Trkajte in se vam bo odprlo!

POSLUŠAJ ČLANEK
V mladosti me je zmotila tale vrstica današnjega evangelija: “Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati!” (Lk 11,7).

Lahko bi razumel domačina, če bi rekel: “Nimam treh hlebcev kruha, oprosti!” ali: “Daj, no, prijatelj, sredi noči je!” A zakaj bi bila zaklenjena vrata in otroci v postelji taka prepreka, da ne bi mogel pomagati prijatelju, ko ta potrebuje pomoč? Še posebej, če je domačin že tako ali tako pokonci, saj se pogovarja z moškim, ki je pred hišo! Mislil sem si, da je tip v hiši preprosto LEN. Seveda imamo vsi v mislih hiše, v katerih spimo vsak v svoji sobi in hrano shranjujemo v ločeni shrambi.

Potem sem obiskal Sveto deželo. Med potovanjem, mislim, da smo bili v Nazaretu, smo obiskali rekonstruiran palestinski dom iz Jezusovih časov. Tam so bivali v eni sobi; le v kotu sobe je bil del tal dvignjen, da so na njem spali in živeli. Večino te ene sobe pa je predstavljal prostor nižjih tal pri vhodnih vratih, kamor so ponoči zaprli živino, da je bila tako varna pred tatovi in mrazom. Družina je spala na blazinah, ki so jih ponoči razvili in hranili zvite preko dneva.
V taki hiši bi moral domačin, če bi hotel karkoli prinesti tistemu, ki zunaj trka, lesti čez svoje otroke, ko bi tipal za hlebci, potem pa odtavati med živalsko hordo, vmes bi pogazil marsikateri iztrebek in splašil živali, da bi se oglašale.

Tega se je tisti pred vrati gotovo zavedal. Vedel je, da bo prijatelj notri zbudil vse ostale, da bo prišel do njega. Če bi bil na njegovem mestu, gotovo ne bi prosil. Če vem, da nekoga s tem izpostavim, mi je težko prositi za uslugo. Laže je oditi in se sam spoprijeti s težavo. Bal bi se, da bi prijatelja razjezil in s tem porušil najino prijateljstvo.

Vendar nam Jezus naroča, naj delamo drugače.

Dobri odnosi se ne podrejo samo zato, ker eden nekaj prosi drugega, pravi Jezus. “Kdo bi dal sinu kačo, če ga ta prosi za ribo? Ali škorpijona, če ga ta prosi za jajce?” Vendar se marsi kdo odloči, da bo raje lačen, kot pa da bi nekoga izpostavil ali da naše prošnje niso vredne, da jih izrečemo. Živjo, Bog. Nekaj bi te prosil, ampak vem, da imaš veliko dela, zato te ne bom motil. Nočem, da si jezen name.

Jezus nas nauči molitve, v kateri je formula, kako naj prosimo, da nas ne bo strah prošnje.
Najprej priznamo Božjo nadmoč. “Oče, posvečeno naj bo tvoje ime, tvoje kraljestvo naj pride.” Potem prosimo: “Daj nam vsakdanji kruh in odpusti nam dolge.” To prosimo vsak teden skupaj pri sveti maši, vsakokrat, ko molimo rožni venec, vsakokrat, ko častimo najsvetejše. Če bomo tako delamo znova in znova, se bo vkoreninilo v nas spoznanje: dokler vem, da je Bog Bog in da to jaz nisem, je prav, da ga prosim za tisto, kar potrebujem.

“Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!”

vir: Marija Pomagaj Brezje, www.marija.si
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike