Tveganje in bogastvo ali zvestoba in poštenost?

POSLUŠAJ ČLANEK
Predragi bratje in sestre, upam, da uspešno preživljate koronske čase. Danes je namreč že že 5. nedelja v drugi karanteni. Vendar nam koronavirus ne sme priti do živega. Obstaja izraz za tisti čas, ko stvari ne gredo tako, kot smo jih načrtovali. In to je življenje. Naše lastno življenje, ki ga je treba vzeti takšnega, kakršno je.

Evangelij današnje nedelje prinaša težke, a hkrati zanimive poudarke. Ko se tako vedno bolj bližamo koncu cerkvenega leta nas branje vedno bolj napeljuje k razmišljanju o smislu naših življenj. Da Jezus ni samo tisti sladki Bog, ki je poln usmiljenja in lepih besed, ampak da so njegove besede včasih tudi trde.

Kaj je prilika?


Za razumevanje današnjega evangelija; ključ do razlage se skriva v prvi vrstici. »Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko:« Vprašanje, ki se zastavlja je, kaj je prilika? Prilika je zgodba, primer, s katerim hočemo nekaj ponazoriti. Prilika je zgodba z odprtim koncem, ki je izmišljena in omogoča vsakemu posamezniku, da v svoji notranjosti prepozna resnico, sporočilo, ki ga želi prilika posredovati. To pomeni, da lahko vsak od nas bere in razume priliko na več različnih načinov.

Zakaj je torej Jezus uporabljal prilike? Da, nam je dal misliti, da je vsak posameznik povabljen k temu, da prispeva svoje razmišljanje, kaj so tiste stvari, ki se mu utrnejo pri prebiranju. Pri ljudeh, kot je bil Jezus, smo sicer bolj navajeni na to, da jih poslušamo, da se usedemo in poslušamo ter kaj veliko pri tem ne razmišljamo, kajti On je tisti, ki namesto nas misli in dela. In to običajno delamo v naših vsakdanjih življenjih. Prilike pa nas spodbujajo, da gremo ven iz tega razmišljanja, da iz poslušalcev postanem aktivni poslušalci, nato razmišljujoči poslušalci in na koncu aktivni izvrševalci.

Bog daje vsakemu po njegovih zmožnostih


Še enkrat: »Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko«. Počasi se bližamo koncu cerkvenega leta. In ta današnja prilika je ena od tistih, ki govorijo o koncu sveta. Avtor današnjega odlomka je Matej. Tisti Matej, ki je bil prej pobiralec davkov, nato pa je postal Jezusov učenec. Če je bil Matej prej delavec v financah in poslu, se mu je ta današnja prilika morda zato še bolj vtisnila v spomin.
Vedno moramo delati dobro, delati dobro vsem, ki niso tako zelo srečni kot smo mi sami. Tisti višje postavljeni in bolj srečni se bodo že znali sami pririniti naprej, vendar ozka so vrata v božje kraljestvo.

»Neki človek …«, ne kralj, ne voditelj, ampak nekdo, kdorkoli. »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike …« mogoče bi bilo tukaj lažje, da bi namesto besede služabniki uporabili besedo sužnji, kajti v tistih časih so bili tisti, ki so opravljali dela služabnikov skoraj vsi izključno sužnji, vendar mislim, da smo zaradi politične korektnosti tu dali besedo služabniki. »Ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov …« En talent je današnjih 36 kilogramov plemenite kovine, kar je še danes ogromno denarja. Če pa je prvi dobil pet talentov, je to še petkrat toliko. »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.« Izpostavil bi, da je dal vsakemu po njegovih zmožnostih. Premeteni poslovnež je dobil pet talentov, običajni človek tri in na koncu tisti, ki ni znal z denarjem enega. In ta »neki človek« je odpotoval. Ni naročil svojim služabnikom, da morajo z talenti trgovati ali kaj drugega. Nič. Samo odpotoval je.

Tisti, ki je prejel pet talentov je s svojim znanjem in sposobnostmi dobil še pet novih. Tisti z dvema je dobil še dva nova. Sedaj se začne odvijati drama. Ta zadnji začne razmišljati, kaj sta onadva pred njim naredila in vrnila z obrestmi. On tega ni naredil zato, ker je se je bal. Bal se je gospodarja in bal se je lastnega razmišljanja. Kam bi ga lahko vsa ta podjetnost, ki sta jo pokazala njegova sodelavca, pripeljala. Vendar je bil v svojem razmišljanju pošten. Lahko bi namreč z talentom pobegnil, ga zapravil ali kako drugače porabil. Ne, bil je pošten in zvest. To običajno gre skupaj in predstavlja protiutež tveganju in podjetnosti.

Posebej v teh težkih časih poskrbeti za vse pomoči potrebne


Prva dva služabnika je gospodar pohvalil: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«. Za zadnjega pa ni imel lepih besed. Čeprav se je ta zadnji poskušal izviti z lepim nagovorom, v katerem je opisal tega gospodarja, ni to nič zaleglo. Gospodar se je razjezil in odpustil tega zadnjega služabnika zaradi njegove lenobe. Mu je pri tem naredil krivico? Ga je odpustil zaradi njegovega poštenja in zvestobe? Ne, gospodar obrne zgodbo. Tretji služabnik, ki smo ga označili za zvestega, postane len in prva dva služabnika postaneta zvesta.

Mi kot družba moramo še posebej v teh izziva vrednih časih poskrbeti za vse te male, za tiste ki jim omejitve v njihovih življenjih enostavno predstavljajo ovire, da bi se lahko popolnoma in dokončno razvili kot človeške osebnosti. In to je sporočilo današnjega evangelija. Tega sporočila pa ne najdemo v današnjem branju (Mt 25,14-30), ampak v nadaljevanju današnjega odlomka (Mt 25, 31-46). Jezus tam govori o sodbi ob koncu časov, ko bo sodil ljudi in jih razdelil na kozle in ovce, na levico in desnico. Tisti, ki ne bodo storili nič kateremu od teh najmanjših, omejenih, nesrečnih, tudi Jezusu ne bodo storili nič. To je bistvo. Vedno moramo delati dobro, delati dobro vsem, ki niso tako zelo srečni kot smo mi sami. Tisti višje postavljeni in bolj srečni se bodo že znali sami pririniti naprej, vendar ozka so vrata v božje kraljestvo.

Koronakriza je eden od izzivov za vse nas. Da pogledamo na vse manj srečne, ki jih imamo med nami, da jih pokličemo in jih povprašamo po njihovih potrebah, željah, vzpodbudah. Kajti oni bodo na koncu tisti, ki bodo imeli naše vstopnice za nebeško kraljestvo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike