Tudi tokratna kriza zopet udarila po medijih, ki gredo le težko v korak s časom

Tadeja Kreč
7

V začetku koronakrize je večina medijev za večjo obveščenost in lažje preživetje časa v izolaciji svojih občinstev odprla večino vsebin, povezanih z epidemijo. Nekateri so odprli tudi arhive, ponudili dodatne izobraževalne, razvedrilne in športne vsebine. A kljub tem potezam solidarnosti je kriza koronavirusa je medije zadela v živo – pri denarju. Čeprav so mediji tako v tujini kot pri nas prav v času epidemije beležili porast obiska in beležili rekorde na vseh platformah, jih je kriza močno prizadela. Izpad se (pri večjih) meri v milijonih.

Močni rezi v medijih, ki se še od prejšnje krize niso zares pobrali

Močan je izpad oglaševanja, ponekod tudi naročnin, denar medijem režejo tudi države, naj gre za sredstva javnim medijem, medijske razpise ali pa državno oglaševanje v medijih. Hkrati je manj dogodkov, ki so jih novinarji pokrivali – še posebej se to pozna na področju športa in kulture.

Za razliko od drugih panog, ki so pred krizo doživljale rast, večji del medijskega sektorja že leta tone

Medijske hiše so šle pretežno v odpuščanje honorarnih sodelavcev, ponekod tudi redno zaposlenih. Nekatere so prešle na skrajšan delovni čas. Večina je rezala pri izdatkih, tudi s pomočjo nižanja plač zaposlenih. Nekateri časopisi in revije izhajajo na manj straneh, drugi le še v spletni izdaji, številni so tudi propadli – morda le nekaj let prej kot bi sicer. Nekateri mediji poskušajo upad prihodkov nadomestiti s pomočjo zbiranja donacij, drugi smo od njih živeli že poprej.

Za razliko od drugih panog, ki so pred krizo doživljale rast, večji del medijskega sektorja že leta tone. Glavni krivec je sicer neprilagajanje poslovnih modelov novemu načinu konzumiranja vsebin. Eksistencialna kriza tako v času koronavirusa tako ni novost, ampak le nadaljevanje trenda. Velik del medijev že po finančni krizi pred desetletjem ni uspešno okrevalo. Že leta se krčijo redakcije, odpuščajo novinarji, tanjšajo časopisi, ukinjajo revije, celo javni mediji delujejo vse bolj komercialno. Svojo vlogo so okrepila socialna omrežja, beremo o času dezinformacijskih kampanj in propagandnih vojn, o t.i. infodemiji. Posebej se med drugim ta trend kaže na vzhodu Evrope, v državah, ki mejijo na Rusijo ali imajo močne ruskogovoreče manjšine.

Mlade generacije trenutno v največji meri informirajo YouTube, Netflix in Instagram – večina slovenskih medijev jih tam skoraj ne doseže.

Tudi slovenske medije je epidemija zdelala. Pozna upad prihodkov iz oglaševanja. Odpadle so velike športne prireditve, kot so planiški skoki. Večer je bralcem ponudil cenejši dostop. Delo je oblikovalo nov poseben paket naročnine, ki je prvi mesec cenejši kot v nadaljnjih mesecih. Podobne akcije se je lotil Večer, ki je cenejše obdobje podaljšal na tri mesece. Posebej trpi tudi RTV, ki bo zaradi epidemije pobrala manj RTV prispevka, direktor pa bo ob prošnjah za pomoč kulturnega ministrstva verjetno moral v zadolževanje že za plače v prihajajočih mesecih. Vsa gonja proti mediju, ki je sicer mnogo več od nekaterih enostranskih in navijaških vsebin, v tem smislu ni ravno v pomoč. Pri nas zaradi vladnih paketov pomoči do večjega odpuščanja v medijih za enkrat še ne prihaja.

Novinarski združenji sta pri precej nasprotujočih si pobudah. Medtem ko DNS zahteva izplačilo sredstev iz medijskega razpisa in državno pomoč medijem ter stopa v bran velikim medijem, ZNP opozarja predvsem na nepluralnost medijev, ki da ne zagotavljajo uravnoteženosti in potrebne opore razvoju demokracije. Tudi novinarji s(m)o torej razdeljeni v prioritetah in viziji razvoja medijskega prostora. Pa ne le v krizi.

Potreben je preskok v miselnosti

A kljub temu trenutno dogajanje znova kaže, da mora tudi slovenska medijska krajina v prestrukturiranje. Smešno je; čeprav mediji prvi sledijo trendom, novostim in spremembam v družbi, se pogosto najbolj trdno oklepajo starih praks. Trend gre v kratke videoposnetke, znova tudi v podcaste, v kratke, zgoščene vsebine, usmerjene k eni ciljni skupini občinstva. Mlade generacije trenutno v veliki meri informirajo YouTube, Netflix in Instagram – večina slovenskih medijev jih tam skoraj ne doseže. Dolgoročno bodo propadli, če jih ne bodo znali nagovoriti oz. se prilagoditi “njihovemu načinu”. Obratno je težko pričakovati. Potreben je razmislek, kakšne medijske vsebine kje ponuditi komu. Distribucija ni več ločena od vsebine. Potreben je preskok od miselnosti, da potrebujemo televizijo, radio ali časopis, k miselnosti, da potrebujemo kvalitetno novinarstvo.

Nekateri mediji, med njimi sta tudi The New York Times in Wall Street Journal so že pred epidemijo močno povečali delež naročnikov in tako postali manj odvisni od oglaševanja. Posledično jih trenutno ne čaka močan val odpuščanja ali krčenja vsebin. Gre za trend, ki omogoča neodvisnost in hkrati odgovornost do bralcev, kakršnemu s pomočjo donacij sledimo tudi na Domovini. Slišali smo tudi nekatere inovativne pobude, kot je predlog nekaterih evropskih poslancev, da bi EU mladim podarila bone, s katerimi bi lahko podprli medij po svoji izbiri (in ga seveda nato tudi spremljali). Tudi v Sloveniji je bilo slišati pozive k nečemu podobnemu za vse državljane. Nazadnje je nadzor nad tem, kateri mediji in s koliko viri bodo na trgu preživeli, le v rokah ljudi.

Doniraj

7 KOMENTARJI

  1. Ko smo že pri medijih, kdaj bo konec prisilnih naročnin? RTV, POP prek kabelskih ponudnikov. Kdaj bomo lahko izbirali programe na kabelski posamično in ne v paketih, kjer je vedno pop…?
    Vlada ima tukaj še veliko dela, da osvobodi ljudi požrešnih pijavk, ki jih moramo plačevati čeprav jih ne gledamo.

  2. “Potreben je preskok od miselnosti, da potrebujemo televizijo, radio ali časopis, k miselnosti, da potrebujemo kvalitetno novinarstvo.”
    —————————
    Pri meni se je ta preskok zgodil že zdavnaj, pa se v praksi nič ni spremenilo.
    Avtorici članka bi povedal samo tole:
    ne moreš ti proti socialistični praksi s socialističnimi prebliski.

  3. Če bi do tega , razdelitve vavčerjev oz. bonov , v Slo je res prišlo, me prav zanima, kako bi jo etablirani mediji odnesli? Potem bi se res prešteli. To bi bile svojevrstne volitve.

  4. Dragi Teodor, če bi vedel se s tvojim plačevanjem napaja samo RTV in ne Pop, ki je komercialna tv in je brezplačna. Če pa ti ne odgovarja pa ti brezplačno podarim daljinec, da boš lahko preklopil na nova24 tv.

    • Miha
      To kar trdiš ni res. PRO PLUS financiran iz davčni oaz prisilno plačujemo vsi naročniki kabelskim operaterjem. Pri vseh kabelskih operaterjih sploh ni mogoče oziroma ne obstaja paket brez POP TV.

    • Miha hočem samo svobodo izbire kam dam svoj denar. POP pa se plačuje prek kabelskega operaterja. Prisilno. Regulator bi operaterjem moral prepovedati prodajo paketov, kjer ni možna izbira kanalov.
      To bi bilo ugodno tudi zate, saj bi lahko za vse večne čase bolokiral Novo24.

  5. Če so množični mediji in novinarski ceh integralni del vsake družbe, potem je popolnoma naravno in logično, da so v medijih in novinarskem cehu enako globoke in vsakemu laiku vidne tudi različne (pozitivne in negativne) pojavne oblike ter posledice trenutne globalne pandemijske in družbene krize.
    Opazne družbene spremembe, ki jih je že doslej sprožila globalna pandemija z vsemi svojimi spremljajočimi posledicami, bi morale spodbuditi medijske strokovnjake, teoretike in praktike, a tudi sociologe, politologe, filozofe, psihologe … in druge družboslovce k resni, temeljiti in vsestransko odprti in podprti stvarni analizi nastalih družbenih okoliščin in razmer, h katerim je zagotovo potrebno prišteti vedno hujši globalni pritisk naravovarstvenih problemov in vprašanj optimalnega trajnostnega razvoja ter pritisk novih tehnologij in možnih zlorab na škodo univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
    Stari recepti in orodja državnega in političnega poseganja v svoboden in avtonomen medijski prostor, kot je npr. s strani cehovskega DNS zahtevano ponovno povečanje davkoplačevalskega denarja za (politično!?) selektivno izbrane medije, ali zahtevano zmanjševanje davčnih in drugih finančnih obremenitev ponovno le za selektivno (politično!?) izbrane medije, bodo nemara le začasno podaljšali stanje “umiranja na obroke” ter ohranjali pri životarjenju obstoječe precej strateško, razvojno in profesionalno pasivne medijske lastnike, menedžerje, urednike in novinarje/avtorje kot ključne nosilce medijske poklicanosti in medijske profesionalne drže.
    Najbrž je zadnji čas, da se medijski strokovnjaki, teoretiki in profesionalci, lastniki medijev in njihovi poslovni menedžerji ter neposredni ustvarjalci medijskih proizvodov na vseh nosilcih in platformah od alibičnega in pasivnega pričakovanja in zahtev, naslovljenih na vsakokratno trenutno državno oblast, končno obrnejo k sebi, se pošteno in samokritično “pogledajo v ogledalo” in končno aktivno izoblikujejo in artikulirajo lastne kritične analize stanja ter poiščejo in predlagajo v prvi vrsti in najprej tista “zdravila”, ki so v pristojnosti in obvladljivih območjih njihove poslovne in medijske svobode ter avtonomije.
    Ko bodo medijski lastniki, menedžerji, uredniki in avtorji medijskih stvaritev sami končno začeli aktivno, zavzeto in opazno spreminjati in izboljševati lastno medijsko prakso, bodo laže, prepričljiveje in s tehtnejšimi argumenti nagovorili k sodelovanju in pomoči tudi aktualno oblast in predvsem tudi aktualno zainteresirano družbeno okolje, vključno s potencialnimi naročniki, rednimi in občasnimi kupci, sovlagatelji, donatorji in sponzorji.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime