Trije dobri možje in Miro Cerar

Aleš Meden
1

    December je čudovit mesec. Čas pričakovanj, čas obdarovanj. Zvrstijo se trije dobri možje, ki obdarijo pridne otroke. Občasno pa se zvezde, beri parlamentarne volitve, obrnejo tako, da nas v soju prazničnih luči, obišče še četrti.

    Ta je precej nenavaden, ker se za otroke kaj malo briga. Obdaruje zgolj odrasle. Ti niti slučajno niso pridni ampak predvsem glasni. Daril jim možak ne izroči sam od sebe, v bistvu je žrtev izsiljevanja. Letos se dobri mož imenuje Miro Cerar, potencialni obdarovanci pa so sindikati.

    Štrukljev SVIZ in Počivavškov Pergam torej že brusita bojne sekire, ki jih bosta odkopala na pomlad. Zdaj je še malce premrzlo. Nihče ne more sindikatom oporekati pravice, da se borijo za višje plače. Še boljše bi bilo zavzemanje za boljše delovne pogoje, a to se ne sliši tako imenitno.

    Nedvomno se je javni sektor v času recesije marsičemu odpovedal. Pa tudi poprej bi ga po mnenju vodilnih sindikalistov prej lahko primerjali s križanim Kristusom kot pa z običajnimi delavci. Ti se za udobnimi tekočimi trakovi ter po raznih deloviščih niso niti pošteno prepotili.

    Svetovno gospodarstvo cveti, borze beležijo rekordne rasti in celo kriptovalute mamijo z neverjetno rastjo. Vse to je zanesljiv znak pregrevanja gospodarstva in bližajoče se recesije.

    Ni jim hudega

    Povprečna plača zaposlenega v javnem sektorju je približno 300 evrov višja kot v zasebnem. Od leta 2015 je porasla za 13 odstotkov. Celotna masa za javni sektor je vse od osamosvojitve nepretrgoma rasla. Višek je dosegla v letih 2009 – 2011, ko je bila država v globoki recesiji.

    Maso izdatkov je leta 2012 malce znižala šele zlobna Janševa vlada. Navkljub vsemu pa vsota nikoli ni padla pod ravnijo v času največjega gospodarskega razcveta. Statistični podatki torej neutrudno kažejo diametralno nasprotno sliko Štrukljevim jadikovanjem o strašnem odrekanju javnih uslužbencev.

    Medtem ko so delavci v zasebnem sektorju za svoje delo dobivali »nogo«, si je javni uslužbenec odtegnil kvečjemu kakšen oddih na Baliju. Skoraj si upam izreči za sindikaliste najbolj bogokletno misel, da bi bil vsak delavec Vegrada, SCT-ja ali Istrabenza prav rad zaposlen v javnem sektorju.

    Nemško-avstrijski vlak gospodarske rasti

    Nedvomno je Slovenija izšla iz recesije in beleži spodobno gospodarsko rast. Prav je, da imajo vsi nekaj od tega. A hudič je v podrobnostih. Gospodarska rast sloni skoraj izključno na Nemško-Avstrijskem vlaku.

    Slovenija sedi na njegovem vagonu in prejema dividende preteklih nemških reform. Lastnih reform, ključnih za preprečitev globokih recesij, nismo izvedli. O zdravstveni, pokojninski in strukturnih reformah v gospodarstvu poje že vsaka vrana. V pravosodje po »Patriji« in »Farmacevtki« zaupa samo še ljubljanski župan.

    Svetovno gospodarstvo cveti, borze beležijo rekordne rasti in celo kriptovalute mamijo z neverjetno rastjo. Vse to je zanesljiv znak pregrevanja gospodarstva in bližajoče se recesije. Brez reform nas bo kriza prizadela močneje kot večino držav. Razmetavanje denarja za bogatenje javnega sektorja torej nima smisla.

    Sindikalni tajkun Štrukelj z izsiljevanjem pred volitvami upravičuje svojo bajno plačo. Kolikšna je, ne smemo vedeti. Pač ni Dragić ali Kopitar, ki si jo nedvomno zaslužita in jima jo vsi privoščimo.

    Cerar je kot politik pogorel. Po volitvah ga na politični sceni ne bo več in to je razlog za optimizem. Sindikati lahko izsiljujejo vlado, ki upa na ponovitev mandata. Obstoječa tega ne more niti sanjati.

    Morda kot pošten kristjan Cerar vendarle presodi, da bi bilo dobro prepustiti finančno malo manj obremenjeno državo.

    Print Friendly, PDF & Email

    1 komentar

    1. Pri nas so sindikati podaljšana roka komunizna (z nekaj izjem). Konkretno SVIZ – Štrukljov sindikat je v rokah očeta Kučanovega vnuka. Torej ima Štrukelj večjo moč, kot pa predsednik vlade, ki dela le po navodilih.

    Komentiraj