Tudi pri nas Oče, če le pustimo, zbuja in usmerja sposobnosti v smer nebeške blaženosti, v smer neopisljivega zadovoljstva
POSLUŠAJ ČLANEK
Dragi bratje in sestre!
Ko sem pri štirih letih prvič stal na vrhu zasneženega klanca in se najprej v varnem objemu očeta, nato pa sam v plug tehniki počasi spuščal v dolino, sem prišel do dveh spoznanj. Najprej, da je smučanje sila zabaven šport, kjer lahko kot majhen otrok brez strahu, zavor in obremenjevanj z drugimi voziš v najenostavnejši tehniki od enega konca smučišča do drugega in se z nasmehom na ustnicah ustaviš, kjerkoli se pač ustaviš. Nič lažjega. Ostali udeleženci so v otroški glavi drugotni akterji, ki so pač tam, da se prilagodijo in upoštevajo najmlajše.
Drugo spoznanje je bilo o očetu. V mojih očeh je bil res »car« in še krepila se je njegova imenitnost. Pol leta prej me je na morju naučil plavati, tokrat pa še »bolj ko ne« uspešno postavil na smučke. Če je bil kje kakšen oče, ki je znal pač čisto vse, je bil to moj oče. In sneg je dodal še tisto piko na i. Do božanstva v mojih očeh mu je res le malo manjkalo. Še najbolj me je motila občasna zoprnost, ko ni bil nič kaj preveč zadovoljen s tem, da se nisem in nisem želel posloviti od najenostavnejše smukaške tehnike. Želel si je, da bi sin blestel na smučišču in vsaj tako dobro pobiral zavoje, kot jih je sam.
Evangelist Matej nas v današnjem evangeliju skupaj z Jezusom in tremi posebno izbranimi apostoli odpelje na goro spremenjenja. Tam se Jezus preobrazi. Predstavi se z drobcem božjega veličastva, ki prevzame apostole in oteži delo evangelistu. Kako opisati, kar presega izkustvo. Kako orisati, kar ne znaš opisati. Potrudi se s »posebno belino« in bleščavostjo sonca. Vendar bolj kot evangelistove težave z izborom pravih besed pritegne zanimanje uporabljen trpnik (pasiv). Jezus »je bil spremenjen« od nekoga. Od Očeta. Oče je spodbudil Jezusovo spremenjenje. On je želel, da Jezus pokaže še drugi obraz istega obraza. Kot bi želel povedati učencem, da bo veličastvo, ki jim je bilo pokazano, v podobni meri izraženo tudi v izdaji, pod udarci biča, na križevem potu, na križu in v grobu. Kot bi želel reči, da naj jih Jezusov stas ne zaslepi, kajti »več kakor Jona in Salomon je tukaj.« (prim Mt 12.41) Kot bi morda želel nadaljevati, da bo pasijon kot izraz čiste ljubezni še višja oblika veličastva.
Isti Oče je tudi ob nas prisoten kot nenehno gibalo, ki po eni strani daje življenje in po drugi zahteva vedno večje in imenitnejše sadove. Oče, ki je v ozadju Jezusove preobrazbe, je tudi v ozadju našega življenja. Tudi pri nas zbuja in usmerja, če le pustimo, sposobnosti v smer nebeške blaženosti, v smer neopisljivega zadovoljstva. Vendar je hkrati usmiljen Oče ter zahteven in vztrajen Bog. Standardi, ki so postavljeni, niso lahki in niso zlahka osvojljivi. Oba zgleda dobre prakse, ki sijeta iz stare zaveze in še podkrepita Očetovo sporočilo, Mojzes in Elija, odkrivata vsak v svojem poslanstvu visoke in zahtevne standarde, ki jih Oče postavil in kasneje nagradil. Tudi mi ne moremo biti učenci, če neumorno rahljamo in znižujemo Očetovo zahtevnost. Do kod? Do razprodaje svetega?
Ob koncu spremenjenja, ko so ostali na gori samo še Jezus in apostoli, stopi Jezus do učencev in se jih dotakne. Čeprav bi lahko v tem videli le gesto, ki spodbuja sestop v dolino, pa je skrito še bistveno več. Jezus se učencev dotakne s podobnim namenom, kot ga opazimo v Betlehemu v besedah angelov, ko pastirje mirijo in spodbujajo (prim Lk 2,9-10), ali pa ob grobu, ko angel podobno nagovori ženi (Mt 28,5) in jima vliva upanja. Čeprav Oče postavlja visoke zahteve, je njegov Sin tisti, ki nas spremlja in uči, kako osvojiti, kar je v življenju treba osvojiti. Z dotikom izgine ohromelost in občutek, da ne bo šlo. On, ki je Ljubljeni Sin, z dotikom vabi za seboj.
Na drugo postno nedeljo je prav, da se zavemo, da imamo kot kristjani postavljene zelo visoke standarde; da pa pri njihovem osvajanju nismo sami. Z nami je Jezus in njegov stalen dotik. To je dovolj za uspeh. Amen.
Ko sem pri štirih letih prvič stal na vrhu zasneženega klanca in se najprej v varnem objemu očeta, nato pa sam v plug tehniki počasi spuščal v dolino, sem prišel do dveh spoznanj. Najprej, da je smučanje sila zabaven šport, kjer lahko kot majhen otrok brez strahu, zavor in obremenjevanj z drugimi voziš v najenostavnejši tehniki od enega konca smučišča do drugega in se z nasmehom na ustnicah ustaviš, kjerkoli se pač ustaviš. Nič lažjega. Ostali udeleženci so v otroški glavi drugotni akterji, ki so pač tam, da se prilagodijo in upoštevajo najmlajše.
Čeprav Oče postavlja visoke zahteve, je njegov Sin tisti, ki nas spremlja in uči, kako osvojiti, kar je v življenju treba osvojiti.
Drugo spoznanje je bilo o očetu. V mojih očeh je bil res »car« in še krepila se je njegova imenitnost. Pol leta prej me je na morju naučil plavati, tokrat pa še »bolj ko ne« uspešno postavil na smučke. Če je bil kje kakšen oče, ki je znal pač čisto vse, je bil to moj oče. In sneg je dodal še tisto piko na i. Do božanstva v mojih očeh mu je res le malo manjkalo. Še najbolj me je motila občasna zoprnost, ko ni bil nič kaj preveč zadovoljen s tem, da se nisem in nisem želel posloviti od najenostavnejše smukaške tehnike. Želel si je, da bi sin blestel na smučišču in vsaj tako dobro pobiral zavoje, kot jih je sam.
Evangelist Matej nas v današnjem evangeliju skupaj z Jezusom in tremi posebno izbranimi apostoli odpelje na goro spremenjenja. Tam se Jezus preobrazi. Predstavi se z drobcem božjega veličastva, ki prevzame apostole in oteži delo evangelistu. Kako opisati, kar presega izkustvo. Kako orisati, kar ne znaš opisati. Potrudi se s »posebno belino« in bleščavostjo sonca. Vendar bolj kot evangelistove težave z izborom pravih besed pritegne zanimanje uporabljen trpnik (pasiv). Jezus »je bil spremenjen« od nekoga. Od Očeta. Oče je spodbudil Jezusovo spremenjenje. On je želel, da Jezus pokaže še drugi obraz istega obraza. Kot bi želel povedati učencem, da bo veličastvo, ki jim je bilo pokazano, v podobni meri izraženo tudi v izdaji, pod udarci biča, na križevem potu, na križu in v grobu. Kot bi želel reči, da naj jih Jezusov stas ne zaslepi, kajti »več kakor Jona in Salomon je tukaj.« (prim Mt 12.41) Kot bi morda želel nadaljevati, da bo pasijon kot izraz čiste ljubezni še višja oblika veličastva.
Kot bi želel povedati učencem, da bo veličastvo, ki jim je bilo pokazano, v podobni meri izraženo tudi v izdaji, pod udarci biča, na križevem potu, na križu in v grobu.
Isti Oče je tudi ob nas prisoten kot nenehno gibalo, ki po eni strani daje življenje in po drugi zahteva vedno večje in imenitnejše sadove. Oče, ki je v ozadju Jezusove preobrazbe, je tudi v ozadju našega življenja. Tudi pri nas zbuja in usmerja, če le pustimo, sposobnosti v smer nebeške blaženosti, v smer neopisljivega zadovoljstva. Vendar je hkrati usmiljen Oče ter zahteven in vztrajen Bog. Standardi, ki so postavljeni, niso lahki in niso zlahka osvojljivi. Oba zgleda dobre prakse, ki sijeta iz stare zaveze in še podkrepita Očetovo sporočilo, Mojzes in Elija, odkrivata vsak v svojem poslanstvu visoke in zahtevne standarde, ki jih Oče postavil in kasneje nagradil. Tudi mi ne moremo biti učenci, če neumorno rahljamo in znižujemo Očetovo zahtevnost. Do kod? Do razprodaje svetega?
Ob koncu spremenjenja, ko so ostali na gori samo še Jezus in apostoli, stopi Jezus do učencev in se jih dotakne. Čeprav bi lahko v tem videli le gesto, ki spodbuja sestop v dolino, pa je skrito še bistveno več. Jezus se učencev dotakne s podobnim namenom, kot ga opazimo v Betlehemu v besedah angelov, ko pastirje mirijo in spodbujajo (prim Lk 2,9-10), ali pa ob grobu, ko angel podobno nagovori ženi (Mt 28,5) in jima vliva upanja. Čeprav Oče postavlja visoke zahteve, je njegov Sin tisti, ki nas spremlja in uči, kako osvojiti, kar je v življenju treba osvojiti. Z dotikom izgine ohromelost in občutek, da ne bo šlo. On, ki je Ljubljeni Sin, z dotikom vabi za seboj.
Na drugo postno nedeljo je prav, da se zavemo, da imamo kot kristjani postavljene zelo visoke standarde; da pa pri njihovem osvajanju nismo sami. Z nami je Jezus in njegov stalen dotik. To je dovolj za uspeh. Amen.
Zadnje objave
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.