Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja?
POSLUŠAJ ČLANEK
O, ko bi vedeli, kaj bodo govorili zanamci o Medžugorju čez sto ali več let? Takrat bo o Medžugorju lahko biti pameten, danes je to težko. Takrat bodo o Medžugorju imeli več podatkov, kot jih imamo mi danes; na razpolago bodo imeli boljše zgodovinske in teološke študije; predvsem pa bodo poznali in si lahko vedno znova prebrali dokončno sodbo Cerkve o tem pojavu, ki se je začel konec junija 1981 tam med vročimi hercegovskimi kamni.
Mi imamo na razpolago mnogo podatkov in knjig, pa si kljub temu težko ustvarimo popolnoma realno sodbo. V smislu, da tisti, ki hočejo verjeti, da se Marija tam prikazuje, to verujejo; tisti, ki nočejo, pa kljub knjigam in pričevanjem, v prikazovanja ne verujejo.
Predvsem pa nimamo končne sodbe Cerkve. Imamo negativno stališče domačega mostarskega škofa: imamo neuradne, delne in osebne presoje kakšnih drugih škofov; imamo uradno a nedokončno sodbo že rajnke Jugoslovanske škofovske konference, ki kljub temu, da ne more potrditi nadnaravnosti dogodkov, dovoljuje romanja v Medžugorje. Nimamo pa najbolj pričakovane sodbe – tiste s strani rimskega papeža in njegovih služb. Ko ta sodba bo, bo vse lažje? Ali pa se bodo muke šele začele?
Kaj se riše zdaj? Trije scenariji: ali popolno zanikanje, kot hoče škof iz Mostarja, ali delno priznanje, kot naj bi se nagibali v Rimu, ali celotno priznanje, kot si želi „medžugorsko ljudstvo“, se pravi, milijoni romarjev v Medžugorje.
Popolnoma zanikati Marijina prikazovanja bo težko delo. Naslanjati se na določena nesoglasja v poročilih in zasliševanjih, kot je nazadnje počel mostarski škof, ne bo dovolj. Tudi štirje evangeliji so v kakšni podrobnosti nesoglasni, pa jim vseeno verjamemo. Za popolno zanikanje bo potrebno dokazati, da je v prvih dneh šlo ali za načrtno prevaro ali za kolektivno halucinacijo ali pa za kombinacijo obojega.
Če bi se kaj takega dalo hitro in neizpodbitno dokazati, bi to cerkvene oblasti storile že v drugi polovici l. 1981 in do „fenomena Medžugorje“ sploh ne bi prišlo.
Govori se, da se ugledni teologi in rimske avtoritete nagibajo k „srednji“ poti. Zato pogojno in previdno ta scenarij imenujmo „rimski“. Približno takole naj bi šel: priznati nadnaravni izvor Medžugorja, priznati Marijina prikazovanja prvih dni, odreči pa nadnaravnost nadaljnjemu razvoju. Otroci so Marijo sprva res srečali, prejeli njeno sporočilo, potem pa so na neki točki kakor „odplavali“ in se zapletli v neko osebno mistično-psihološko zgodbo, podprto z močnimi pričakovanji okolice.
Na kateri točki se je to zgodilo? Zakaj? Kako potemtakem obravnavati vse dogodke in sporočila po tisti točki? Skratka, tudi v „rimskem“ primeru smo v dokaj težavnem interpretativnem položaju. Bomo rekli, da so na začetku bili otroci iskreni, potem pa postali prevaranti? Bomo rekli, da si je Marija vmes premislila?
Vox populi – vox Dei, pravimo. Če je glas ljudstva Božji glas, potem je jasno, da se je Marija vedno in vse do danes prikazovala.
Ljudstvo je svojo „milijonskostjo“ svojo sodbo izreklo v prid popolnega priznanja. In ni je izreklo samo s številčnostjo, temveč predvsem z vsem tem, kar je tam prejelo. Najprej milost tisočih in tisočih spreobrnjenj; nato milost korenitega poboljšanja svojega krščanskega življenja; tu je še milost medicinsko nerazložljivih ozdravljenj.
Medžugorje je postalo „spovednica sveta“, vedno aktivna molilnica narodov, kovnica krščanskega bratstva. Vsega tega seveda niti uradni Rim ne more odriniti, kot da se ni nič zgodilo.
Toda tudi popolno priznanje ima svoje šibke plati. Naštejmo: težko bo pojasniti dolgotrajnost Marijinih prikazovanj; težko bo pojasniti Marijina prikazovanja posameznim vidcem, kjerkoli ti že so; starodavno bosansko konfliktno stanje na osi frančiškani – svetno duhovništvo se zaradi Marijinih prikazovanj ni izboljšalo (a Marija ruši edinost Cerkve?); ognjevita apokaliptika mnogih navdušencev nad Medžugorjem govori o komaj kontroliranih verskih čustvih.
O Balkanu je Winston Churchill dejal, da ustvarja več zgodovine, kot je slednje sposoben predelati („The Balkans produce more history than they can consume.“). Bo to, kar velja za geopolitiko, poslej veljalo tudi za mistiko? Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja? Morda bomo to zvedeli kmalu.
Mi imamo na razpolago mnogo podatkov in knjig, pa si kljub temu težko ustvarimo popolnoma realno sodbo. V smislu, da tisti, ki hočejo verjeti, da se Marija tam prikazuje, to verujejo; tisti, ki nočejo, pa kljub knjigam in pričevanjem, v prikazovanja ne verujejo.
Končne sodbe Cerkve še ni
Predvsem pa nimamo končne sodbe Cerkve. Imamo negativno stališče domačega mostarskega škofa: imamo neuradne, delne in osebne presoje kakšnih drugih škofov; imamo uradno a nedokončno sodbo že rajnke Jugoslovanske škofovske konference, ki kljub temu, da ne more potrditi nadnaravnosti dogodkov, dovoljuje romanja v Medžugorje. Nimamo pa najbolj pričakovane sodbe – tiste s strani rimskega papeža in njegovih služb. Ko ta sodba bo, bo vse lažje? Ali pa se bodo muke šele začele?
Kaj se riše zdaj? Trije scenariji: ali popolno zanikanje, kot hoče škof iz Mostarja, ali delno priznanje, kot naj bi se nagibali v Rimu, ali celotno priznanje, kot si želi „medžugorsko ljudstvo“, se pravi, milijoni romarjev v Medžugorje.
Rišejo se trije scenariji: popolno zanikanje, kot hoče škof iz Mostarja, delno priznanje, kot naj bi se nagibali v Rimu, ali celotno priznanje, kot si želi „medžugorsko ljudstvo“
Mostarski scenarij: V Medžugorju se Marija ni nikoli prikazovala
Popolnoma zanikati Marijina prikazovanja bo težko delo. Naslanjati se na določena nesoglasja v poročilih in zasliševanjih, kot je nazadnje počel mostarski škof, ne bo dovolj. Tudi štirje evangeliji so v kakšni podrobnosti nesoglasni, pa jim vseeno verjamemo. Za popolno zanikanje bo potrebno dokazati, da je v prvih dneh šlo ali za načrtno prevaro ali za kolektivno halucinacijo ali pa za kombinacijo obojega.
Če bi se kaj takega dalo hitro in neizpodbitno dokazati, bi to cerkvene oblasti storile že v drugi polovici l. 1981 in do „fenomena Medžugorje“ sploh ne bi prišlo.
„Rimski“ scenarij: Marija se prikazovala v začetku, kasneje pa ne več
Govori se, da se ugledni teologi in rimske avtoritete nagibajo k „srednji“ poti. Zato pogojno in previdno ta scenarij imenujmo „rimski“. Približno takole naj bi šel: priznati nadnaravni izvor Medžugorja, priznati Marijina prikazovanja prvih dni, odreči pa nadnaravnost nadaljnjemu razvoju. Otroci so Marijo sprva res srečali, prejeli njeno sporočilo, potem pa so na neki točki kakor „odplavali“ in se zapletli v neko osebno mistično-psihološko zgodbo, podprto z močnimi pričakovanji okolice.
Na kateri točki se je to zgodilo? Zakaj? Kako potemtakem obravnavati vse dogodke in sporočila po tisti točki? Skratka, tudi v „rimskem“ primeru smo v dokaj težavnem interpretativnem položaju. Bomo rekli, da so na začetku bili otroci iskreni, potem pa postali prevaranti? Bomo rekli, da si je Marija vmes premislila?
Romarski scenarij: Marija se je vedno in vse do danes prikazovala
Vox populi – vox Dei, pravimo. Če je glas ljudstva Božji glas, potem je jasno, da se je Marija vedno in vse do danes prikazovala.
Ljudstvo je svojo „milijonskostjo“ svojo sodbo izreklo v prid popolnega priznanja. In ni je izreklo samo s številčnostjo, temveč predvsem z vsem tem, kar je tam prejelo. Najprej milost tisočih in tisočih spreobrnjenj; nato milost korenitega poboljšanja svojega krščanskega življenja; tu je še milost medicinsko nerazložljivih ozdravljenj.
Medžugorje je postalo „spovednica sveta“, vedno aktivna molilnica narodov, kovnica krščanskega bratstva. Vsega tega seveda niti uradni Rim ne more odriniti, kot da se ni nič zgodilo.
Toda tudi popolno priznanje ima svoje šibke plati. Naštejmo: težko bo pojasniti dolgotrajnost Marijinih prikazovanj; težko bo pojasniti Marijina prikazovanja posameznim vidcem, kjerkoli ti že so; starodavno bosansko konfliktno stanje na osi frančiškani – svetno duhovništvo se zaradi Marijinih prikazovanj ni izboljšalo (a Marija ruši edinost Cerkve?); ognjevita apokaliptika mnogih navdušencev nad Medžugorjem govori o komaj kontroliranih verskih čustvih.
O Balkanu je Winston Churchill dejal, da ustvarja več zgodovine, kot je slednje sposoben predelati („The Balkans produce more history than they can consume.“). Bo to, kar velja za geopolitiko, poslej veljalo tudi za mistiko? Bo vesoljna Cerkev sposobna predelati Marijina balkanska prikazovanja? Morda bomo to zvedeli kmalu.
Zadnje objave
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Strah v Bruslju: TikTok ogroža duševno zdravje?
24. 4. 2024 ob 9:34
Ustavite levico
24. 4. 2024 ob 6:00
Kdo živi tisoč življenj?
23. 4. 2024 ob 18:45
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
7 komentarjev
VelikiRob
Od kod in zakaj ljudje tako rabimo čudeže?
Vsak trenutek je čudežen sam zase. Vsaka drobna lučka na nočnem nebu, vsaka najdrobnejša živalica in celo drobec kamna. V vsem se skriva življenje, ki neprestano kipi in se prenavlja.
Ali je pomembno prikazanje, ali je pomembnejša vera ljudi, ki vsak s svojimi težavami in upanjem gredo proti temu v kar verjamejo kot odrešitev? Tudi v tem je lepota.
Kaki
Zdi se mi prav, da je nasprotovanje in dvom. Le tako se bo zares preucilo in izkazalo, ali so prikazovanja avtenticna ali ne. Kar naj se potrudijo. Bolj se bodo trudili ovreci resnicnost prikazovanj, toliko bolj verodostojen bo rezultat, sploh, ce se izkaze, da so resnicna.
dominik.fajdiga
Čušin strašno dobro reče o pravih kristjanih v Veri levega razbojnika:
" ... tisti, ki jih ne gane kip, ki joka, ampak človek, ki joka."
mkrnc
Ljudje se radi osredotočamo na čudeže, po t.i. skrivnostih napovedano prihodnost (Branko reče apokaliptiko), na denarne/politične implikacije, ipd. Tu lahko imamo debate/teorije zarot brez konca.
Kristjan bi se pri tem vprašanju moral osredotočit na vodilo "(samo) po njih delih jih boste spoznali" - ravno zaradi tega (Branko omenja milost tisočih in tisočih spreobrnjenj; korenitega poboljšanja svojega krščanskega življenja; „spovednica sveta“, ipd.) menim da bo Rim v celoti priznal Medjugorje - po koncu prikazovanj.
Ne glede na Rimsko odločitev noben kristjan ni (in nikoli ne bo) "dolžan" verjeti v Medjugorje.
Rajko Podgoršek
Po mojem je bila reakcija Rima, ki je Međugorje razglasil za kraj molitve primerna.
Mogoče nekoč bo razglašeno za kraj Marijinih prikazovanj mogoče ne.
Zanimivo je, da se ne omenja drugega vidika: predvsem v ameriških katoliških krogih Međugorje krivijo za to, da se je zmanjšal pomen Fatimskih prikazovanj. Na ameriških blogih je na temo Fatime napisano veliko, nasploh ima v katoliških krogih v ZDA veliko zaslombo. Gre predvsem za tri fatimske skrivnosti: Pekel, I. in II. svetovna vojna in poizkus uboja papeža Sv. Janeza Pavla II. Predvsem glede druge skrivnosti glede katere naj bi Marija zahtevala, da se njej posveti Rusijo in da naj bi se Rusija spreobrnila v pravo vero - v nasprotnem primeru bo iz Rusije prišlo veliko uničenje - ni enotnega mnenja. Kot vemo je iz Rusije prišel boljševizem, ki je nato bil eden izmed glavnih vzrokov za preganjanje katoličanov v 20. stoletju. Papež Sv. Janez Pavel II. naj bi v zasebnem obredu to posvetitev Rusije Mariji naredil, toda posvetitev naj bi bila po mnenju nekaterih neveljavna. In zato vse težave in preganjanje Cerkve ostajajo.
Zakaj napetost ravno z Međugorjem pa ne vem, je pa v nekaterih krogih kar veliko nasprotovanja. Meni je zanimivo, ker je v Sloveniji Međugorje dobilo kar velik pomen, Fatima je skoraj povsem spregledana tudi v katoliškem časopisju (razen lani ob obisku Marije romarice), še kar je močna zavest o Caminu in Composteli, Lurd, Assisi, so tudi še prisotni, toda Međugorje je skočilo zelo naprej. Mogoče malo prehitro, malo preveč nekritično.
AlojzZ
"Zakaj napetost ravno z Međugorjem pa ne vem, je pa v nekaterih krogih kar veliko nasprotovanja." Mogoče je prastar vzrok, to je denar? Koliko romarjev gre sedaj manj v Fatimo, manj v Lurd?
[email protected]
Marijina prikazovanja so se pričela leta 1981, torej nekaj let pred izbruhom strašne bratomorne vojne jugoslovanskih narodov. Če bi ljudje poslušali njene prošnje po molitvi, postu, miru, ne bi prišlo do vojne! Toda ljudje smo grešni in delamo po svoje. Kršimo zakone, grešimo!
Sicer pa - jaz verjamem v Marijina prikazovanja. Čeprav nekateri skušajo zanikati Marijina prikazovanja, nam je Medžugorje prineslo veliko dobrega: mnogi so ponovno našli vero, se spremenili, naredili življenjsko spoved, tu se zbira na tisoče ljudi h molitvi. Hvala Bogu za vse to!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.