Trkajte in se vam bo odprlo!

Uredništvo
10

V mladosti me je zmotila tale vrstica današnjega evangelija: “Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati!” (Lk 11,7).

Lahko bi razumel domačina, če bi rekel: “Nimam treh hlebcev kruha, oprosti!” ali: “Daj, no, prijatelj, sredi noči je!” A zakaj bi bila zaklenjena vrata in otroci v postelji taka prepreka, da ne bi mogel pomagati prijatelju, ko ta potrebuje pomoč? Še posebej, če je domačin že tako ali tako pokonci, saj se pogovarja z moškim, ki je pred hišo! Mislil sem si, da je tip v hiši preprosto LEN. Seveda imamo vsi v mislih hiše, v katerih spimo vsak v svoji sobi in hrano shranjujemo v ločeni shrambi.

Potem sem obiskal Sveto deželo. Med potovanjem, mislim, da smo bili v Nazaretu, smo obiskali rekonstruiran palestinski dom iz Jezusovih časov. Tam so bivali v eni sobi; le v kotu sobe je bil del tal dvignjen, da so na njem spali in živeli. Večino te ene sobe pa je predstavljal prostor nižjih tal pri vhodnih vratih, kamor so ponoči zaprli živino, da je bila tako varna pred tatovi in mrazom. Družina je spala na blazinah, ki so jih ponoči razvili in hranili zvite preko dneva.
V taki hiši bi moral domačin, če bi hotel karkoli prinesti tistemu, ki zunaj trka, lesti čez svoje otroke, ko bi tipal za hlebci, potem pa odtavati med živalsko hordo, vmes bi pogazil marsikateri iztrebek in splašil živali, da bi se oglašale.

Tega se je tisti pred vrati gotovo zavedal. Vedel je, da bo prijatelj notri zbudil vse ostale, da bo prišel do njega. Če bi bil na njegovem mestu, gotovo ne bi prosil. Če vem, da nekoga s tem izpostavim, mi je težko prositi za uslugo. Laže je oditi in se sam spoprijeti s težavo. Bal bi se, da bi prijatelja razjezil in s tem porušil najino prijateljstvo.

Vendar nam Jezus naroča, naj delamo drugače.

Dobri odnosi se ne podrejo samo zato, ker eden nekaj prosi drugega, pravi Jezus. “Kdo bi dal sinu kačo, če ga ta prosi za ribo? Ali škorpijona, če ga ta prosi za jajce?” Vendar se marsi kdo odloči, da bo raje lačen, kot pa da bi nekoga izpostavil ali da naše prošnje niso vredne, da jih izrečemo. Živjo, Bog. Nekaj bi te prosil, ampak vem, da imaš veliko dela, zato te ne bom motil. Nočem, da si jezen name.

Jezus nas nauči molitve, v kateri je formula, kako naj prosimo, da nas ne bo strah prošnje.
Najprej priznamo Božjo nadmoč. “Oče, posvečeno naj bo tvoje ime, tvoje kraljestvo naj pride.” Potem prosimo: “Daj nam vsakdanji kruh in odpusti nam dolge.” To prosimo vsak teden skupaj pri sveti maši, vsakokrat, ko molimo rožni venec, vsakokrat, ko častimo najsvetejše. Če bomo tako delamo znova in znova, se bo vkoreninilo v nas spoznanje: dokler vem, da je Bog Bog in da to jaz nisem, je prav, da ga prosim za tisto, kar potrebujem.

“Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!”

vir: Marija Pomagaj Brezje, www.marija.si

10 KOMENTARJI

  1. No od kod tatovi ???
    Francozi so izjavili,da bolj poštenega naroda kot so Slovenci ni,ker niti ključavnic na vratih nimajo.
    Z letom 1991 pa so določene strukture uvozile kriminal do neizmerljivih razsežnosti,ki ga te stukture imenujejo demokracija.
    Pred letom 1991 si lahko šel v bilokateri del mesta ob bilokateri uri brez strahu,da bi videl nevarne in neželene prizore.

  2. Uredništvo, hvala za dober prispevek in prikaz življenja iz Jezusovega časa.

    Jaz res ne bi nikoli v takih pogojih trkala pri sosedu za kruh, k večjemu za zdravilo bolniku, ko je zdravljenje odvisno od časa pomoči. Ko so ure štete, se ne gleda na uro.

    Sicer pa so mene starši učili, naj nikar ne hodim k sosedu ob neprimerni uri, kar je takrat pomenilo za čas kosila ali večerje, ter v poznih urah, ko bi jim kratila nočni mir, pa če tudi so spali v spalnicah.

    V moji rojstni vasi, je bil nek posebnež, ki je za revno mater večkrat od vaščanov ZAHTEVAL živež. Po potrebi je bil tudi nasilen. Vsi so se ga bali in mu to, kar je prosil tudi dali. Nekoč je ta grobjan v družbi dveh prijateljev, prišel k hiši mojega nonota, ko so že vsi spali. Le moj oče, kot mlad fant, se je ravno vračal od pevskih vaj.

    Tedaj, je ta GROB moški rekel: “Pojdi v klet in prinesi vina za me in za moje prijatelje”.
    Moj oče, kot korajžen mladenič, je odgovoril: “Sedaj je ura že pozna in vsa družina spi. Tudi jaz sem sedaj potreben počitka. Pa tudi za vas je sedaj bolje, da greste počivat, kot pit vino. Jutri pridite ob zgodnejši uri in vam prinesem vina, kolikor ga upate popiti!”
    Res so odšli brez razgrajanja.

    Moj nono, se je naslednji dan sinu čudil, kako se jih ni bal. Moj tata pa je dejal:”Saj jim nisem odrekel vina, le druge ure sem jim svetova”.

    Jaz mislim, da imamo vso pravico povedati nekomu kdaj je obisk primeren in kdaj ni. Kajti marsikdo ne razume, kdaj lahko trkamo.

    Sem pa vedno pripravljena pomagati, če se zgodi nesreča, tu pa res ne bi gledala na uro.

    Če pa vzamemo, da je “trkanje” za pomoč tudi molitev, pa ni potrebno, da se držimo ure. Kajti za molitev so dovoljene vse ure, brez omejitev.

    Mi Kristjani navadno Boga le prosimo za pomoič. Nekdo mi je dejal, da se v tem od Judov precej razlikujemo. Kajti Judje se Bogu le zahvaljujejo, za vse, kar v življenju imajo in kar se jim dogaja.

    Tako zahvale, kot prošnje, SO NA TEM SVETU zelo dobrodošle.
    Medtem, ko za kruh in vino pa res ni vsaka ura prava.

  3. “…vrata so ŽE zaprta,ne nadleguj me..otroci že spijo…”
    je lahko razumljeno tudi kot znak samozavestne in razumne presoditve v neki situaciji ,kjer se postavimo na stran svojega otroka,na stran šibkejšega .
    Tako ,kot je rekel nono Kraševke,da sedaj je pač neprimerno” trkanje na tuja vrata”,kar ne odreka pomoči,le čas ni primeren.
    Če pa bi šlo za zelo nujno stvar,pa bi tudi prebuditev otrok(in živali v zg.besedilu), ne bilo nič neprimernega.
    Kdaj je potrebno reči tudi ne,celo staršu ali dobremu prijatelju,četudi bi si s tem nakopali morebitno neodobravanje ali nerazumevanje.
    Sicer moramo vedno uslužno plesati celo po taktih,ki so nam v škodo…in s tem sodelovati v igri,ko pometajo z nami.

Dodaj odgovor za Slovenec kremenit Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime