Tudi tokratna kriza zopet udarila po medijih, ki gredo le težko v korak s časom

Tadeja Zabret

POSLUŠAJ ČLANEK
V začetku koronakrize je večina medijev za večjo obveščenost in lažje preživetje časa v izolaciji svojih občinstev odprla večino vsebin, povezanih z epidemijo. Nekateri so odprli tudi arhive, ponudili dodatne izobraževalne, razvedrilne in športne vsebine. A kljub tem potezam solidarnosti je kriza koronavirusa je medije zadela v živo – pri denarju. Čeprav so mediji tako v tujini kot pri nas prav v času epidemije beležili porast obiska in beležili rekorde na vseh platformah, jih je kriza močno prizadela. Izpad se (pri večjih) meri v milijonih.

Močni rezi v medijih, ki se še od prejšnje krize niso zares pobrali


Močan je izpad oglaševanja, ponekod tudi naročnin, denar medijem režejo tudi države, naj gre za sredstva javnim medijem, medijske razpise ali pa državno oglaševanje v medijih. Hkrati je manj dogodkov, ki so jih novinarji pokrivali – še posebej se to pozna na področju športa in kulture.
Za razliko od drugih panog, ki so pred krizo doživljale rast, večji del medijskega sektorja že leta tone

Medijske hiše so šle pretežno v odpuščanje honorarnih sodelavcev, ponekod tudi redno zaposlenih. Nekatere so prešle na skrajšan delovni čas. Večina je rezala pri izdatkih, tudi s pomočjo nižanja plač zaposlenih. Nekateri časopisi in revije izhajajo na manj straneh, drugi le še v spletni izdaji, številni so tudi propadli - morda le nekaj let prej kot bi sicer. Nekateri mediji poskušajo upad prihodkov nadomestiti s pomočjo zbiranja donacij, drugi smo od njih živeli že poprej.

Za razliko od drugih panog, ki so pred krizo doživljale rast, večji del medijskega sektorja že leta tone. Glavni krivec je sicer neprilagajanje poslovnih modelov novemu načinu konzumiranja vsebin. Eksistencialna kriza tako v času koronavirusa tako ni novost, ampak le nadaljevanje trenda. Velik del medijev že po finančni krizi pred desetletjem ni uspešno okrevalo. Že leta se krčijo redakcije, odpuščajo novinarji, tanjšajo časopisi, ukinjajo revije, celo javni mediji delujejo vse bolj komercialno. Svojo vlogo so okrepila socialna omrežja, beremo o času dezinformacijskih kampanj in propagandnih vojn, o t.i. infodemiji. Posebej se med drugim ta trend kaže na vzhodu Evrope, v državah, ki mejijo na Rusijo ali imajo močne ruskogovoreče manjšine.
Mlade generacije trenutno v največji meri informirajo YouTube, Netflix in Instagram – večina slovenskih medijev jih tam skoraj ne doseže.

Tudi slovenske medije je epidemija zdelala. Pozna upad prihodkov iz oglaševanja. Odpadle so velike športne prireditve, kot so planiški skoki. Večer je bralcem ponudil cenejši dostop. Delo je oblikovalo nov poseben paket naročnine, ki je prvi mesec cenejši kot v nadaljnjih mesecih. Podobne akcije se je lotil Večer, ki je cenejše obdobje podaljšal na tri mesece. Posebej trpi tudi RTV, ki bo zaradi epidemije pobrala manj RTV prispevka, direktor pa bo ob prošnjah za pomoč kulturnega ministrstva verjetno moral v zadolževanje že za plače v prihajajočih mesecih. Vsa gonja proti mediju, ki je sicer mnogo več od nekaterih enostranskih in navijaških vsebin, v tem smislu ni ravno v pomoč. Pri nas zaradi vladnih paketov pomoči do večjega odpuščanja v medijih za enkrat še ne prihaja.

Novinarski združenji sta pri precej nasprotujočih si pobudah. Medtem ko DNS zahteva izplačilo sredstev iz medijskega razpisa in državno pomoč medijem ter stopa v bran velikim medijem, ZNP opozarja predvsem na nepluralnost medijev, ki da ne zagotavljajo uravnoteženosti in potrebne opore razvoju demokracije. Tudi novinarji s(m)o torej razdeljeni v prioritetah in viziji razvoja medijskega prostora. Pa ne le v krizi.

Potreben je preskok v miselnosti


A kljub temu trenutno dogajanje znova kaže, da mora tudi slovenska medijska krajina v prestrukturiranje. Smešno je; čeprav mediji prvi sledijo trendom, novostim in spremembam v družbi, se pogosto najbolj trdno oklepajo starih praks. Trend gre v kratke videoposnetke, znova tudi v podcaste, v kratke, zgoščene vsebine, usmerjene k eni ciljni skupini občinstva. Mlade generacije trenutno v veliki meri informirajo YouTube, Netflix in Instagram – večina slovenskih medijev jih tam skoraj ne doseže. Dolgoročno bodo propadli, če jih ne bodo znali nagovoriti oz. se prilagoditi "njihovemu načinu". Obratno je težko pričakovati. Potreben je razmislek, kakšne medijske vsebine kje ponuditi komu. Distribucija ni več ločena od vsebine. Potreben je preskok od miselnosti, da potrebujemo televizijo, radio ali časopis, k miselnosti, da potrebujemo kvalitetno novinarstvo.

Nekateri mediji, med njimi sta tudi The New York Times in Wall Street Journal so že pred epidemijo močno povečali delež naročnikov in tako postali manj odvisni od oglaševanja. Posledično jih trenutno ne čaka močan val odpuščanja ali krčenja vsebin. Gre za trend, ki omogoča neodvisnost in hkrati odgovornost do bralcev, kakršnemu s pomočjo donacij sledimo tudi na Domovini. Slišali smo tudi nekatere inovativne pobude, kot je predlog nekaterih evropskih poslancev, da bi EU mladim podarila bone, s katerimi bi lahko podprli medij po svoji izbiri (in ga seveda nato tudi spremljali). Tudi v Sloveniji je bilo slišati pozive k nečemu podobnemu za vse državljane. Nazadnje je nadzor nad tem, kateri mediji in s koliko viri bodo na trgu preživeli, le v rokah ljudi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike