Papež Frančišek je katoliške škofije po vsem svetu pozval, naj sodelujejo v pripravah na sinodo z naslovom »Za sinodalno Cerkev«, katere vrhunec bo oktobra 2023 v Rimu. Prejšnji teden, na veliki šmaren, se je iztekla prva faza te »sinode o sinodalnosti«: koordinatorji posameznih škofijskih procesov naj bi sedaj sintetizirali, kar se je v kontekstu sinodalnega dogajanja po župnijah in škofijah po svetu v tem času dogajalo.
Tudi v Sloveniji je bilo zato pretekli teden izdano in predstavljeno Poročilo Slovenske škofovske konference o sinodalnem dogajanju v slovenski Cerkvi.
Kaj so sploh sinode?
Čeprav je bilo v zadnjem letu o tej sinodi veliko govora, se še vedno zdi, da zavedanje o njej ni čisto dobro prodrlo do vernikov. Še vedno marsikdo ne ve, zakaj si je papež zaželel »sinodo o sinodalnosti«. Morda je zato na mestu ponovitev osnovnih informacij o tem, kaj naj bi ta sinoda pravzaprav bila.
Sinoda je zborovanje, običajno škofov, ki pomaga Cerkvi, da skupaj hodi naprej v isto smer. Sinode so bile pogoste v prvih stoletjih krščanstva, saj so škofom dajale priložnost, da se srečajo in razpravljajo o vprašanjih, pomembnih za življenje Cerkve. Leta 1965 je papež Pavel VI. škofovsko sinodo ponovno uvedel, in sicer kot nekakšen podaljšek II. Vatikanskega koncila, kjer so se med letoma 1962 in 1965 zbirali škofje z vsega sveta.
Od takrat se vsaki dve ali tri leta organizirajo sinode, na katerih se zberejo škofje, strokovnjaki in različni delegati ter razpravljajo o najrazličnejših temah. Zaključnemu dokumentu sinode, ki jo sprejmejo škofje, običajno sledi tudi »apostolska spodbuda«, v kateri sveti oče doda še svoje učenje glede teme, ki jo je določena sinoda obravnavala.
Sinoda o sinodalnosti
Za razliko od preteklih sinod tokrat ne gre za obravnavo določenega vprašanja, temveč papež želi, da se Cerkev, vsi skupaj, sooči z resničnostjo svojega stanja sredi današnjega svet. Trenutno trajajoča sinoda je zato precej nova realnost.
Ne gre namreč več le za enomesečno sinodo škofov, ampak za dvoletni proces, pri katerem bi načeloma lahko sodeloval vsak vernik. Drugič, manj poudarka naj bi bilo na vprašalnikih in več na iskanju tiste poti, na katero Duh kliče Cerkev v sedanjem času. Tretjič, sinoda se je vsaj v začetni fazi premaknila s statusa srečanja škofov na lokalno raven.
Sinoda v senci nemške »Sinodalne poti«
Nov stil pa s seboj vedno prinese tudi težave in nejasnosti. Tako se tudi sedanja sinoda že vse od oktobra lani, ko je sveti oče sprožil ta proces, sooča s kritikami in nezanimanjem, na kar – posebej v zvezi z nezanimanjem duhovnikov – namiguje tudi slovensko Poročilo.
Kar precej tistih bolj konservativnih katoličanov, posebej v tujini, je namreč prepričanih, da je celoten proces sinodalnosti zgolj začetek prevlade svobodomiselnih sil v Cerkvi. Neredko je je bila sinoda v tem letu videna kot teater, kot nekakšen uvod v triumf tistih, ki želijo spremeniti Cerkev, namesto da bi se reformirali in se uskladili z naukom Cerkve.
Mnenje glede sinode kvari tudi dogajanje v Nemčiji, kjer njihova različica »nacionalne sinode«, Der Synodale Weg, zagovarja ukinitev obveznega celibata (glede te točke najdemo namig tudi v slovenskem Poročilu) in možnost opravljanja duhovniškega poklica tudi poročenim možem, žensko duhovništvo, katoliško »legalizacijo« kontracepcije ter popolno sprejemanje teorije spola LGBTQ+.
Sklepni dokument razumljivo, kratko in jasno povzame stanje duha v naši lokalni Cerkvi, in uspe na le nekaj straneh zajeti naše bistvene dobre in slabe strani.
Sadovi
Težko je zato po enem letu, odkar sinoda poteka, opredeliti njene dosedanje sadove. Če sklepamo po dokumentih, kakršnega je predstavila tudi Cerkev na slovenskem, je proces prinesel sadove.
Tudi tisti bolj skeptični katoličani namreč lahko priznajo, da je nekaj uspelo premakniti naprej; sklepni dokument namreč razumljivo, kratko in jasno povzame stanje duha v naši lokalni Cerkvi, in uspe na le nekaj straneh zajeti naše bistvene dobre in slabe strani. Priznavanje lastnih težav in predvsem njihovo nepriznavanje pa je stara težava naše Cerkve.
Če bi sklepali po kakšnem drugem dokumentu, denimo tistih iz Avstralije, Nove Zelandije in Irske, pa je slika nekoliko drugačna. V irskem povzetku je denimo zapisano: »Jasen in prevladujoč je bil poziv k popolni vključitvi LGBTQI+ oseb v Cerkev, ki so ga izrazile vse starosti, še posebej pa mladi in sami pripadniki skupnosti LGBTQI+.«
Novozelandska škofovska konferenca nadalje toži: »Boleče je videti družinske člane in prijatelje, ki zapuščajo Cerkev, ker se jim zdi, da so nesprejemljivi zaradi spola, ponovne poroke ali istospolnega razmerja.« Takšni zaključki, ki se nanašajo na »spolno identiteto«, so prisotni tudi v avstralskem poročilu, in to znotraj Cerkve seveda sproža nekatera vprašanja.
Kam naprej?
Težko je torej opredeliti, kje točno se sinodalni proces trenutno nahaja. Lahko rečemo, da sama ideja ni padla na suha tla, ampak je obrodila določene sadove: prišlo je do izmenjave mnenj znotraj župnij, škofij in narodov. Vprašanje, ki se postavlja, je, če so res vsi deležniki imeli možnost razprave; če so si jo glede na pretekle izkušnje s »cerkvenimi razpravami« sploh želeli; in, seveda, če morda mnenja nekaterih skupin niso nekoliko preveč zastopana. Večja gorečnost v vernih ljudeh bi pripomogla tudi k večji angažiranosti v sinodalnem procesu.
Hkrati pa potek te sinode potrjuje, da se v Cerkvi dogaja pretres, in to na področju moralne teologije. (Zahodna) Cerkev se na teh temah dobesedno kolje na pol, in to bo nedvomno pokazala tudi sinoda, ki je trenutno v teku.
Če se papeška Cerkev z blagoslovom papeža reformira skladno s tem, kar zagovarja nemški sinodalni model, potem bomo priča novemu hudemu razcepu, kakršen se je nazadnje zgodil z reformacijo. Tisti tradicionalni verniki bomo iz Cerkve izgnani, prepuščeni ohranjanju tradicionalnega izročila, kakor bomo pač vedeli in znali. Jaz se v Cerkvi, ki se prilagaja teoriji spola, ki ukinja celibat, uvaja ženske duhovnice in podobne bedarije, ne vidim. Zanima me izvorno izročilo in čisto nič drugega. Zaradi tega izročila sem to, kar sem. Skratka, najhujši demon je tisti, ki Cerkev izjeda od znotraj, in kot kaže, zaradi gnilih hrušk v svojih vrstah (močan gay lobi, pasivnost ob spolnih zlorabah, odmiki od nauka v smeri večje družbene všečnosti) Cerkev na demone ni imuna. Smo pa nekateri verniki.
Se strinjam z vašim mnenjem, Sonatine!
Avtor pravilno opozarja na vse preveč neznank glede te skrivnostne sinode o sinodalnosti.
Osebno mi je denimo zelo sumljivo, da (zaenkrat!) v dosedanjem poteku sinodalnega procesa, nikjer ni bilo nobene možnosti povedati lastno mnenje (če se to od nas vernikov želi, kar naj bi bil fokus sinode)? Občutek imam, da je sinoda po slovenskih katoliških medijih odmerjena v točno določenih količinah, najbolj sporno pa se mi zdi, da o njej razpravljajo praktično sami dolgoletni aboniranci iz vrst klera in tudi laikov, ki se v mainstream katoliških medijih pojavljajo že vsaj desetletje. Po drugi strani pa so številna ostala katoliška imena pri nas zapostavljena.
Morda lahko delim mnenje z avtorjem, da je izplen dosedanjega (začasnega ter pripravljalnega?) dogajanja v Cerkvi na Slovenskem do neke mere bolj pozitiven kot na Zahodu. A to je le slaba tolažba, glede na to, da očitno v zahodnih državah t.i. starega katolicizma vlada takšna zmeda. Vseeno se je bolj iskreno odprlo določena pereča področja, kar se tiče predvsem prihodnjega organiziranja župnij, prihodnosti verskega življenja, kateheze itd. A nevarnosti ostajajo. Na Zahodu so progresivno/liberalne katoliške tendence izbruhnile bistveno bolj brez sramu ter neposredno. Še več, zdi se, da so bila stališča zahodnih škofovskih konferencah pripravljena že vnaprej! Sinodi o sinodalnosti namreč ne brez razloga številni predvsem kritiki že pravijo prikriti III. Vatikanski koncil.
Težava in nevarnost je, da kljub pregovornemu »zaostanku« za vse prehitevajočim katoliškim Zahodom, tudi v Sloveniji obstajajo močne tendence za novo uvajanje sprememb, na kar je namignil že prejšnji članek v Domovini.
V zvezi s tem se mi pojavljajo dvomi ali so izpostavljena mnenja iz vrst Cerkve na Slovenskem res tisto, kar so verniki izražali, ali pa sta zastopanost ter statistična teža mnenj umetno ustvarjena? LGBTQ »tematika« ter odpiranje »vprašanja« celibata, ter večje »aktivnosti« laikov, te teme očitno nekdo naprej potiska tudi pri nas – lahko se le vprašamo komu je to v interesu?!
Sam menim, da se Cerkev na Slovenskem premalo zaveda, da bi s preveč samozavestnim delovanjem v stilu ‘fait accompli’ odločanja, katoliško skupnost spravila lahko še v večjo zmedo. Namreč, na videz preproste rešitve so vabljive ravno zato, ker se zdijo preproste ?
Vprašajmo se: 1) Ali ne ostaja nevarnost, da bi še večje zahteve po t.i. »vključenosti« laikov v pastoralno-obredno delo župnije še bolj razvodenele versko življenje pri nas s čimer bi se vse presežno in katoliško še bolj zabrisalo 2) Ali ni govorjenje o »večji« »odgovornosti« laikov naivno, saj je njihovo prevzemanje liturgično-evharističnih obredov popoln nesmisel, saj za to laiki nismo pristojni 3) Ali ne obstaja nevarnost, da bo Cerkev postala še bolj feminizirana kot je, duhovnikom pa bo preostala samo še naloga posvetitve hostij, ki jih bodo do vernikov kot piškote raznašale laikinje in laiki 4) Ali imajo poročeni laiki ob današnjih pogojih družinskega življenja ter hitenja 24/7 sploh čas in znanje ter navsezadnje osebno željo, da v Cerkvi prevzemajo nekakšno vlogo (protestantskih) pastorjev 5) Ali je vredno še bolj razrahljati že tako neprisoten moralni nauk v Cerkvi na Slovenskem, če se LGBTQ osebe (ki jih Cerkev praktično ne zanima, saj nikoli ne bo takšna kot bi oni želeli – beri: brez moralnih zahtev) v Cerkev sploh ne bodo vrnile.
Nazadnje pa naj vodstvo Cerkve, ki se sicer ob številnih priložnostih zaklinja, da je potrebno zmanjšati klerikalizem, ter upoštevati laike, ne pozabi, da smo številni pri nas, ki novotarij nočemo. Prvič zato, ker niso v skladu z Naukom ter Magisterijem Cerkve, drugič zato, ker bi očitno v duhu klerikalizma bile vsiljene od zgoraj navzdol in tretjič, ker očitnih nekatoliških novotarij kot katoliki nismo dolžni sprejeti.
Niti slučajno nočem ženske duhovnice, čeprav sem sama ženska.Poročen moški bi po moje lahko opravljal večino obredov, zakramenta sprave pa nikakor, kar zamislite si,da bi pri spovedi zvedel za kak skriti greh svojih najdražjih. Katehezo lahko izvajajo tako moški kot ženske, je pa potrebno za to delo veliko znanja, pa tudi za preživetje teh ljudi bo potrebno poskrbeti. Pri LGBT praksah pa je potrebna velika previdnost. Je to prirojeno? Prej bi rekla, da je to privzgojeno, to pomeni, da se problema lotevamo na povsem napačnem koncu. Kot kristjani teh ljudi nikakor ne smemo obsojati, sploh nikogar ne smemo obsojati, saj skritih kotičkov duš drugih ljudi ne poznamo. Zaščititi pa moramo družine, klasične družine – oče, mati, otrok. Na tem področju pa LGBT – roke proč. Po moje je najpomembnejša družina, ostalo pride brez velikega filozofiranja, kar se pa kontracepcije tiče – bodimo realni…
S krstom so vse osebe vključene v Cerkev. Kaj bi lgbt-jevci sploh radi? Spet kakšne privilegije? Prepričani ste lahko, da lgbt aktivisti nikoli ne bojo zadovoljni, pa jim lahko še papež kima pri vsaki njihovi neumnosti. Nikoli ne bojo zadovoljni ker rešitev problema sploh ni možno najti v družbi, katero obtožujejo za svoje probleme, začeti morajo pri sebi.
Papež je nezmotljiv!
1. Sinoda, kot si jo je zamislil aktualni papež Frančišek, je nedvomno zelo pogumno, preroško dejanje. Zelo obžalujem, da ga kot takega preproznava (pre)malo ljudi, kristjanov. Škoda je že v izhodišču, ker so se nekateri že ob samem začetku postavili na okope in so “proti”, dejansko pa se v mnogih takih komentarjih/stališčih vidi, da niso prebrali niti obeh dokumentov, kaj šele, da bi se v zadevo poglobili in jo sprejeli z minimalno odprtostjo!
2. Obžalujem, da številni ljudje želijo sinodo zreducirati na probleme/izzive, ki zadevajo spolnost v najširšem pomenu besede. Gotovo je Cerkev zgodovinsko pripomogla k tabuizaciji občutljivega področja, po drugi strani pa se človek ob sinodalnih poročilih z različnih delov sveta vpraša o strategiji priprave poročil, da so v njih pristale določene formulacije. Cerkev je gotovo na poti in bo k integraciji vseh, ki nam tako ali drugače kaj manjka do “želene popolnosti”, ki jo Cerkev favorizira in vse tako ali drugače “drugačne” po svoje tudi izključuje, morala storiti še pomenljive korake. Megla, zamegljevanje, pometanje pod preprogo, sistematične laži, znani strukturni grehi – vse to k bolj pričevanjski in vključujoči Cerkvi, ki bi bila v jedru res Kristusova, ne prispeva. Na navadnih vernikih in verjetno vseh, ki molimo, je, da molimo in kličemo Svetega Duha na sinodalni proces v njegovem nadaljevanju. Pridi, Sveti Duh! Razsvetli srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!
Največje pomisleke imam okrog raznih vprašalnikov in (načinov) izražanja mnenj o teološko-pastoralnih vprašanjih: zaželena mnenja vseh, še posebej ‘obrobnih oz. oddaljenih’ – tako nekako sem razumela poanto: kot bi sestavljali seznam želja takih in drugačnih skupin, ki se – za nameček – morda čutijo zapostavljene ali ‘diskriminirane’, ker se je njihov način življenja in mišljenja ne sklada s krščansko doktrino. To se potem malce obrne in prikaže kot da jih ‘Cerkev ne razume in sprejema’, pa se v bistvu s svojim načinom življenja sami (iz)ločijo. In od tod ‘potreba’ po prilagajanju nauka vsakokratnim človeškim kapricem namesto obratno (kako smo že slišali včeraj: vzgoja ni v popuščanju, ampak je trdo in nikakor prijetno delo, zlasti ne za tistega, ki se ga vzgaja … toda naposled rodi sad). Božje zapovedi so nadčasovne, mi bi pa svoja pravila sproti prilagajali, da bi nam ustrezala in nas čim manj omejevala. (Bog je ljubezen in usmiljenje, ne? Tako smo zadnja leta poslušali … – Ahh, ma ni samo to!!)
Izbor mnenj, ki se na tak način znajdejo skupaj, gotovo ni reprezentativen in je odvisen od angažiranosti posameznikov ali skupin. (Malce spominja na seznam, ki jih naši otroci ob listanju katalogov z igračami vsako leto pišejo miklavžu … – kot da so pozabili od preteklega leta, da elektronskih igrač niti miklavž ne prinaša ). So zadeve, ki niso stvar parlamentarizma in glasovanja – pa naj izpadem še tako nedemokratično.
Je katolištvo na razprodaji? Podvrženo ponudbi daj-dam? Ali ring, v katerem zmaga močnejši (glasnejši)? Potem ni zgrajeno na Skali, ampak je zibajoči čolniček, ki ga premetava sem in tja … in se zna zgoditi, da ga kdaj butne ob kakšno skalo …
Glavni problem RKC v Sloveniji je premalo rojstev. Nerodovitni, impotentni in nesposobni kler na ta problem nima odgovora, ker se briga predvsem za lastno rit. Duhovnikov, ki bi danes mladim staršem upali na glas povedati, da sta en ali dva otroka iz versko-narodnostno-moralnega vidika enostavno premalo, ki bi mladim priporočil in jih spodbujal, da se poročijo do 25. leta, in ki bi samske motiviral, naj si vendar poiščejo moža/ženo, nimamo. Včasih smo jih imeli.
Danes imamo duhovnike buzeratorje in bluzatorje, ki mirno gledajo mlade, kako se prekurijo za sto in eno nepotrebno župnijsko/dekanisko dejavnost. Imamo duhovnike, ki nase vežejo samske v rodovitnih letih kot brezplačno delovno silo in dajalce finančnih prispevkov, namesto da bi jih spodili v svet in zakonsko življenje. Imamo duhovnike, ki prodajajo meglo o poslanstvu, edinstvenosti, božjemu klicu labilnim mladim samskim ženskam, ki potem namesto brisanja riti lastnim otrokom (novim članom Cerkve) izberejo brisanje riti starim nunam v samostanih.
Jalovo duhovščino bo treba še razredčiti. Vodenje župnij naj prevzamejo rodovitni možje in žene iz močnih, živih, velikih slovenskih družin.
Te sinode se očitno bojijo zadrti klerikalci tako med laiki kot del vplivnežev v ljubljanski nadškofiji.