"Tukaj sem, zgodi se." Pridiga nadškofa Cvikla mladim katoličanom na letošnji Stični mladih

Dragi sobratje v škofovski službi, dragi duhovniki, redovnice in redovniki, diakoni, bogoslovci, dragi bratje in sestre! Prisrčen pozdrav vam dragi mladi prijatelji, zbrani na letošnji 38. Stični mladih. Stična mladih je postala ne samo priložnost, da se vsako leto srečamo, si naberemo novih spodbud in moči, ampak tukaj raste Cerkev, ki po vas, dragi mladi, dobiva bolj mlad obraz, z več življenja in optimizma. Tukaj smo, ker želimo prepoznati božji glas in mu prisluhniti. Seveda je zato potreben notranji čut, da zaslišim glas in pogum, da nanj odgovorim.

Kar je Samuelova mati obljubila, je izvršila: deček je bil darovan Bogu. Služil je duhovniku Eliju. Bil je mlad in neizkušen, a predan in pripravljen. Sredi trikratnega klica, sredi spanja je Eli razbral, da ima Bog z dečkom posebne načrte. Za mladega dečka je bila to prva osebna izkušnja srečanja z Bogom. Ob duhovnem vodstvu Elija je rastel v veri in bil vedno bolj odprt za božje namige.

Mogoče je prav, da se ustavimo ob besedi »Samuel je spal«. Bog Samuela, izmučenega dečka budi iz spanja. Boste rekli, da je to kruti Bog, ki za svoje interese krajša spanec mladini. Predstavljamo si lahko kaj bi se zgodilo, če bi Samuel odgovarjal kot poje Adi Smolar v svoji pesmi LE PET MINUT, kjer pravi:

»Jaz sem utrujen, še bi spal. Le pet minut še, pa bom vstal.

Dragi mladi, Samuel je podoba vseh vas, ki še nimate »zamaščenih src«, katera Gospod nagovarja, zato lahko slišite njegov klic. Ravno zato je še kako na mestu današnje berilo, da vas zbudi…Da nas vse zbudi.

Gospod, ki vas kliče, vam zagotavljam, da ponuja nekaj veliko bolj vznemirljivega kot je spanje. Zato vas potrebuje budne. Če pogledate svetnike po cerkvah boste opazili kako široko imajo odprte oči, zakaj? Ker jih je Gospod zbudil in so imeli pogum odgovoriti in svet videti drugače. Svetniki po cerkvah ne spijo, nimajo zaprtih oči, zato pa so svetniki, ker so na Gospodovo vabilo odprli oči.

Umberto Galimberti je dejal, da danes mladi živite ponoči, ker vas menda podnevi nihče ne potrebuje. Pa ni res, da niste potrebni podnevi, Bog računa na vas, zato vas je po duhovnikih, katehetih, prijateljih, vaših osebnih »Elijih« prebudil, nagovoril in zbral tukaj. Slišali ste ga, slišite ga in ga že tudi prepoznavate, imejte pogum odpreti oči, vstati in izreči: »Tukaj sem, zgodi se!«

V pismu svojemu bratu Mihajlu je Dostojevski opisal svoje novo gledanje na življenje. »Ko pogledam nazaj in vidim koliko časa sem preživel v zmotah, lenobi, nezmožnosti živeti, kako malo sem cenil življenje, kolikokrat sem grešil zoper srce in dušo zato moje srce krvavi. Življenje je dar, življenje je sreča in vsaka minuta je lahko večnost in sreča.«

Dragi mladi, ali niso besede Dostojevskega dragocene? Naj ponovim kaj je zapisal: Življenje je dar, življenje je sreča in vsaka minuta je lahko večnost ali sreča.« Ali nebi bilo škoda življenja prespati, lagodno posedati po kafičih in preživotariti življenje? Če je življenje dar, kot piše Dostojevski potem se moramo nujno zahvaliti darovalcu, Bogu.

Če pogledamo v Jezusovo življenje vidimo, da On, ki je Beseda ne spi, ampak kliče in nagovarja. Spijo apostoli, spi človek. Samo poglejmo Oljsko goro, kjer so apostoli spali. Jezus je imel za opraviti svoje poslanstvo, ki je bilo v izpolnjevanju Očetove volje.

Tega poslanstva pa Jezus ne sprejme brez razmišljanja, ne gre »na slepo« v to, kar od njega pričakuje Oče. On se pogovarja, pokaže, da mu je včasih tudi težko, toda na koncu se ves izroči v Očetove roke. Jezus ne spi.

V učencih sta se spopadala dva svetova: dobra želja, da bi sledili Jezusu, mu bili blizu, a premagala jih je človeška utrujenost, nestanovitnost in SPANEC.

Problem mnogih mladih danes je, da si ne upajo narediti odločitve, oziroma jo prelagajo iz leta v leto. Na koncu pa ostanejo sami in klic, ki ga nosijo v sebi, ostane zakopan zaklad.

Da rečem:«Tukaj sem, zgodi se!« je potrebno zaupanje in vera.

Ali imam to zaupanje, to vero v Božjega Sina, ki tudi mene vabi, da grem na pot in vztrajam z Njim. Vsak s svojo poklicanostjo. To poklicanost je potrebno najprej prepoznati, s tem da razmišljamo o njej, jo iščemo v sebi, in to v molitvi, v pogovoru z drugimi, ki nas lahko spremljajo v našem razločevanju, da lahko sprejmemo odločitev in v to v zaupanju, da Bog, ki nam želi dobro najbolje ve, katera je tista pot v življenju, ki nas bo osrečevala.

Tukaj nam naproti prihaja Marija. Ni se ustrašila, ni kalkulirala, podala se je na pot v veri, da Bog ostaja zvest svoji besedi, zato mu zapoje hvalnico na samem začetku te nove poti.

Marija nas spodbuja, da bi se podali na pot, ki nam jo Bog razodeva.

Papežu Frančišku je zelo blizu »sinodalnost«,ki pomeni »hoditi skupaj« v odprtosti Božjemu Duhu. Zato je v oktobru lanskega leta sklical sinodo,ki je bila posvečena mladim.

Papež želi Cerkev, ki hodi skupaj z mladimi, jim znati prisluhniti, jih spremljati, jim pomagati pri vstopanju v svet v katerem bodo jutri oni protagonisti. S tem Cerkev dokazuje željo po spletanju novih odnosov s svetom mladih, dinamiko nove bližine in prijateljstva, ki se na tej skupni poti poglablja.

Uresničevanje tega, o čemer je razpravljala sinoda, je bilo svetovno srečanje mladih v Panami.

25. marca je izšla papeževa posinodalna spodbuda »On živi«, ki  je napisana v obliki pisma in želi spremeniti položaj mladih v Cerkvi in svetu.

Dragi mladi, naj letošnja »Stična mladih« prispeva k temu, da bo Cerkev na Slovenskem dobila bolj mlad obraz, poln življenja, ki prinaša novo upanje in daje trdnost. Vse to pa ni možno brez vas, dragi mladi.

Kot Marija je potrebno le reči: »tukaj sem, zgodi se!«