Tri zmote o novi stranki pod vodstvom Aleša Primca

Rok Čakš
16

»Nadaljevali bomo s svojim delom kot gibanje za pravice otrok in družin. Ali bomo na volitvah nastopili kot stranka ali kot gibanje, pa se bomo še odločili.«

Tako je civilnodružbeni aktivist Aleš Primc zaključil svoj prvi postreferendumski govor na televiziji in s tem de facto razglasil, kar se je napovedovalo že dalj časa – novo stranko na desnici.

Neformalna preigravanja o njej so se pojavljala vse odkar je oslabljena SLS izpadla iz parlamenta, NSi pa ni več zvesto sledila liniji dominantne sorodne stranke.

Iz Primčevega javnega profiliranja v minulem obdobju je razbrati, da naj bi ciljala pretežno na konservativne volivce, ki visoko cenijo tradicionalne družinske vrednote. Gre torej za volilno bazo sedanjih pomladnih strank, del katere se po mnenju nekaterih zadnji čas volitev ne udeležuje, ponovno pa se naj bi aktivirala s projektom, na čelo katerega je postavljen Aleš Primc.

A tu je izvor prve od treh velikih zmot, povezanih z novo desno stranko.

Zmota 1: Na konservativnem polu je prostor še za eno stranko, kar dokazuje referendumski rezultat
Arhitekti nove desne stranke sicer direktno ne prejudicirajo svojega tipičnega volivca, a posredno je zaznati več namigov, da se skriva med 390 tisoč referendumskimi glasovi proti. Ta številka namreč presega sedanjo volilno podporo pomladnega trojčka, kar naj bi dokazovalo rezervo glasov na desni.

Vendar je s takšnim sklepanjem marsikaj narobe. Glasovanje na referendumu o zakonski zvezi namreč ni potekalo po tradicionalni ločnici levo-desno, ampak je bilo proti mnogo zvestih volivcev levih strank, ki konservativne desnice ne bi nikoli volili. Tu so predvsem volivci Socialnih demokratov in SMC-ja. Vzporedne volitve bi sicer pokazale natančno razmerje, a groba ocena je, da je glas PROTI oddalo približno 90 tisoč volivcev levice in »samo« 300 tisoč volivcev desnice.

To pa je število, ki ga je pomladni trojček na vseh dosedanjih parlamentarnih volitvah krepko presegel, razen na zadnjih, ko so iz znanih razlogov doma ostali predvsem volivci SDS.

Primc z novo stranko tako ne bo resno posegel po volivcih, ki jih desnica še nima, ampak bo zarezal predvsem v volilno telo sedanjega pomladnega trojčka.

Zmota 2: Referendumski glas PROTI je glas ZA Aleša Primca
Napačno in nepošteno bi bilo Primcu tajiti zasluge za referendumsko zavrnitev zakona. Pri tem je šlo za tek na dolge proge, na katerem ni nihče švical tako dolgo in zavzeto, kot ravno on.

Referendumski glas PROTI nikakor ni glas za Aleša Primca, ker ljudje tako niso glasovali zaradi njega, ampak iz lastnega prepričanja.

A od tu do poosebljanja referendumske zmage na posameznika, ki to iztrži v politično korist, je zelo širok (raz)korak.

Primc je pri tem sicer ravnal politično vrhunsko, saj bi vsak dober politik svoj potencial unovčil na večer velikega referendumskega uspeha. A mnogi sopotniki v boju PROTI so mu zamerili, da iz spoštovanja do skupnega smotra ni zmogel počakati vsaj kakšen dan. Tako je nehote ustvaril občutek, da se je v nedeljsko jutro zbudil kot aktivist, kateremu gre za otroke, spat pa legel kot politik, kateremu gre za novo kariero.

Referendumski glas PROTI nikakor ni glas za Aleša Primca, ker ljudje tako niso glasovali zaradi njega, ampak iz lastnega prepričanja.

Njegova in druge civilnodružbene iniciative so ljudi zgolj ozavestile o pomembnosti vprašanja ter jih vzpodbudile k volilni udeležbi. In slednje jim je uspelo predvsem zaradi širokega spektra dejavnosti in raznolikosti ljudi, ki so pri tem sodelovali.

Ena boljših potez je bila, da je Primc kampanjo spretno upravljal iz ozadja in se javno ni pretirano izpostavljal.

Primčev vstop v politiko bo zgolj oslabil civilno družbo, ki je do sedaj uspešno brzdala apetite homoseksualnega lobija, z mehanizmi, ki jih v (opozicijski) parlamentarni politiki ni na voljo ali niso tako učinkoviti.

Zmota 3: Primčeva stranka lahko desnici prinese 50 +
Največja zmota je vsekakor v domnevi, da bi nova stranka pod vodstvom Aleša Primca desnici pripomogla do koalicijske večine. Ocene o 10 odstotkih podpore so močno pretirane, razmišljanja o potencialni relativni zmagi pa mejijo na utopično znanstveno fantastiko.

Realno njen doseg seže kakšen odstotek čez 4 % parlamentarni prag, zaradi drobljenja na desni pa bi lahko v najslabšem primeru pod njim ostale kar tri krščanske stranke s skupnim seštevkom glasov blizu 10 odstotkov. Spomin na tovrsten Duhovnikov manever leta 2008, ki je pod prag spravil Novo Slovenijo, še ni zamrl.

Primčev vstop v politiko bo zgolj oslabil civilno družbo, ki je do sedaj uspešno brzdala apetite homoseksualnega lobija, z mehanizmi, ki jih v (opozicijski) parlamentarni politiki ni na voljo ali niso tako učinkoviti. Civilna družba bo tako izgubila, desna politika pa v najboljšem primeru nič pridobila.

Stranka, ki lahko desni sredini, bolje rečeno antisocialistični družbeno-ekonomski paradigmi, prinese relativno volilno zmago, je lahko zgolj liberalne usmeritve; nekakšna spretnejša verzija Virantove Državljanske liste.

Pod črto, naivno bi bilo sklepati, da se glavni strategi sedanje desne politike ne zavedajo pasti zgornjega scenarija za blok kot celoto, oziroma da podlegajo naštetim zmotam. Zato se je za razumevanje konteksta treba vprašati, komu razdrobljena krščanska desnica koristi, oziroma v čigavem interesu so politična razmerja, ki bi jih prinesla.

16 KOMENTARJI

  1. Spoštovani g. Čakš, odlično napisano, dejansko ste povzeli tudi moje misli.
    Verjetno ste tudi videli, kako zelo se je Janševa “Demokracija” osmešila z naslovnico, kjer so poleg treh strankarskih prvakov desnega trojčka še Aleš Primc in Blaž Vodopivec, češ bliža se novi Demos in podobno. Novega Demosa pa ne bo, vsaj dokler bo Janša na vrhu SDS, doslej je še vedno poskrbel za uničenje vsake konkurence in tudi s Primcem bo naredil isto, če bi nova stranka začela dosegati zelo dobre rezultate (v kar sicer dvomim). Zato lahko le zavijam z očmi ob bleferstvu in spuščanju megle, ki se ga gredo časnikarji s Trstenjakove 8 – če ne bi vedel, da jih JJ dobro plačuje, bi pomislil, da so morda pokadili kakšno sumljivo substanco. Sploh to velja za Gašperja Blažiča, ki je zelo slab politični analitik, pravzaprav v vsakem novem članku slabši. Vedno napove ravno obratno, kar se nato zgodi.
    Prav pred kakšnim tednom dni sem se pogovarjal z nekom iz SDS, ki mi je dobesedno potožil, da se praktično ne morejo znebiti teh pijavk, ki za sanjsko plačo producirajo povsem podpovprečne tekste, medtem ko resni in kvalitetni novinarji, ki bi lahko desnim medijem dali dodano vrednost, iščejo zaposlitev. Vse tako kot v starih partijskih časih. Tako je včeraj zapisal tudi dr. Boštjan M. Zupančič na Siolu, torej “isto sranje, drugo pakovanje”, samo ideloški predznak so zamenjali, metode pa so ostale iste.
    Šele ko se bo desnica najprej znebila aparatčikov tipa Erlah in Blažič, bo lahko enakopravno tekmovala z levico. Do tedaj pa bo obsojena na životarjenje in pobiranje drobtinic z gospodarjeve mize.

  2. Spoštovana gospoda Čakš in Kovač! To so analize, ki spominjajo na rez s skalpelom. To mora pa pri SDS skeleti.
    Mimogrede. Zaradi takšnih prispevkov pa Slovenska škofovska konferenca ne podpre tega medija, ker je s srcem tam pri onih. Škoda, da so tako kratkovidni. Janševi imajo pod seboj kompletno podjetje DRUŽINA in to ni dobro.
    Vsem skupaj želim veliko uspehov v prihodnje in Bog z vami.

  3. Spoštovani gospodje zgoraj, morda imate prav, vendar; referendum je uspel proti vsesplošnem prepričanju, da je to NEMOGOČE !!!
    Kaj ste prepričani, da se kaj podobnega ne more ponoviti ???
    Je pa le precej Slovencev, ki glav ne nosimo samo za okras !!!
    PREPRIČANA SEM, DA BO TAKIH SLOVENCEV VEDNO VEČ !!!

  4. V času referndumske kampanje sem se udeležil srečanja z Alešem Primcem kot predstavnikom koalicije”za otroke gre”. Že takrat me je motilo, da se je pojavljal v preteklosti na shodih v podporo Janši in jih včasil celo vodil. Menil sem namreč, da bi moral Janša pozvati ljudi, da naj prenehajo s temi prostesti. Vsi smo namreč dobro vedeli, da bo zadeva na ustavnem sodišču padla, ker obtožnica ni temeljila na dokazih. Zadevo bi bilo potrebno pustiti rednemu postopku, ki bi se tako ali tako končala Janši v prid.
    Če sem podpiral koalicijo “za otroka gre” in tudi osebno sodeloval v referendumski kampanji, še ne pomeni, da bom podprl stranko Aleša Primca kot podaljšano roko Janeza Janše. Aleš naj se raje včlani v stranko SDS, konkretno v krščanski forum SDS. SDS pa naj mu podeli neko funkcijo , saj se je za njo v preteklosti veliko izpostavljal. Še prej pa mora izstopiti iz SLS-a.
    Ob koncu pa mu moram vseeno priznati zasluge za uspeh refrenduma. V civilni družbi bi ga še naprej podpiral, ne pa v politični stranki, ki bila pod patronatom Janše.

  5. Še moje mnenje:
    Pohvala uredniku za njegovo mnenje ter komentatorjem.
    Sam bi opozoril na tri dimenzije problema:
    Gospod Rok Čakš pravilno opaža prvo dimenzijo (ki ste jo omenili tudi komentatorji), je g. Janša kljub nekaterim dobrim potezam v preteklosti, in dobremu vodenju vlade naredil na žalost v zadnjih 20 letih ogromno napak s katerimi je od sebe odgnal sorodno razmišljujoče konservativne ljudi. Nedvomno je tu problem prevelikega podrejanja NSI SDSu. To se je kazalo tako ob kampanji leta 2008, ko je Janševo prigovarjanje desnih volivcev za čim več glasov za vsako ceno iz parlamenta izrinilo NSI. Še v devetdesetih je SDS napadala SLS, ki bi kot sredinska desna stranka takrat lahko izpeljala nekatere zadeve, a jo je SDS napadala, namesto, da bi ji nudila konstruktivno podporo pri veliki koaliciji z LDS; SDS je v bistvu napadala SLS namesto, da bi za takratne probleme napadla Golobča, ki je kot drugi človek za Drnovškom mešal štrene v veliki koaliciji LSD-SLS.
    Tu pridemo na drugo dimenzijo problema. Po mojem mnenju se je ključna napaka SDS, ko je obveljala za zdraharsko stranko, zgodila leta 2008, ko je sedanji predsednik države in tedanji predsednik vlade Borut Pahor formiral vlado. Vemo kakšne probleme je vlada imela, kako so se kadri slabo ujeli in kako so bili nekateri katastrofalni (npr. Križanič, Kresalova). Tu Janša spet napačno reagira: ob vsesplošni situaciji, ki se je naglo slabšala (Mura, Prevent, padec BDP za 10%) obtoži vlado kot celoto in predsednika Pahorja, ki je takrat poizkušal z neko sredinsko retoriko reševati, kar se je reševati dalo, namesto, da bi izpostavil glavne krivce za neuspeh: Golobičev Zares ter LDS, ki sta blokirala vlado. Takrat so ljudje Janšo doživeli kot človeka, ki v težki situaciji dela še dodatno ‘štalo’. Zato Janša nato v volitvah leta 2011 kljub najboljšemu programu ni potegnil.

    In sedaj tretji problem. Ob vsem ideološkem naboju, ki ga Janša ima in ob pravilnosti opazk na opozarjanje prisotnosti sledi totalitarnega socialističnega sistema v naši družbi se Janša politični prostor spravil do tega, da se o tej tematiki ni več možno pogovarjati. Oziroma je tako ziritiral nasprotni pol, da je v zadnjih nekaj letih jugonostalgija dobila velik pospešek. Združena levica je navsezadnje v veliki meri posledica Janševih akcij od leta 2008 naprej. Janšev polarizacijski efekt je navsezadnje sprožil v veliki meri zmanipulirane VLV. Hkrati je velik del političnega telesa do pomembnega vprašanja idejne lustracije komunizma pri nas postal apatičen. Tematiko dojema kot ‘ah zopet teh 20% SDSovcev, ki so vsi stari čez 70 let, zganja paniko o Jugoslaviji. Koga to še zanima, takrat je bilo vse v redu.’ Na VLV je kar nekaj mladine vihtelo jugo-simbole.

    Za trenutno situacijo desne sredine je na žalost v veliki meri kriv Janša. Osebno me je zadnji referendum ohrabril, kampanija je bila dobra, koalicija široka in pluralna, glasov proti je bilo res relativno veliko toda imam nekaj pomislekov: 1. Tretjina glasov proti je bila levih – torej to ni zmaga desnice. 2. Še vedno desnica v absolutnem številu glasov nima močnega jedra, ki bi ji omogočilo odpreti teme glede polpretekle zgodovine, saj mora za pridobitev sredine opustiti to (sicer legitimno) težnjo: DLGV je takrat dobil velik delež v sondažah z obljubo, da ne bo »razdvajal« ljudi. 3. Potrebno sodelovanje z liberalno sredino mora biti zato pragmatično in previdno in veliko se moramo poslušati, da bi liberalna sredina razumela skrbi desnice. Janša za to nalogo absolutno NI PRIMEREN.
    In najpomembnejši zadnji 4. Pomislek: Ob vseh ocenah odstotkov katolikov v Sloveniji se absolutne številke nikoli ne ujemajo. Domet v najboljših primerih 400.000 glasov je bistveno premajhen in se ne sklada tudi če upoštevamo nizko oceno, da je katolikov 50%. Tu zmanjka potencialno dokaj desno 600.000 nagibajočih se glasov. To pa je vprašanje za (ne)pravilno ravnanje Cerkve v preteklosti, odnos Cerkve do političnih strank in navsezadnje odnos glede zadnjih statističnih podatkov, ki jih je glede katolištva pri nas pravkar izdala Slovenska škofovska konferenca. Tema za Domovino? 😉

  6. Slovenci čedalje bolj razmišljamo s svojo glavo in veteranka ima popolnoma prav.Gospod Primc je zelo sposoben in prav je da ustanovi svojo stranko.Res ga ne bodo volili trenerkarji mnogi slovenci ki so spregledali barabije levih strank pa sigurno.

  7. Militantna levica, ki pri nas izvaja zmagoviti pohod rekonkviste z oslarijami, kot je napad na družino in domovino ter pri tem izrablja homoseksualce in migrante, počasi sama izvaja obredni harakiri. Tako kot se je nepričakovano leta1989 zrušil komunizem, se bo zrušila solo slovenska rekonkvista, ker sama ne bo mogla obstati. Poljaki so na primer zbrcali postkomunistične stranke na smetišče zgodovine, enako so storili Madžari ali pa še bodo vsi vzhodnoevropejci z balkanci vred. Hrvaška je že na tej poti, sledila bo Srbija in naši kominostalgiki bodo izgubili popkovnico, ki jih tja veže in jim daje pogum za komioslarije. Vsi vemo, da jih levica zganja, ker je popolnoma propadel sociailistični gospodarski model pa zdaj skuša doseči neke vrste revolucionarni prevrat z lgbt in migranti, torej napadom na tradicionalne vrednote in domove. To pa niti na mehkužnem presitem zahodu ne bo uspelo. Merkelca, ki pod pritiskom sociademokratskih koalicijskih partnerjev tudi počne oslarije z muslimani, bo odletela, enako Hollande, britanska levica pa tudi sama dela harakiri z novim marksističnim liderjem brez perspektiv. Švedska levica na oblasti, ki je navdušeno hotela prekvasiti germansko družbo z muslimani, mora zdaj izvajati nasprotne ukrepe, čeprav pri tem njene levofeministične ministrce jokajo. Pri nas bo pomagala še biologija, stari strici bodo pomrli ali zboleli, mladi oportunistični nasledniki pa bodo obrnili plašček po vetru, ki bo zavel ob desnih spremembah zaradi norih migrantskih premikov v Evropi.
    Torej naj tudi na naši desni politični sceni zacvetijo novi cvetovi, kajti v deželo bo počasi prišla pomlad. Tudi kristjani se bodo prebudili iz obupane letargije in počasi dobili mesto na politični sceni, ki presega 50%. Ta dežela je bila 1500 let krščanska, kar dokazujejo cerkvice na vsakem hribu in čas je, da pomete kot Poljska ali Hrvaška komunizem na smetišče in spet postane krščanska.

  8. Bil sem na referendumu, vendar odločitve za udeležbo in glas proti ne pripisujem Primcu. Priznavam mu velike zasluge, a me to ne prepriča, da bi na naslednjih volitvah glasoval za stranko, ki naj bi jo ustanovil. Razumel bi in me ne bi motilo, če bi se brez velikega pompa vključil v eno od pomladnih strank, ki mu je najbližje. Zaradi še ene desne stranke, desnica v parlamentu ne bo dobila večjega števila sedežev. To lahko razberemo tudi iz analize glasov na referendumu. Ob še eni pomladni stranki se utegne zgoditi, da bosta dve ali celo tri ostale pod parlamentarnim pragom. Zato menim, da ni primerno, da se na desni še naprej delimo in drobimo. Ker nisem član nobene stranke, si želim uspeha vseh treh tradicionalnih desnih strank. Resnično me moti vsako netenje nezaupanja in vnašanje negotovosti. Ne ločevanja, združevanja moči, zdaj so časi! Če jih bomo ponovno zamudili, se nam res ne piše dobro.

    • Strah rdečih, pred popolnim porazom , je huda stvar. No, pa počakajmo na naslednje volitve, kjer bodo pravgotovo zmagale desne stranke, ki so edine za človeka in njegove pravice, v kolikor nebodo izvedene po stalinovo ali tržiško! Anje, zokiji že vedo za kaj gre!

  9. O Primcu vem le, da je zelo učinkovito vodil že nekaj referendumskih kampanj, ki niso zagovarjale nič takega, s čimer se jaz sam kot liberalni katolik ne bi mogel strinjati. Vesel sem, da mu je uspelo tudi tokrat, hkrati pa upam, da ga ne bo zaneslo v nepotrebne ekstreme, na primer v zavzemanje za prepoved splava (nasprotovanje splavu se mi zdi zelo upravičeno, vendar kot etična drža, ne kot prepoved). V njegovi dosedanji dejavnosti, vključno z napovedjo lastne stranke, tudi ne vidim prav ničesar izrecno naperjenega proti NSi. Skratka, Primc se zaenkrat zdi good guy in dejstvo je tudi, da je zmaga zdrave pameti na referendumu v največji meri njegova zasluga.

    Ob vsem naštetem mi tale članek pove le malo o novega o Primcu, zelo veliko pa o interesu NSi – stranke, katere mnenje g. Čakš očitno zastopa. Ta stranka se upravičeno počuti ogroženo od morebitne nove katoliške stranke, ki bo črpala glasove iz približno istega bazeno kot NSi. Bi moral biti poleg NSi zaskrbljeni tudi volivci krščanske demokracije, med katere sem pred obdobjem Tonina & co. spadal tudi sam? Poglejmo si po vrsti, ali bi strahovi g. Čakša / NSi morali skrbeti tudi nas:

    1. »Primc z novo stranko ne bo resno posegel po volivcih, ki jih desnica še nima, ampak bo zarezal predvsem v volilno telo sedanjega pomladnega trojčka.« Ni nujno. Primc ima potencial poseči po volivcih, ki si jih je NSi odtujila s spornimi manevri kot so arhivski zakon, zakon o vojnih grobiščih ali z izjavami kot je Toninova o »politiku v zaporu«. Mnogi od teh volivcev so se pasivizirali, saj dojemajo SDS kot premalo katoliško, SLS pa kot očitno udbovsko (Turnšek ipd.).

    2. »Primc se je v nedeljsko jutro zbudil kot aktivist, kateremu gre za otroke, spat pa legel kot politik, kateremu gre za novo kariero. Referendumski glas PROTI nikakor ni glas za Aleša Primca, ker ljudje tako niso glasovali zaradi njega, ampak iz lastnega prepričanja«. Je kaj moralno spornega, če aktivist Primc postane politik in to tudi odkrito pove – za razliko od množice »aktivistov« na levici, ki so v resnici od socialistične države plačani kriptopolitiki? Mar niso vse stranke polne kariernih politikov, vključno z NSi? Referendumski glas Proti seveda ni glas za Primca, ampak za zdravo pamet. Je pa dejstvo, da je zdravo pamet Primc v kampanji zagovarjal učinkovito in s tem mnogo bolj kot NSi pripomogel, da so ljudje glasovali Proti, namesto da bi ostali doma.

    3. »Največja zmota je vsekakor v domnevi, da bi nova stranka pod vodstvom Aleša Primca desnici pripomogla do koalicijske večine. Ocene o 10 odstotkih podpore so močno pretirane, razmišljanja o potencialni relativni zmagi pa mejijo na utopično znanstveno fantastiko. (…) Doseg Primčeve stranke seže kakšen odstotek čez 4 % parlamentarni prag, zaradi drobljenja na desni pa bi lahko v najslabšem primeru pod njim ostale kar tri krščanske stranke s skupnim seštevkom glasov blizu 10 odstotkov. Spomin na tovrsten Duhovnikov manever leta 2008, ki je pod prag spravil Novo Slovenijo, še ni zamrl«. NSi je strah, da bi se ji zgodila usoda SLS, ki vegetira ne le pod volilnim pragom, in je pravzaprav skoraj več ni. Toda to je strah stranke, ki – podobno kot nekoč SLS – svoje koketiranje z neo-totalitarnimi silami skuša prikazati kot prispevek k enotnosti naroda. Razočarani nekdanji volivci krščanske demokracije v pajdašenju NSi s komunistično rekonkvisto vidimo grožnjo svobodi ter vladavini prava. Primc s svojim izkušnjami utegne biti pravi za prenovo, za uvrstitev nove krščanske stranke v parlament me zato ne skrbi. 10% lahko preprečijo le udbovske mahinacije proti Primcu, katerih začetek pravzaprav že vidimo. G. Tonin, bo 14 dni pred naslednjimi volitvami tudi Primc le »politik v zaporu«? In primerjava z Duhovnikovo stranko novih obrazov je povsem deplasirana.

    4. »Primčev vstop v politiko bo zgolj oslabil civilno družbo, ki je do sedaj uspešno brzdala apetite homoseksualnega lobija, z mehanizmi, ki jih v (opozicijski) parlamentarni politiki ni na voljo ali niso tako učinkoviti«. Morda pa lahko Novakova, Tonin in ostali po izpadu iz parlamenta ustanovijo NGO.

    Žal mi je, da se je s tem člankom Domovina jasno profilirala kot glasilo NSi, stranke prestreljene z udbovskimi interesi, s čimer je glasilo Domovina zame izgubilo precej verodostojnosti. Domovina je s tem v nevarnosti, da postan le še en nov desni medij, ki je zavrgel svoj potencial in zaradi nezanimanja občinstva počasi ugasnil.

    • Pozdravljeni,
      Ne poznam stališča NSi do tega vprašanja, zapisano je moje analitično gledanje.

      Če je morda podobno, mi lahko prosim navedete vir, kje se je ta stranka na ta način opredelila do vprašanja?
      Sam sem na to temo zgolj zasledil mnenje poslanca Tonina v oddaji na Kanalu A, ki je pozdravil Primčevo napoved stranke ter mu zaželel vse dobro v skupno dobro desnice. Ne vem pa, če je to uradno stališče NSi.
      Podobno stališče je, kolikor sem zasledil, zavzela tudi SDS, videl pa sem tudi izjavo predsednika SLS, ki je dejal, da na desnici ni več prostora za še eno stranko. Drugih opredelitev nisem zaznal.

      Pisati, da se je Domovina profilirala kot glasilo NSi je v tem kontekstu smešno, saj ne poznamo njenega stališča na to temo. Osebno ne poznam nikogar iz vodstva te stranke, kot tudi ne ostalih dveh na desnici (bežno se poznava le z dr. Vinkom Gorenakom).
      Sem pa ob vsem tem dobil občutek, da na desnici obstaja močan refleks, da ko se pojavi nov medij ali človek, mora nujno “biti od nekoga”.To miselnost bo treba enkrat preseči

  10. Spoštovani,
    sam sem tradicionalen volilec NSi (kršanskih strank). V to me ni prepričala niti karizma njenih voditeljev (ki je, roko na srce, najnižja med slovenskimi parlamentarnimi strankami), niti njihova strokovnost (Naj bo Janša kakršen že je, na soočenjih z retoriko in dejstvi gladko pomete s konkurenco- celo ko je kot premier javno strokovno razpravljal z ekonomisti), niti njihova spravna dejanja v slogu g. Tonina (čeprav me to še najmanj moti), niti njihovo siljenje proti sredini in poskusi večanja volilne baze na račun izogibanja spornim (beri – katoliškim) temam, niti nenehno vrtenje okoli povojnih pobojev. Volim jih izključno in zgolj zaradi tega, ker naj bi zagovarjali katoliške vrednote. Kot katoličana me celo zavezuje družbeni nauk Cerkve in to, da je to, da dajem glas strankam ki so očitno sovražne do Cerkve oz. zagovarjajo najhujše zločine (kot je evgenika, splav, evtanazija…). In v zadnjih desetletjih je najbolj napadana prav družina, natančneje otroci. Od splava, do homoseksualnih posvojitev.

    Marca 2015 so v evropskem parlamentu glasovali o neki nezavezujoči resoluciji, ki je obravnavala pravico do splava. EPP je svojim poslancem dovolil da glasujejo po svoji vesti. Slovenski desni poslanci so to udejanjili tako da so se ali vzdržali (SDS) ali da niso glasovali (NSi). Naši poslanci niso glasovali, ker so se bali (slovenskih) medijev. Pozabili pa so, da jih niso izvolili mediji, pač pa (vsaj NSi) kristjani. Tisti kristjani, ki ne verjamemo tem istim medijem pred katerimi oni pokleknejo. Zame je bila to kaplja čez rob.

    V kolikor bo Primc ustanovil novo stranko, bo dobil moje glasove, glasove moje družine in glasove vseh tistih v župnijski skupnosti in med prijatelji, ki so se ali se bodo tem argumentom pustili prepričat (in ko je treba sem precej prepričljiv). Upam da gre NSi tja kamor spada – to je na smetišče zgodovine, njeni volilci pa ali SDS-u (tisti sredinski) ali Primcu (katoličani).

  11. Zavedati pa se je potrebno še ene stvari, aktualna desnica (SLS,SDS,NSI) ima pri vsaki od strank določene pomanjkljivosti. SLS velja kot kmečka stranka, zato težko nagovarja urbane volivce, NSI preveč krščansko usmerjena, SDS pa preveč korupcijskih težav oz. problematični predsednik.
    SLS in NSI veliko krivde za svoje napake pripisujeta SDS (ne karizmatični predsedniki, neenotnost v stranki …).
    Menim, da veliko možnosti stranka za uspeh res nima ni pa nemogoče.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime