Tudi zaradi nesorazmerne obremenitve plač je Slovenija država proizvodnih, ne pa visokotehnoloških podjetij

Uredništvo
4
Vir foto: pixaby

Pred dnevi je po socialnih omrežjih zaokrožil video spora koordinatorja Levice, Luke Meseca in generalne direktorice gospodarske zbornice, Sonje Šmuc, ki sta se na Kanalu A sporekla glede učinka davčne razbremenitve plač in primerjave slovenskih plač z avstrijskimi in nemškimi.

Razprava se je razvnela tudi na družabnih omrežjih, kjer je vsak dokazoval svoj prav, na portalu Oštro.si in v Mladini so po pričakovanjih zaščitili Mesca ter zatrdili, da Šmučeva manipulira.

Kako obremenjene so pravzaprav naše plače v primerjavi z državami, s katerimi se radi primerjamo in h katerim odhajajo naši izobraženci? Oziroma, če vprašamo drugače: kje za isti strošek delodajalca delavec dobi večji neto prihodek?

Odgovor ni tako enoznačen, kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo pa je, da so plače v Sloveniji močno nadpovprečno obdavčene, sploh glede na primerljive države, s katerimi konkuriramo. To še posebej velja za nadpovprečne plače, ki jih prejemajo višje kvalificirani kadri.

Ker so nižje plače sorazmerno manj obdavčene, je Slovenija bolj privlačna za proizvodna kot pa za visokotehnološka podjetja. 

Pri obremenitvi dela delodajalca zanimajo vsi stroški dela. To pomeni bruto/bruto plača. Bruto plača je sestavljena iz NETO, ki jo dobi delavec in BRUTO, ki jo delodajalec za delavca nakaže raznim državnim blagajnam (prispevki za socialno in zdravstveno varstvo, pokojninsko zavarovanje, dohodnina). Na ta strošek delodajalec plača še drugi bruto, tako imenovane “prispevke delodajalca”.

Kakšne so obremenitve delodajalca pri neto minimalni, povprečni, dvakratni povprečni in trikratni povprečni plači, kaže spodnja tabela.

Če je delavec na minimalni neto plači, je strošek delodajalca znosnih 1.029 €. Če pa želi nekega inženirja ali inovatorja plačati s trikratnikom povprečne neto plače, pa bo za nakazilo 3.315 € na njegov račun sam moral odšteti skoraj 7 tisoč evrov.

Glede na podatke OECD za lansko leto, je povprečna obremenitev plače samskega delavca brez otrok v Avstriji (47,6 %) in Nemčiji (49,5 %) višja kot v Sloveniji (43,3 %). A dejstvo je, da je ta visoka – povprečje držav OECD je namreč 36.1 %. V Sloveniji so višji prispevki delavca, v Avstriji pa prispevki delodajalca. Obdavčitev je v Avstriji in Nemčiji višja tudi v primeru, da gledamo obremenitev dela za zaposlena starše v družini z dvema otrokoma. Slovenska obdavčitev v tem primeru pade na 25.2 % in s tem pod povprečje držav OECD (26.6 %), kar kaže, da je naša država pri otroških dodatkih in drugih družinskih transferjih bolj radodarna kot je povprečje v državah OECD:

Slika se spremeni ob upoštevanju socialnih transferjev in olajšav za posameznike. Ob upoštevanju teh ugotovimo, da Slovenija na enkrat pristane na četrtem mestu med državami OECD po obremenjenosti plač za delavce brez otrok.

V Sloveniji je za delavce z visoko dodano vrednostjo in posledično visoko plačo nestimulativna tudi visoka obdavčitev višjih plač, kar predstavlja oviro za nagrajevanje zaposlenih in privabljanje investitorjev, ki bi lahko zaposlili lokalne visoko izobražene kadre. A jih ti pri nas v primerjavi z državami, ki so uvedle socialno kapico (kot npr. Avstrija) izjemno veliko stanejo.

Avstrija in Nemčija nista zgled držav z nizkim davčnim bremenom, a slovenski delavci tja vseeno odhajajo, ker za svoje delo navadno prejmejo višjo plačilo. Za delo v Avstriji se še posebej odločajo Slovenci blizu njene meje, ki za višje avstrijske plače v Sloveniji lahko živijo ceneje. Hkrati se avstrijskim podjetjem bolj izplača najemati delavce za plačo do 2.000 evrov neto, kar je nad slovenskim povprečjem.

Kljub vsemu pa morajo zaradi mnogo večje splošne dohodninske olajšave za zaposlene v Avstriji glede na Slovenijo naši davčni zavezanci, ki delajo preko meje, Sloveniji vračati razliko od dohodnine. Tisti s spominom nekaj let v preteklost se verjetno še spomnite velikega spora med državo in delavci migranti v Avstriji, ki je bil posledica te razlike v splošni dohodninski olajšavi med državama.

Socialistična miselnost in trenutna obdavčitev plač Slovenijo spreminjata v proizvodno kolonijo z nekvalificirano migrantsko delovno silo

Lahko se lovimo na vejicah in pikah, teh in onih olajšavah. A dejstvo je, da je Slovenijo, ko gre za to, kakšne investicije in posledično delovna mesta bomo tukaj imeli, potrebno primerjati s konkurenčnimi Češko, Slovaško, Poljsko, ne pa Avstrijo in Nemčijo, ki imata za investitorje številne druge prednosti.

In dejstvo je, da ima najbolj “neoliberalna” država iz skupine, Češka, ki Slovenijo razvojno dohiteva (po nekaterih kazalcih celo prehiteva), skupaj s Slovaško najnižjo stopnjo tveganja revščine v EU, še posebej pri mladih.

Trenutna obremenitev plač, ki jo zagovarja Meščeva Levica in ki povprečno obdavčuje nizke ter močno nadpovprečno višje plače, Slovenijo še bolj spreminja v državo proizvodnih tovarn, v katerih dela vse več nizko kvalificirane delovne sile iz Balkana. Mladi, izobraženi Slovenci pa s trebuhom za kruhom odhajajo v države z davčno prijaznejšimi okolji, ki ustvarjajo visokotehnološka delovna mesta. Denimo na Irsko, ki je v krizi z ramo ob rami s Slovenijo gazila po blatu bančnih lukenj in dolgov, danes pa nas je s svojo davčno politiko drastično razvojno prehitela.

Če pa si že tako zelo želimo, kot konservativno predlaga Luka Mesec, ohraniti svoj model visokih davkov na delo, ki ga imamo, potem bi morali s pobranimi davki hkrati vlagati v višjo produktivnost in razvoj, ne pa da obdavčitev dela namenjamo pokrivanju luknje v socialni blagajni.

Če država tega ni zmožna, potem bi morali model zamenjati in gospodarstvu pustiti možnost, da mu z nižjimi davki več denarja ostane za vlaganje v dvig produktivnosti. Tudi ta model je namreč v Evropi še kako prisoten in uspešen. Le da bi bila zanj v Sloveniji potrebna sprememba miselnosti. In če bi želeli v smer druge Švice, bi spremembo na tem področju morali napraviti že zdavnaj.

Sonja Šmuc “brez zavor” Luki Mescu:

4 KOMENTARJI

  1. Ljudska oblast ve, kaj dela.

    Širjenje proizvodnih dejavnosti povzroča izseljevanje kritične inteligence in omogoča uvoz nove in nove kontigente volivcev, ki bodo volili tako kot jim bodo naročili gospodarji.

  2. Vsebina članka je zajela bistvo večinske miselnosti , ki jo diktirajo levičarji.dediči leninskih komunistov in lumpenproletariata : proizvodne dejavnosti z nizko dodano vrednostjo, povprečnim znanjem,visokoletečimi besedamo in njihovo neuresničljivostjo. Visokoizobraženi ljudje niso preveč zaželjeni,zato jih njihov odhod ne skrbi.Vladajoča leva elita si želi mediokritete,kar-se-da poslušne,ubogljive,ki bodo služili njihovim interesom.
    Temu primeren je tudi davčni sistem. Neumen,da ne more biti bolj,vendar koristen za tiste,ki jim “služi”.
    Treba je vedeti kako je oblikovana elita s podpornim sistemom.Leva elita je oblikovana iz tajkunov,menedžerjev določenih javnih podjetij,podjetij v delno državni lasti, levih politikov in podpornim sistemom bistvenih državnih uslužbencev/birokratov.Močno pa jih podpira javni sektor.
    Temu primerno je oblikovan “dohodninski sistem”. Paradoks najnižjih plač je vsiljen kot problem “kapitalizma” in pohlepa ter kot “bojišče” boja levičarskih sindikatov s kapitalisti. V bistvu levičarji ne želijo rešitve “tega” problema.Če bi ga rešili,bi upadel njihov pomen in svojevrstno izsiljevanje. Levičarji in levi sindikati potrebujejo “permanentne” reveže.
    Po drugi strani pa so prav plače delavcev v podjetjih z nizko dodano vrednostjo precenjene (na meji) in tudi dohodnisko preobremenjene ( svojevrsten paradoks). Plače v podjetjih z visoko dodano vrednostjo so podcenjene in tudi dohodninsko preobremenjene. Neto izplen visokoizobraženega delavca je prenizek. V takšni situaciji pa so plače birokratov (ožja državna uprava ) previsoke,enako masa (preveč zaposlenih).Represivni aparat pa je v večjem delu (ne v celotnem!) plačno podcenjen. Drugi del javnega sektorja,ki to v resnici ni ! ( je pa posledica miselnosti iz socializma) moti in ne dovoli vzpostaviti ravnotežje v sistemu plač,davkov in prispevkov.
    Tisti,ki “kričijo”,da so davki višji v razvitih EU državah in pri nas nizki, ne povedo celotne zgodbe in resnice.Dejstvo pa je in to je resnica: v Nemčiji in Avstriji je standard mnogo višji kot v Sloveniji.Po drugi svetovni vojni pa smo štartali z enakih pozicij! In nič ne kaže,da bo pri nas kaj boljše,prej obratno!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime