Predragi bratje in sestre, upam, da uspešno preživljate koronske čase. Danes je namreč že že 5. nedelja v drugi karanteni. Vendar nam koronavirus ne sme priti do živega. Obstaja izraz za tisti čas, ko stvari ne gredo tako, kot smo jih načrtovali. In to je življenje. Naše lastno življenje, ki ga je treba vzeti takšnega, kakršno je.

Evangelij današnje nedelje prinaša težke, a hkrati zanimive poudarke. Ko se tako vedno bolj bližamo koncu cerkvenega leta nas branje vedno bolj napeljuje k razmišljanju o smislu naših življenj. Da Jezus ni samo tisti sladki Bog, ki je poln usmiljenja in lepih besed, ampak da so njegove besede včasih tudi trde.

Kaj je prilika?

Za razumevanje današnjega evangelija; ključ do razlage se skriva v prvi vrstici. »Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko:« Vprašanje, ki se zastavlja je, kaj je prilika? Prilika je zgodba, primer, s katerim hočemo nekaj ponazoriti. Prilika je zgodba z odprtim koncem, ki je izmišljena in omogoča vsakemu posamezniku, da v svoji notranjosti prepozna resnico, sporočilo, ki ga želi prilika posredovati. To pomeni, da lahko vsak od nas bere in razume priliko na več različnih načinov.

Zakaj je torej Jezus uporabljal prilike? Da, nam je dal misliti, da je vsak posameznik povabljen k temu, da prispeva svoje razmišljanje, kaj so tiste stvari, ki se mu utrnejo pri prebiranju. Pri ljudeh, kot je bil Jezus, smo sicer bolj navajeni na to, da jih poslušamo, da se usedemo in poslušamo ter kaj veliko pri tem ne razmišljamo, kajti On je tisti, ki namesto nas misli in dela. In to običajno delamo v naših vsakdanjih življenjih. Prilike pa nas spodbujajo, da gremo ven iz tega razmišljanja, da iz poslušalcev postanem aktivni poslušalci, nato razmišljujoči poslušalci in na koncu aktivni izvrševalci.

Bog daje vsakemu po njegovih zmožnostih

Še enkrat: »Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko«. Počasi se bližamo koncu cerkvenega leta. In ta današnja prilika je ena od tistih, ki govorijo o koncu sveta. Avtor današnjega odlomka je Matej. Tisti Matej, ki je bil prej pobiralec davkov, nato pa je postal Jezusov učenec. Če je bil Matej prej delavec v financah in poslu, se mu je ta današnja prilika morda zato še bolj vtisnila v spomin.

Vedno moramo delati dobro, delati dobro vsem, ki niso tako zelo srečni kot smo mi sami. Tisti višje postavljeni in bolj srečni se bodo že znali sami pririniti naprej, vendar ozka so vrata v božje kraljestvo.

»Neki človek …«, ne kralj, ne voditelj, ampak nekdo, kdorkoli. »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike …« mogoče bi bilo tukaj lažje, da bi namesto besede služabniki uporabili besedo sužnji, kajti v tistih časih so bili tisti, ki so opravljali dela služabnikov skoraj vsi izključno sužnji, vendar mislim, da smo zaradi politične korektnosti tu dali besedo služabniki. »Ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov …« En talent je današnjih 36 kilogramov plemenite kovine, kar je še danes ogromno denarja. Če pa je prvi dobil pet talentov, je to še petkrat toliko. »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.« Izpostavil bi, da je dal vsakemu po njegovih zmožnostih. Premeteni poslovnež je dobil pet talentov, običajni človek tri in na koncu tisti, ki ni znal z denarjem enega. In ta »neki človek« je odpotoval. Ni naročil svojim služabnikom, da morajo z talenti trgovati ali kaj drugega. Nič. Samo odpotoval je.

Tisti, ki je prejel pet talentov je s svojim znanjem in sposobnostmi dobil še pet novih. Tisti z dvema je dobil še dva nova. Sedaj se začne odvijati drama. Ta zadnji začne razmišljati, kaj sta onadva pred njim naredila in vrnila z obrestmi. On tega ni naredil zato, ker je se je bal. Bal se je gospodarja in bal se je lastnega razmišljanja. Kam bi ga lahko vsa ta podjetnost, ki sta jo pokazala njegova sodelavca, pripeljala. Vendar je bil v svojem razmišljanju pošten. Lahko bi namreč z talentom pobegnil, ga zapravil ali kako drugače porabil. Ne, bil je pošten in zvest. To običajno gre skupaj in predstavlja protiutež tveganju in podjetnosti.

Posebej v teh težkih časih poskrbeti za vse pomoči potrebne

Prva dva služabnika je gospodar pohvalil: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«. Za zadnjega pa ni imel lepih besed. Čeprav se je ta zadnji poskušal izviti z lepim nagovorom, v katerem je opisal tega gospodarja, ni to nič zaleglo. Gospodar se je razjezil in odpustil tega zadnjega služabnika zaradi njegove lenobe. Mu je pri tem naredil krivico? Ga je odpustil zaradi njegovega poštenja in zvestobe? Ne, gospodar obrne zgodbo. Tretji služabnik, ki smo ga označili za zvestega, postane len in prva dva služabnika postaneta zvesta.

Mi kot družba moramo še posebej v teh izziva vrednih časih poskrbeti za vse te male, za tiste ki jim omejitve v njihovih življenjih enostavno predstavljajo ovire, da bi se lahko popolnoma in dokončno razvili kot človeške osebnosti. In to je sporočilo današnjega evangelija. Tega sporočila pa ne najdemo v današnjem branju (Mt 25,14-30), ampak v nadaljevanju današnjega odlomka (Mt 25, 31-46). Jezus tam govori o sodbi ob koncu časov, ko bo sodil ljudi in jih razdelil na kozle in ovce, na levico in desnico. Tisti, ki ne bodo storili nič kateremu od teh najmanjših, omejenih, nesrečnih, tudi Jezusu ne bodo storili nič. To je bistvo. Vedno moramo delati dobro, delati dobro vsem, ki niso tako zelo srečni kot smo mi sami. Tisti višje postavljeni in bolj srečni se bodo že znali sami pririniti naprej, vendar ozka so vrata v božje kraljestvo.

Koronakriza je eden od izzivov za vse nas. Da pogledamo na vse manj srečne, ki jih imamo med nami, da jih pokličemo in jih povprašamo po njihovih potrebah, željah, vzpodbudah. Kajti oni bodo na koncu tisti, ki bodo imeli naše vstopnice za nebeško kraljestvo.

2 KOMENTARJI

  1. Zmolimo Oče naš:
    ..odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom….

    V starem veku je šlo res za odpis dolgov ob ustoličenju novega vladarja itd., s ciljem preprečitve prevelike razlike v bogastvu in s tem kontrolo na družbo s strani bogatašev, piše Michael Hudson v knjigi “… and forgive them their debts” .
    Poglavje:

    “Jesus’s First Sermon and the Tradition of Debt Amnesty
    In the first reported sermon Jesus delivered upon returning to his native Nazareth (Luke 4:16 ff.), he unrolled the scroll of Isaiah and announced his mission “to restore the Year of Our Lord.” Until recently the meaning ofthis phrase was not recognized as referring specifically to the Jubilee Year. But breakthroughs in cunei form research and a key Qumran scroll provide a direct link to that tradition. This linkage provides the basis for understanding how early Christianity emerged in an epoch so impoverished by debt and the threat of bondage that it was called the End Time. Jesus was both more revolutionary and more conservative than was earlier recognized. He was politically revolutionary in threatening Judaic creditors, and behind them the Pharisees who had rationalized their rights against debtors. Luke 16: 13–15 describes them as “loving money” and“sneering” at Jesus’s message that “You cannot serve both God and Money/Mammon.”[26] The leading rabbinical school in an age when creditor power was gaining dominance throughout the ancient world, the Pharisees followed the teachings of Hillel. Now credited as a founder of rabbinical Judaism, he sponsored the prosbul clause in which creditors obliged their clients to waive their rights to have their debts cancelled in the Jubilee Year. Jesus’s call for a Jubilee Year was conservative in resurrecting the economic ideal central to Mosaic Law: wide spread annulment of personal debts. This ideal remains so alien to our modern way of thinking that his sermons are usually interpreted in a broad compassionate sense of urging personal charity toward one’s own debtors and the poor in general. There is
    a reluctance to focus on the creditor oligarchy that Jesus (and many of his contemporary Romans) blamed for the epoch’s deepening poverty.The meaning of Biblical deror (and hence “the Year of OurLord”)The recent discoveries start with the derivation of a Hebrew word thatis a key to understanding pivotal passages in the Old and New Testaments.That word is deror, used in Leviticus to signal a debt cancellation in the Jubilee Year as described above. Translated on America’s Liberty Bell as“Proclaim liberty throughout the land,” deror refers specifically to cancelling debts, freeing bond servants and returning land to its cultivator-occupants who had lost it through debt foreclosure or economic duress.That is the word’s meaning in Jeremiah’s narrative of King Zedekiah’s promise to cancel the people’s debts on the eve of war with Babylonia in588 BC. Jeremiah, the king’s counselor, interpreted the Babylonian King Nebuchadnezzar II’s subsequent defeat of Judea as punishment by the Lord for Zedekiah’s going back on his word and violating sacred law: “You did not release [your people from their debts], so I will release sword, pestilence and famine!” (Jeremiah: 17–22). By breaking the Mosaic covenant with the Lord, Zedekiah’s behavior condemned the land to destruction at the hands of Babylon. “He did evil in the eye of the Lord” (2Kings 224: 19f. and Jeremiah 52: 2 f.).Figure 3a and 3b (below): The Jesaiah scroll, the only complete scroll found in the caves of Qumran. Much as early Christianity made charitable debt forgiveness the test of one’s personal purity of soul and admissibility to heaven, this narrativegave the deror proclamation key significance in deciding Israel’s fate on the national plane – its salvation or damnation.”

    Intervju z njim ob predstavitvi knjige z naslovom »Empire and Economics: The Long History of Debt-Cancelation from Antiquity to Today« je v YouTubu na https://youtu.be/M4DkZ3CWFOk

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime