Tudi komisarka Sveta Evrope, ko gre za Slovenijo, sliši le na levo uho

Peter Merše
22

Po večkratni obravnavi Slovenije v Evropi, med drugim tudi pred komisijo LIBE v Evropskem parlamentu, je aprila letos Slovenijo obiskala komisarka za človekove pravice pri mednarodni organizaciji Svet Evrope, Dunja Mijatović. Ta je na podlagi obiska in pogovora s predstavniki vlade, novinarji, akademiki, politiki, varuhom človekovih pravic in informacijsko pooblaščenko te dni izdala Memorandum o svobodi izražanja in medijski svobodi v Sloveniji.

Kot ugotavljamo v komentarju uredništva, pa ni pomagalo niti, da je Mijatovićeva obiskala Slovenijo, saj je v memorandum zapisala v glavnem očitke, ki jih bolj ali manj neupravičeno, predvsem pa pretirano poudarjajo nekateri levičarski mediji in aktivisti. Vlada je zato že pripravila tudi odgovore na najhujše očitke, mnogi pa se sprašujejo, koga je (oziroma ni) komisarka poslušala, preden je zapisala omenjeni memorandum.

V memorandumu, ki analizira stanje svobode izražanja v Sloveniji, komisarka Sveta Evrope za človekove pravice Dunja Mijatović ugotavlja naraščajočo polarizacijo javnega diskurza, ustrahovanje civilne družbe, naraščanje prijav incidentov glede svobode izražanja in omejevanje pravice do protesta. Vse to naj bi vodilo v vse težje delovno okolje za novinarje, vladne aktivnosti pa naj bi ogrožale javne medije, medijsko neodvisnost in pluralizem. Vse to kljub ugotovitvam, da ima Slovenija razvito razgibano medijsko krajino in da sicer kotira sorazmerno visoko na lestvicah medijske svobode.

Javni diskurz vse bolj sovražen, zagovorniki »človekovih pravic« se bojijo izpostavljati

A vse težave se niso začele z nastopom Janševe vlade, čeprav v nadaljevanju poročilo izkazuje takšno prepričanje. »Že več let javna debata v Sloveniji postaja vse bolj sovražna, netolerantna, nespoštljiva. To se kaže v izjavah politikov, člankih v tradicionalnih medijih in komentarjih na spletu.« Mijatovićeva zaznava tudi sovražni govor proti migrantom, Romom, Judom in LGBT osebam (ne pa tudi denimo kristjanom) in seksizem. Največ ga je najti na spletu. Na očitek, da je sovražni govor v Sloveniji sorazmerno težko pregonljiv, pa vlada odgovarja, da je Vrhovno sodišče razširilo njegovo definicijo leta 2019.

Opozarja pa tudi na primere napadalne komunikacije, ki ni nujno sovražni govor. V zvezi s tem se pojavljajo osebni napadi, pretiravanja, žalitve, delitev na leve in desne, grafiti, vandalizem, nenaslovljene napetosti iz časa 2. svetovne vojne in lažni profili na Twitterju. Pozdravlja pa prizadevanja predsednika republike Boruta Pahorja k spoštljivejšemu izražanju prepričanj.

V nadaljevanju se posveča stigmatizaciji civilne družbe, ki naj bi bila deležna negativnega političnega diskurza. Tukaj posebej poudarja, da je to povzročil prevzem vlade s strani Janeza Janše, ki naj bi nevladne organizacije predstavljal kot parazite, ki zažirajo javni denar, kar naj bi bilo namenjeno odvračanju pozornosti od opozoril glede nazadovanja demokracije. Nevladniki se bojda iz strahu pred pregonom sploh ne upajo več izpostavljati.

Cel odstavek memoranduma je namenjen tudi Marku Milosavljeviću, ki naj bi bil deležen »pogroma« po tem, ko je lažno pričal v Evropskem parlamentu (neresnično je navedel, da je Janševa vlada zamenjala direktorja RTV Slovenija). Odnos do Milosavljevića označuje za grožnjo medijski in akademski svobodi.

Protesti pretirano omejevani?

Mijatovićeva ugotavlja, da je bilo leto 2020 izrazito protestniško obarvano in se čudi nad njihovo vztrajnostjo. Opozarja pa na očitke, da so bili protesti še vedno prepovedani, medtem, ko so bile nekatere ostale aktivnosti že dovoljene. Oblast naj bi protestnike ustrahovala tudi z veliko prisotnostjo policije v »polni bojni opremi«, kljub večinsko mirnim protestom.

Vlada je očitke zavrnila. Notranji minister Hojs je povedal, da gre za zaščitno in ne bojno opremo, ki pa se je izkazala za potrebno, saj je bilo na teh mirnih protestih 17 policistov tudi poškodovanih. Glede visokih kazni, ki odvračajo protestnike, in očitka, da so nekateri kazni dobivali kar po pošti, pa minister odgovarja, da so se vsi imeli priložnost izjasniti o svojih prekrških, preden so bili kaznovani.

Memorandum ocenjuje, da je bila pandemija zlorabljena za omejevanje izražanja politične opozicije. Predsedniku vlade očita tudi zgodbico Vojna z mediji, v kateri vidi »neodvisne« in kritične novinarje kot sovražnike, s katerimi bije vojno, proti njim pa uporablja žaljive ključnike kot so #fakenews in #presstitutes.

Na očitke, da člani SDS in njim bližnji mediji napadajo kritične novinarje vlada odgovarja, da tudi novinarji ne bi smeli biti izvzeti iz kritike, še posebej, kadar pišejo neresnice in zavestno širijo laži. Zaradi teh kritik naj bi se novinarji umikali iz družbenih medijev in se izogibali pokrivanja tem, zaradi katerih bi lahko bili izpostavljeni v javnosti. Dogajali naj bi se celo sodni pregoni in napadi na novinarje v tujini.

»Zaupanja vredni javni mediji pod pritiskom zlobne vlade«

Memorandum se dotakne tudi delovanja RTV SLO in STA, ki ju označuje kot zaupanja vredna vira, ki pa jima grozi vladno poseganje v uredniško avtonomijo in težave s financiranjem. Zaskrbljena je tudi nad dejanji, ki naj bi zmanjševali avtonomijo in javno percepcijo medijev, ter diskreditacijami poročanja RTV in STA. Kot problematične v tem kontekstu označuje Janševe oznake STA za nacionalno sramoto, obeh medijev pa za levičarska.

Komisarka je izdala tudi priporočila. Vladnim predstavnikom svetuje, naj skušajo zmanjševati napetosti in vzpodbujajo vzajemno spoštovanje. Posebej k odgovorni in dostojanstveni uporabi družbenih omrežij poziva predsednika vlade. »Prav tako poziva vlado, da se vzdrži stigmatizacije, zasmehovanja in zavajajočih komentarjev v odnosu do zagovornikov človekovih pravic, ker to negativno vpliva na njihovo svobodo izražanja.«

Vlado Mijatovićeva poziva tudi k nadaljevanju financiranja STA in zagotavljanju ustreznih sredstev za delovanje RTV SLO, poziva pa tudi k ukrepom, ki bodo zagotovili pluralizacijo medijev.

Na poročilo se je že odzvalo tudi več akterjev, ki so se z Mijatovićevo pogovarjali. Medtem ko vodilni mediji v poročilu vidijo predvsem svarilo pred nazadovanjem demokratičnih standardov v Sloveniji, se drugi sprašujejo, koga je komisarka poslušala, preden je spisala poročilo, saj je poročilo očitno pristransko in zlorablja javno službo.

Na poročilo bosanske političarke, ki zdaj deluje v Svetu Evrope, mednarodni organizaciji za človekove pravice, ki jo pogosto pomotoma zamenjujejo z institucijami EU-ja, se je odzval tudi predsednik vlade Janša in napisal, da je Mijatovićeva na žalost del omrežja lažnih novic, dobro plačana iz našega denarja.

Tudi obisk Slovenije ne zadošča, če vidiš in slišiš le na eno stran

Ko je Janša nastopil pred Evropskim parlamentom, je predstavnike Evropske unije povabil, naj pridejo v Slovenijo in se na lastne oči prepričajo, kakšno je stanje medijske svobode v Sloveniji. Ti so odvrnili, da to ni potrebno, je pa Slovenijo obiskala predstavnica Sveta Evrope, nekdanja bosanska političarka Dunja Mijatović.

A ta se v situacijo ni poglobila, temveč je očitno gledala in poslušala le z enim očesom in ušesom. Memorandum se tako bere, kot da bi ga sestavila kakšna Tanja Fajon.

Mijatovićeva je sicer v Sloveniji imela priložnost slišati tudi realnejšo sliko, a se je očino odločila, da bo verjela zgolj “eni strani”. Recimo dr. Marku Milosavljeviću, ki te dni v tujih medijih znova razlaga, kako se novinarji v Sloveniji bojijo in v isti sapi omenja umore novinarjev na Slovaškem, v Malti in Grčiji.

Tako se o Sloveniji in desnosredinski vladi v tujini oblikuje virtualni vtis, da gre za avtoritarno oblast, v kateri so celo ogrožena celo življenja novinarjev, pogumnih borcev proti režimu. Obenem pa imamo še eno poročilo, ki ustvarja napetosti pred slovenskim predsedovanjem na povsem neosnovani bazi.

Bojan Požar, eden najbolj kazensko preganjanih novinarjev v Sloveniji, s strani Mijatovićeve očitno ni bil povprašan o tukajšnjih groznih razmerah …

22 KOMENTARJI

  1. Je pa dandanes tako, da OČITNO LAGANJE pomeni da “slišiš le na levo uho”, če pa namenoma ne znaš brati številk oz. namenoma objaviš laž, kot nek žerjavič stalno počne – dopisnik iz Brsulja- pa čez en dan pač OSVEŽIŠ podatke….
    pa je, prej pa VLADO POPLJUVAŠ V MSM IN seveda vse levakarske brezvezne face…vsi levi “intelektualci”, od šivilje do nitkarja !!
    ta EU bo razpadla v 10 letih !!

    • Tako je.

      Kučan je včasih rekel: “Imamo več resnic”, ni pa omenil LAŽI.

      Vsekakor je pomembno kdo kaj govori. Zato pa bi rabili DVE – STA, ki bi poročali dobro in slabo o VSEH ENAKO, pa naj si bodo Levi, ali Desni.

    • Gospod Igor,

      EU je tako zmešana, da je primerjava z glino in jeklom upravičena. Postaja neuporabna. Tako neuporabna, da Janez&SDS na zunaj sploh ne izpade komunistično.

      • Če JJ&SDS izpadejo komunistično, kako potem izpade Levica s svojim programom in kritiziranjem povečevanja neto plač?

    • g. Igor, Slovenci pa pravimo Evropa in demokracija. In v demokraciji hočemo desnosredinsko vlado, ki dokazano dela bistveno bolje za ljudi kot prejšnje leve vlade.

      • Igor, vsekakor je SDS bistveno bolj demokratična od Levice in SD. Poglejte si njihov program in tudi delovanje. Ostalo so tako priložnostni sateliti. Zdržijo ene same volitve. Potem pa izpadejo ali pa nimajo pomembne vloge.
        Samo hiter primer iz bližnje preteklosti. Ko je ministrstvo za kulturo objavilo rezultate razpisa za medije, so v Levici dejali, da so rezultati krivični, ker nekaterim medijem ta denar pripada. V programu imajo zapisano, da je potrebno lastnike podjetij razlastniniti in da se podjetja podržavi. Pomeni, da se ukine konkurenca. Seveda direktorji podržavljenih podjetij nastavijo oni. JJ in SDS pa niža davke ter s tem povečuje konkurenčnost. Na razpisu za medije pa so dobili denar tudi nekateri, ki ga do sedaj niso. Pomeni, da tudi tam povečujejo konkurenco. Ni kaj. SDS daje ljudjem svetlobna leta več demokracije kot Levica in SD.

  2. Janša je edini pravi politični zapornik v Evropski uniji.
    Je najkompetentnejša oseba, ki lahko priča o političnem terorju.
    Sedaj, ko bo Slovenija predsedovala EU ima priložnost, da izkoristi številne stike med evropskimi voditelji, da jim pojasni, kaj pomeni leva tiranija in kaj pomeni levičarstvo za Evropo. Evropa se je preveč nagnila v levo in prav ta nagnjenost lahko Evropo zruši.
    Evropska demokracija je šla predaleč in se pretvarja v anarjiho, ali tiranijo manjšin.
    V kolikor imajo vsi prav, nima nihče prav.
    Podobno je s svoboščinami. Neomejene svobosščine praktično onemogočajo svobodo posameziku, saj je ta do skrajnosti omejena s svoboščinami vseh drugih.
    To postaja vse resnejši problem Evrope, ka pa ga v Sloveniji že krepoko čutimo.
    Slovenija še ni dokončala tarnzicije in ker caplja na mestu je pravzaprav prva, ki jo dohitevajo države EU, ki rinejo v socializem. Vse več je znakov, da postaja Evropa rdeča.
    Posemezne stranke in levičarska gibanja zahtevajo čim več svobode, da privlačijo naivneže.
    To pa vodi v anarhijo, kar vidimo v Sloveniji, ko imamo zaradi pretranih svoboščin brezpravje.
    Ustavno sodišče kot po tekočem traku preklicuje ukrepe s katerim vlada varuje državljanje pred šehujšim divjanjem virusa.
    Ali ni to pot v anarjijo?
    In prav to anarhijo očitno podpira Evropa. s komisarko Dunjo mijatović. Ta ni primerna za opravljanje funkcije, zato jo je potrebno zamenjati.
    Vlada postopa pravilno, ko ugovarja poročilu in o katerem mora priti do razprave v evropskem pralamentu.
    Njene enostranske ocene so preveč žaljive, da bi jih Slovenija lahko brezskrbno požrla.
    igor, Mijatovička blati Slovenijo in nas slovence to skrbi. Tudi tebe?

    • APMMB2, popolnoma in v celosti se strinjam z vašim razmišljanjem. V času predsedovanja pa bi vlada morda razmislika, da za te in takšne ocenjevalce organizira konferenco o medojski svobodi, na katero naj povabi resnično preganjane novinarje in jih sooči z Milosavljevići in podobnimi sovražniki slovenske demokratične pomladi. Te, ki jim poročevalci in novinarji ne dajo besede. Požarja, Petka, Živulovića, Jančiča, Kovača iz Financ. Pa naj ti povedo, kaj se jim je dogajalo pod levico.

      • Ula
        Prav to sem tudi sama razmišljala, da naj povabijo v Bruselj vse preganjane NOVINARJE in naj tam sami povedo, kaj se jim je v RESNICI ZGODILO.

        Vsi vemo, da je bil novinar Petek tako hudo telesno(ki ni delal za Levico) poškodovan, Bojan Požar enako sodno preganjan, ki ne poroča v prid Levici. Zamenjali so Možino, kot direktorja RTV, degradirali so Pirkoviča, Meška……
        Nobenemu od Levih novinarjev se ni še nič zgodilo in prav ti LAŽNO BLATIJO Slovenijo.

  3. … zanimivo, gospa o keteri vem skoraj ničesar ona pa toliko o svobodi PLAČEVANJA RTV računa. Jo pa cenim, ni nas pozvala naj kar ubijemo JJ, Pravijo, da je njenim prednikom tam okoli Sarajeva to bilo normalno.

  4. Ko EU začne na tako grd način obračunavati s svojimi članicami, je konec blizu. Poglejmo dekstvom v oči. EU skupaj drži samo še denar. Za kritizirane članice tisti neto prejemki. Brez tega bi se vse že razsulo v prah. Kako prav so imeli Britanci, da so šli po svoje. To razumemo danes. Ta voz gre le še navzdol. Sama sem bila vedno pro EU usmerjena, vendar to, kar opažam od izstopa Združenega Kraljestva naprej, izgublja dostojnost in vezivno tkivo evropskega projekta, kot je bil zastavljen. Ekonomska unija da, vse ostalo pa počasi izgublja smisel in se levi v SFRJ II.

  5. pred cca 130 leti pa tkole:
    Fran Zabašnik, Na krivih potih, Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1893
    https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a0/Fran_Zba%C5%A1nik_-_Na_krivih_potih.pdf
    Iztrgano iz konteksta … 1. pogled

    … »Dragi bratje, ljubi prijatelji! Kaj je namen današnjega shoda? Čemu sem vas prosil, da se zberete nocoj o tej nenavadni uri na tem mestu? Glejte, ljubezen do vas, ljubezen do vaših žen in otrok mi je velela, da vas skličem na posvetovanje. Videl sem vaše trpljenje; gledal sem dan na dan vaše muke; priložnost mi je bila dana leto za letom zreti, kako vas zatirajo, in opazoval sem, kako so dobro godi tistim, ki vas mučijo in tlačijo. Čudil sem se vašemu potrpljenju in nemiren čakal trenutka, ko vam vzkipi pravična jeza, da stresete raz sebe neznosni jarem. Čakal sem, a zaman! Gospodar vaš vas je obdeloval s škorpijoni, vi pa se niste ganili. Trpeli ste in molčali, misleč, da to mora biti tako, in da ne sme biti drugače. Jaz sem trpel z vami, dokler mi ni rekel notranji glas: Tako ne sme iti dalje! Reši sebe in reši druge! Dobil sem pogum in storil sem ta korak, ki je sicer nevaren záme, a tudi časten, kajti nisem ga storil iz dobičkarije ali lastne koristi, ampak iz ljubezni do vas. Verjemite mi, da iz ljubezni do vas! Jaz bi si lahko pomagal od tukaj vstran; dosti imam prijateljev po svetu, ki bi mi stali na strani, in mogoče, da se v kratkem tudi poslovim od vas — a predno grem, pokazati vam hočem pot, po kteri si lahko zboljšate žalostno svoje stanje. To storiti se mi zdi dolžnost!

    Vam vsem mora biti znan pregovor: Pomagaj si sam, in pomore ti Bog! Trpeti, vedno trpeti in ničesar storiti za zboljšanje svoje usode, to ni prav, ni Bogu dopadljivo. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi; dal mu je um in voljo; zato pa se ne sme dati brezvoljno vklepati v jarem, Kajti ako to stori, ni nič boljši od živali, s ktero gospodar dela, kar in kakor hoče.

    Marsikaj poučnega ste čitali v časopisu, kterega sem vam bil razdelil pred osmimi dnevi. Nekoliko še hočem pristaviti.

    Vsak izmed vas je že slišal sveto resnico, da smo pred Bogom vsi jednaki. Če je to res, potem je gotovo božja volja, da smo ljudje tudi na zemlji kolikor mogoče jeden drugemu jednaki. A zakaj temu ni tako? Odkod pride, da smo otroci jednega in tistega stvarnika tako različni med seboj? Kako je to, da imajo nekteri vsega v obilosti, da živé dobro brez vsega truda, drugi pa trpé pomanjkanje, dasi se mučijo svoj živi dan! Kako je to, da se jedni veselé, drugi pa jokajo; da jedni gospodarijo, drugi pa vzdihujejo v sužnosti? Ako vse to le malo preudarjamo in premišljamo, priti moramo do prepričanja, da to ne more biti prav, da se to ne strinja z božjimi naredbami!

    In izmed vseh trpinov naše zemlje, kdo je najhujši trpin? Kteri izmed stanov je najnesrečnejši, najbolj zatiran stan? To, bratje moji, to je delavski stan, to je naš stan!«

    Te besede je govoril Štiftar s krepkim, povzdignjenim, a ob jednem tresočim glasom, tako da je marsikteremu zautripalo srce.

    »Naš stan, bratje moji,« nadaljeval je govornik, »je oni stan, ki je bil doslej najbolj zaničevan in najbolj teptan. In vendar ga ni stanú, ki bi bil večjega spoštovanja in večje časti vreden, kakor je delavski stan. Začudjenje se vam bere na obrazih, neverjetna se vam zdi ta moja trditev, kaj ne? In vendar je vse to gola resnica, kar govorim. Da, jaz vam rečem, da je delavski stan prvi stan na zemlji, in o resnici teh svojih besed vas hočem takoj prepričati! Poglejte nekoliko druge stanove, ki so se vam doslej morda zdeli imenitnejši, in preudarite, v čem imajo oni prednost pred vašim stanom? Ali jim daje prednost to, da ne delajo, da lenobo pasejo in vendar dobro živé? Na čem slonijo vsi človeški stanovi, če ne na delavskem stanu! Kdo bi živel tisočere uradnike in toliko mestnih in drugih postopačev, če bi delavca ne bilo? Le pomislite nekoliko! Ko bi na primer vsi delavci vsega sveta na enkrat popustili delo in rekli: »Mi ne delamo več« — kaj bi se moralo zgoditi? Vsa takozvana gospoda, od najvišjega počenši, pa do najnižjega, ne bi imela kaj jesti, in ko bi se delavski stan le ne hotel ganiti, ne preostajalo bi jim nič drugega, nego prijeti za motiko in drugo orodje, pa delati. Koga imajo velikaši zahvaliti za zlatnino in srebrnino, s ktero se ponašajo, za dragoceno kamenje, ki se jim lesketa na prstih, in Bog vé kje še. Delavec je izkopal dijamant, on ga je izbrusil in obdelal ter mu podelil vrednost, ktero imá. In dragocene krone, ki se bliščé na glavah vladarjev, šle so vse skoz delavčeve roke! Kaj bi bil nas grajščak, ako mu odrečemo mi svojo pomoč! Od česa je bogat? Ni li od naših žuljev in krvavih srag naših prednikov? In če je temu tako, je li potem prav, da nas tako zatira, da nam trga naše krvavo zasluženo plačilo, da preganja vdove in otroke tistih, ki so vse življenje trpeli zanj in zaradi njega prišli v prezgodnji grob? Ne, ne, to je krivica, v nebo vpijoča krivica, ktera se mora odpraviti! Dolgo časa je trpel delavski stan, dolgo se je ravnalo z njim nečloveško, odslej mora biti drugače! Prišli so medenj razsvetljeni možje, ki so mu pokazali, kako se naj ubrani pijavk, ki so doslej sesale njegovo kri. Po vsem svetu se zbirajo delavci in snujejo zaveze v obrambo proti nasilstvu. In kar je pri tem največjega pomena, je to, da te zaveze niso omejene na posamezne skupine, da jedna zaveza ne gleda samo na svojo korist, temveč da ima vedno korist vsega delavskega stanú pred očmi. Ves delavski stan vsega sveta je takorekoč skupna armada, ki se na vseh straneh bojuje zoper skupnega svojega sovražnika. Naj še tako oddaljeni del te armade zmaga, to je zmaga vse vojske, vsega delavskega stanú. In to se tudi dejansko kaže vedno in povsod. Kjer se je delavcem posrečilo, povzdigniti se v boljše razmere, ondi se boj zaradi tega še ne opušča; bojujejo se temveč še naprej in skušajo dobrote, ki so jih priborili sebi, razširiti tudi na druge. Ako se je, postavím, delavcem jedne tovarne ali jednega mesta posrečilo to, da jim ni potreba sedaj delati na dan več kakor osem ur za tisto plačilo, za ktero so morali poprej delati po dvanajst ur na dan, s tem še niso zadovoljni, temveč oni delajo na to, da se delavni čas tudi drugod, po drugih mestih in po vsem svetu prikrajša. V ta namen nabirajo med seboj doneske in iz teh podpirajo potem delavce v onih krajih, kjer se jim je še boriti za polajšanje svojega stanja. To je pač bratovska ljubezen, ki veže delavca na delavca, to je pač blago početje onih mož, ktere nekako zaničljivo imenujejo »socijaliste«, a kterih se tako zeló bojé vsi zatiralci ubogega delavskega stanú. Bratje, ali ni zadnji čas, da tudi mi pristopimo tej vsesvetovni zavezi? Ni li zadnji čas, da si olajšamo svoj jarem, ki nas tako hudo žuli? Ali naj še dalje molčimo in trpimo krivico? Ne! Bodimo možje! Pomagajmo si sami, in pomaga nam Bog! Čegavo je prav za prav premoženje, ktero ima nakopičeno lastnik teh rudnikov? Naše, rečem, in le naše! Vaši očetje in pradedje so delali tu in množili bogastvo grajščakom in lastnikom teh podzemskih votlin, onim grajščakom, kteri niso ves čas svojega življenja počeli drugega, nego lenobo pasli. In zdaj se godi jednako, kakor se je godilo pred sto in morda še več leti. Mi delamo, jeden pa živi lepo, brez vsega truda in bogati. Dà, oni grad gori, in kar je v njem, vse to je naše! Vaši pradedje in predniki so gradili ta grad, oni so množili ondi nakopičeno bogastvo, imeli so tedaj pravico do njega; to pravico pa ste podedovali po njih vi kot njihovi potomci. Mi smo takorekoč solastniki vsega tega, kar je okoli nas in nad nami. Zdaj pa recite, ali je prav, da vse to uživa jeden sam?

    Navedel sem že enkrat izrek, da smo pred Bogom vsi ljudje jednaki; tedaj pa bi morali tudi vsi jednako živeti. To, da je jeden bogat, drugi pa ubog, rodila je sama krivica. Prav za prav bi morali vsi ljudje jednako delati in jednako živeti. Vse imetje bi se moralo jednakomerno razdeliti med človeštvo, potem pa bi moral vsakdo jednako delati in jednako uživati. Do tega sevéda še ne pridemo tako kmalu, a delati pa moramo vsi na to, da enkrat dosežemo ta smoter. Pred vsem pa moramo hrepeneti po tem, da si zboljšamo svojo usodo. Sedaj delamo po dvanajst ur na dan v teh zaduhlih, podzemskih ječah za borih šestdeset novčičev. Odslej zahtevajmo od grajščaka, da nam za osem ur plača po osemdeset novčičev. Ako naši zahtevi ne ustreže, popustimo delo vsi kot jeden mož. Tako delajo delavci povsod, in to je najboljše sredstvo, da se gospodje bogatini omehčajo. Ako mu delo ustavimo, tudi kupčija ne gre naprej, in zgodi se mu velika škoda. Podpora nam je za ta čas zagotovljena, ko ne bomo delali. Le pisati treba, in denar pride. Ako pa bode hotel grajščak postopati proti nam s silo, no, potem nastopimo tudi mi še druga pota, da mu upognemo pogum. O tem pa za sedaj še nočem govoriti. Le vprašam vas še: ali si hočete svoje stanje zboljšati, ali hočete napraviti konec svojemu trpljenju?«

  6. … 2. pogled

    …»Kar nam je gospod Štiftar ravnokar razlagal, tu je na videz prav lepo in dobro. Na videz, pravim! Kajti ako se o tem, kar nam je povedal, nekoliko natančneje premišlja in preudarja, pokaže se stvar v vse drugačni luči. Res je sicer, da se delavski stan marsikje zatira, in res je morda, da se nam krivica godi. Dobro bi tudi bilo, da bi se nam naše stanje olajšalo. Zoper to imam jaz ravno tako malo, kakor vsi vi drugi. Ali vpraša se, ali je tista pot res prava, ktero nam priporoča gospod Štiftar, da jo nastopimo. Jaz mislim, da ni; jaz mislim, da po tej poti ne pridemo do zaželenega uspeha!

    Ne namerjavam odgovarjati gospodu Štiftarju na vse posameznosti, temveč le glavnih stvarij se hočem dotakniti.

    Navajal nam je resnični izrek, da smo pred Bogom vsi jednaki, potem pa je napačno sklepal iz tega, da bi morali tedaj ljudje že tukaj na tem svetu biti vsi jednaki, in da bi morali vsi jednako živeti in zemske dobrote uživati. Ali tako umovanje in modrovanje je napačno. Ako nas vera uči, da smo pred Bogom vsi jednaki, s tem se hoče le reči, da nas bo Bog enkrat vse jednako sodil, da bo dobra naša dejanja vsem jednako povračeval, a nas vse jednako kaznoval za hudo. Na svetu se marsikaj temu ali onemu izpregleda zaradi njegovega stanú, Bog pa ne bo poznal razločka, ne med kraljem, ne med beračem. To se hoče povedati z izrekom, na kterega se gospod Štiftar tako rad sklicuje, a nič drugega. Če bi bila volja božja, da bi bili že tukaj na svetu vsi ljudje jednaki, bil bi Bog gotovo svet drugače uredil. A ravno nasprotno je res. Bog sam je stvaril različne stanove, on je postavil cerkvene in posvetne glavarje in nam zapovedal, da jih ubogajmo in se ravnajmo po njihovih ukazih. Ako le-ti ne delajo vse tako, kakor bi morali, to je njihova stvar; zato bodo oni dajali odgovor.

    Jaz se delavskega stanú, ki je od malih nog tudi moj stan, gotovo ne sramujem, a zaradi tega pa vendar ne bi mogel trditi, da je delavski stan črez vse druge stanove na svetu. Da je potreben, zeló potreben, temu nočem ugovarjati, a da so od njega vsi drugi stanovi odvisni, on pa od nobenega ne, to se mi ne zdi resnično. Res je, da so naši očaki pripomogli, in da mi še dandanes pomagamo in pripomoremo k temu, da se lastniku teh rudnikov vekša bogastvo, a nespametno je misliti in trditi, da ima za to premoženje zahvaliti le nas, in da on ne more brez nas živeti, mi pa lahko brez njega. Le pomislite, dragi prijatelji moji, kaj bi počeli ako bi se grajščak na enkrat naveličal kopati rudo, ali pa vzemimo celó, da bi postali mi lastniki teh rudnikov? Ali mislite, da bi nam kaj zalegli? Kaj pa bi počeli z blagom, ki bi ga nakopali? Ali bi ga zamogli spraviti v kupčijo? Verjamite mi, da ne. Treba je denarja, treba je različnih pripomočkov, da se blago odda za primerno ceno. Pri vsakem podjetju je res treba delavskih močij, a to samo ne zadostuje; treba je razun tega še nekaj drugega, namreč denarja, ki te moči vzdržuje in gladi pota, po katerih se razpečava blago. Le preselite se enkrat v duhu nazaj v tiste čase, ko so bili tukaj še le pričeli kopati in riti za rudo po zemlji. Sto in sto let je počivala ta ruda v zemlji, in nihče je ni dvignil iz zemlje. Zakaj ne? Mislite li, ker niso vedeli za njo? O, ne, vzrok je bil najbrž ta, ker nikogar ni bilo, da bi bil imel pripomočkov, ki so potrebni za to; ker nikogar ni bilo, da bi bil imel denarja, s kterim bi bil najel delavcev in jih plačeval, ali pa ni imel volje za vse to. In ko se je začelo enkrat delati in kopati, mislite li, da se je to kopanje takoj izplačalo? Leta in leta je moral lastnik teh zemljišč plačevati delavce zastonj; leta in leta je moral poskušati, kako bi spečal blagó, predno se mu je to posrečilo. Naši očaki, ki so tedaj tukaj delali, bili so tedanjemu podjetniku gotovo hvaležni, da jim je dajal zaslužka, ne da bi bil imel sam kaj dobička od tega. In pomislite še nekaj! Kaj, ko bi se vse podjetje ne bilo posrečilo; ko bi se bilo pokazalo na enkrat, da ne sega daleč žila rude, ki je dobro kazala ob površju zemlje? Koliko in koliko tisočakov bi bilo tu splavalo po vodi! — Treba je tedaj res delavcev pri takih stvareh, a treba je tudi jednega, ki delavce vzdržuje, ki ima premoženje, in ki je tudi pripravljen svoje premoženje tvegati za to. Podjetnik je odvisen od delavca, a nič manj in še bolj delavec od podjetnika. Potrebna sta drug drugemu. Še bolj nerazumljivi pa so mi drugi nauki gospoda Štiftarja. On misli, da bi bilo najbolj pravično, da bi se vse premoženje in sploh vse imetje, kar ga je na svetu, jednako razdelilo med vse ljudi. To bi bilo lepo! Kam pa bi prišli? Ne gledé na to, da se mi zdi taka razdelitev neizpeljiva, nastati bi morali takoj strašanski neredi. Mislite li, da bi bili potem res vsi ljudje jednaki? Ali ne bi ostali še vedno nekteri dobri, drugi hudobni? In če bi temu bilo tako, kdo bi potem vladal, kdo sodil, kdo dobre varoval pred hudobnimi? In koliko časa pa bi bilo imetje jednako razdeljeno, ko vendar dva človeka nista jednakih lastnostij! Jeden je priden, drugi len, jeden varčen, drugi zapravljiv! Že precej prvi trenutek po izvršeni razdelitvi bi imetje ne bilo jednako razdeljeno. In naj bi se potem vedno in vedno delilo na novo? No, potem je jasno, da bi morali pridni delati za lenuhe! Ali bi nam to bilo po volji? Gotovo ne! Koga bi potem še moralo veseliti delati, če bi moral od tega, kar si je s svojim trudom pridobil, odstopiti drugemu! Pa tudi to moramo pomisliti, da nimajo vsi ljudje jednakih darov. Bog jih je različno razdelil. Jednega je stvaril za priprostega delavca, drugemu je podelil sposobnost za umetnika; ta je zidar, oni slikar; ta je jedva za pastirja rojen, drugi nam čita sveto mašo. In ti naj bi potem vsi živeli v jednakih razmerah in vsi imeli jednako plačilo? To bi bilo pač krivično. Vsakdo mora biti za svoje delo plačan. Kar kdo zasluži, to naj ima. In ravno iz tega, da je Bog svoje talente različno razdelil, lahko sklepamo, da je hotel imeti različne stanove, in da je njegova volja, da je jeden podredjen drugemu, da jeden vlada, a drugi da smo mu podložni.

    S tem pa, kar sem povedal doslej, nikakor nisem hotel reči, da se nam morda res ne godi kaka krivica. Tudi jaz sem za to, da se trudimo zboljšali svoje stanje, toda po drugi poti, kakor se nam je svetovalo. Poskusimo najprej, morda pri grajščaku, kaj s prošnjo opravimo. Ako pri njem naš glas nič ne izdá, potem imamo oblastnije, na ktere se lahko pritožimo. Delavski stan ni sedaj več tako preziran, kakor je bil. Tudi on lahko pride do pravice, ako je išče tam, kjer je je sploh iskati. In ravno sedaj se resno pečajo po vseh državah z vprašanjem, kako bi se pomagalo delavskemu stanu. Čital sem, da se sklepajo nove postave, ki bodo delavskemu stanu gotovo na veliko korist, kedar stopijo v moč. Postaviti hočejo namreč posebne nadzornike, kterim bo naloga gledati na to, da se ne zatira delavec, da dobiva primerno plačilo, da ima v gotovih časih potreben počitek, in da se kolikor le mogoče odvrne vse, kar je škodljivo njegovemu zdravju. Ti nadzorniki bodo hodili od tovarne do tovarne, od rudnika do rudnika, in vsakemu bo dano na voljo pri tistem se pritožiti, ako se mu godi kaka krivica. Tudi namerjavajo napraviti posebne blagajnice, iz kterih bode delavec dobival podporo, ako oboli, in zopet druge bo preskrboval svoj živi dan, ako bi se tako ponesrečil, da bi ne bil nič več sposoben za delo. Pa tudi vdove in otroci takih, ki so v svojem poklicu storili smrt, bodo dobivali podporo. In v te blagajnice bode delavec plačeval le majhne prispevke; večjo polovico bode moral plačevati delodajalec. Gledé na vse to, mislim pač, da je najboljše, ako še nekaj časa potrpimo, ko smo že tako dolgo časa trpeli. Nikakor pa se ne dajmo zapeljati do kakih nepremišljenih korakov. Nikar si ne delajmo sami pravice, da se ne pregrešimo zoper postavo, in da se nam ne bode treba pokoriti za to. Če že treba, iščimo si pomoči in pravice pri tistih, ki so postavljeni za to, da nam je delijo. To, prijatelji, bilo mi je pri srcu, to sem vam hotel povedati, to so moje misli. Bojim se, da ne bi zašli na kriva pota, zato sem govoril. Ubogajte me, če hočete; jaz mislim, da bo prav. Verjamite mi, da vam jaz le dobro želim. Storil sem svojo dolžnost, zdaj grem. Zdravi! Lahko noč!«

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime