanja nikoli nisem ničesar pričakoval, zato se ga tudi nisem udeleževal in se zaradi te neudeležbe nikoli nisem počutil prikrajšanega. Vsa leta sem čutil, da lahko v območju vere živim polno in normalno. Duhovnik sem zato, da oznanjam večno, nespremenljivo resnico o Bogu Stvarniku in Kristusu odrešeniku ter o človeku, ki je poklican, da ima delež življenja v Bogu; obenem pa razčlenjujem videz tostranskih moči in kažem na plitkost in prehodnost vseh zgolj človeških umovanj, ideologij in kulturnih modelov. Z veliko notranjo gotovostjo trdim, da je med nami mnogo mladih, ki čutijo podobno jaz, da je njihov pogled še bolj prečiščen in njihova gorečnost še večja od moje. Zato z vso Cerkvijo verjamem v moč priprošnje, da bo Gospod takrat, ko bo sam hotel, poslal dovolj delavcev na svojo žetev.