Tri zmote o novi stranki pod vodstvom Aleša Primca

Rok Čakš

6. 1. 2016 ob 6:34
5 komentarjev

Pogledi

POSLUŠAJ ČLANEK

»Nadaljevali bomo s svojim delom kot gibanje za pravice otrok in družin. Ali bomo na volitvah nastopili kot stranka ali kot gibanje, pa se bomo še odločili.«

Tako je civilnodružbeni aktivist Aleš Primc zaključil svoj prvi postreferendumski govor na televiziji in s tem de facto razglasil, kar se je napovedovalo že dalj časa – novo stranko na desnici.

Neformalna preigravanja o njej so se pojavljala vse odkar je oslabljena SLS izpadla iz parlamenta, NSi pa ni več zvesto sledila liniji dominantne sorodne stranke.

Iz Primčevega javnega profiliranja v minulem obdobju je razbrati, da naj bi ciljala pretežno na konservativne volivce, ki visoko cenijo tradicionalne družinske vrednote. Gre torej za volilno bazo sedanjih pomladnih strank, del katere se po mnenju nekaterih zadnji čas volitev ne udeležuje, ponovno pa se naj bi aktivirala s projektom, na čelo katerega je postavljen Aleš Primc.

A tu je izvor prve od treh velikih zmot, povezanih z novo desno stranko.

Zmota 1: Na konservativnem polu je prostor še za eno stranko, kar dokazuje referendumski rezultat
Arhitekti nove desne stranke sicer direktno ne prejudicirajo svojega tipičnega volivca, a posredno je zaznati več namigov, da se skriva med 390 tisoč referendumskimi glasovi proti. Ta številka namreč presega sedanjo volilno podporo pomladnega trojčka, kar naj bi dokazovalo rezervo glasov na desni.

Vendar je s takšnim sklepanjem marsikaj narobe. Glasovanje na referendumu o zakonski zvezi namreč ni potekalo po tradicionalni ločnici levo-desno, ampak je bilo proti mnogo zvestih volivcev levih strank, ki konservativne desnice ne bi nikoli volili. Tu so predvsem volivci Socialnih demokratov in SMC-ja. Vzporedne volitve bi sicer pokazale natančno razmerje, a groba ocena je, da je glas PROTI oddalo približno 90 tisoč volivcev levice in »samo« 300 tisoč volivcev desnice.

To pa je število, ki ga je pomladni trojček na vseh dosedanjih parlamentarnih volitvah krepko presegel, razen na zadnjih, ko so iz znanih razlogov doma ostali predvsem volivci SDS.

Primc z novo stranko tako ne bo resno posegel po volivcih, ki jih desnica še nima, ampak bo zarezal predvsem v volilno telo sedanjega pomladnega trojčka.

Zmota 2: Referendumski glas PROTI je glas ZA Aleša Primca
Napačno in nepošteno bi bilo Primcu tajiti zasluge za referendumsko zavrnitev zakona. Pri tem je šlo za tek na dolge proge, na katerem ni nihče švical tako dolgo in zavzeto, kot ravno on.

Referendumski glas PROTI nikakor ni glas za Aleša Primca, ker ljudje tako niso glasovali zaradi njega, ampak iz lastnega prepričanja.

A od tu do poosebljanja referendumske zmage na posameznika, ki to iztrži v politično korist, je zelo širok (raz)korak.

Primc je pri tem sicer ravnal politično vrhunsko, saj bi vsak dober politik svoj potencial unovčil na večer velikega referendumskega uspeha. A mnogi sopotniki v boju PROTI so mu zamerili, da iz spoštovanja do skupnega smotra ni zmogel počakati vsaj kakšen dan. Tako je nehote ustvaril občutek, da se je v nedeljsko jutro zbudil kot aktivist, kateremu gre za otroke, spat pa legel kot politik, kateremu gre za novo kariero.

Referendumski glas PROTI nikakor ni glas za Aleša Primca, ker ljudje tako niso glasovali zaradi njega, ampak iz lastnega prepričanja.

Njegova in druge civilnodružbene iniciative so ljudi zgolj ozavestile o pomembnosti vprašanja ter jih vzpodbudile k volilni udeležbi. In slednje jim je uspelo predvsem zaradi širokega spektra dejavnosti in raznolikosti ljudi, ki so pri tem sodelovali.

Ena boljših potez je bila, da je Primc kampanjo spretno upravljal iz ozadja in se javno ni pretirano izpostavljal.

Primčev vstop v politiko bo zgolj oslabil civilno družbo, ki je do sedaj uspešno brzdala apetite homoseksualnega lobija, z mehanizmi, ki jih v (opozicijski) parlamentarni politiki ni na voljo ali niso tako učinkoviti.

Zmota 3: Primčeva stranka lahko desnici prinese 50 +
Največja zmota je vsekakor v domnevi, da bi nova stranka pod vodstvom Aleša Primca desnici pripomogla do koalicijske večine. Ocene o 10 odstotkih podpore so močno pretirane, razmišljanja o potencialni relativni zmagi pa mejijo na utopično znanstveno fantastiko.

Realno njen doseg seže kakšen odstotek čez 4 % parlamentarni prag, zaradi drobljenja na desni pa bi lahko v najslabšem primeru pod njim ostale kar tri krščanske stranke s skupnim seštevkom glasov blizu 10 odstotkov. Spomin na tovrsten Duhovnikov manever leta 2008, ki je pod prag spravil Novo Slovenijo, še ni zamrl.

Primčev vstop v politiko bo zgolj oslabil civilno družbo, ki je do sedaj uspešno brzdala apetite homoseksualnega lobija, z mehanizmi, ki jih v (opozicijski) parlamentarni politiki ni na voljo ali niso tako učinkoviti. Civilna družba bo tako izgubila, desna politika pa v najboljšem primeru nič pridobila.

Stranka, ki lahko desni sredini, bolje rečeno antisocialistični družbeno-ekonomski paradigmi, prinese relativno volilno zmago, je lahko zgolj liberalne usmeritve; nekakšna spretnejša verzija Virantove Državljanske liste.

Pod črto, naivno bi bilo sklepati, da se glavni strategi sedanje desne politike ne zavedajo pasti zgornjega scenarija za blok kot celoto, oziroma da podlegajo naštetim zmotam. Zato se je za razumevanje konteksta treba vprašati, komu razdrobljena krščanska desnica koristi, oziroma v čigavem interesu so politična razmerja, ki bi jih prinesla.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zdravko Luketič: "Ključno je, da se znotraj slovenske desnice ne izvaja komunistična politika: Kdor ni za nas, je proti nam, zato je naš sovražnik." (2. del)

11. 11. 2023

Presoja vplivov na okolje kanala C0 po odločbi ministrstva ni potrebna. Primc: »Kriminal!« Janković pričakuje opravičilo Pirc Musarjeve

09. 01. 2024

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade

07. 11. 2023

5 komentarjev

Škulj

07. 01. 2016 13:11:22 0 Odgovori

Zavedati pa se je potrebno še ene stvari, aktualna desnica (SLS,SDS,NSI) ima pri vsaki od strank določene pomanjkljivosti. SLS velja kot kmečka stranka, zato težko nagovarja urbane volivce, NSI preveč krščansko usmerjena, SDS pa preveč korupcijskih težav oz. problematični predsednik.
SLS in NSI veliko krivde za svoje napake pripisujeta SDS (ne karizmatični predsedniki, neenotnost v stranki ...).
Menim, da veliko možnosti stranka za uspeh res nima ni pa nemogoče.

roj193

07. 01. 2016 10:55:18 0 Odgovori

Bil sem na referendumu, vendar odločitve za udeležbo in glas proti ne pripisujem Primcu. Priznavam mu velike zasluge, a me to ne prepriča, da bi na naslednjih volitvah glasoval za stranko, ki naj bi jo ustanovil. Razumel bi in me ne bi motilo, če bi se brez velikega pompa vključil v eno od pomladnih strank, ki mu je najbližje. Zaradi še ene desne stranke, desnica v parlamentu ne bo dobila večjega števila sedežev. To lahko razberemo tudi iz analize glasov na referendumu. Ob še eni pomladni stranki se utegne zgoditi, da bosta dve ali celo tri ostale pod parlamentarnim pragom. Zato menim, da ni primerno, da se na desni še naprej delimo in drobimo. Ker nisem član nobene stranke, si želim uspeha vseh treh tradicionalnih desnih strank. Resnično me moti vsako netenje nezaupanja in vnašanje negotovosti. Ne ločevanja, združevanja moči, zdaj so časi! Če jih bomo ponovno zamudili, se nam res ne piše dobro.

Rajko Podgoršek

06. 01. 2016 23:43:55 0 Odgovori

Še moje mnenje:
Pohvala uredniku za njegovo mnenje ter komentatorjem.
Sam bi opozoril na tri dimenzije problema:
Gospod Rok Čakš pravilno opaža prvo dimenzijo (ki ste jo omenili tudi komentatorji), je g. Janša kljub nekaterim dobrim potezam v preteklosti, in dobremu vodenju vlade naredil na žalost v zadnjih 20 letih ogromno napak s katerimi je od sebe odgnal sorodno razmišljujoče konservativne ljudi. Nedvomno je tu problem prevelikega podrejanja NSI SDSu. To se je kazalo tako ob kampanji leta 2008, ko je Janševo prigovarjanje desnih volivcev za čim več glasov za vsako ceno iz parlamenta izrinilo NSI. Še v devetdesetih je SDS napadala SLS, ki bi kot sredinska desna stranka takrat lahko izpeljala nekatere zadeve, a jo je SDS napadala, namesto, da bi ji nudila konstruktivno podporo pri veliki koaliciji z LDS; SDS je v bistvu napadala SLS namesto, da bi za takratne probleme napadla Golobča, ki je kot drugi človek za Drnovškom mešal štrene v veliki koaliciji LSD-SLS.
Tu pridemo na drugo dimenzijo problema. Po mojem mnenju se je ključna napaka SDS, ko je obveljala za zdraharsko stranko, zgodila leta 2008, ko je sedanji predsednik države in tedanji predsednik vlade Borut Pahor formiral vlado. Vemo kakšne probleme je vlada imela, kako so se kadri slabo ujeli in kako so bili nekateri katastrofalni (npr. Križanič, Kresalova). Tu Janša spet napačno reagira: ob vsesplošni situaciji, ki se je naglo slabšala (Mura, Prevent, padec BDP za 10%) obtoži vlado kot celoto in predsednika Pahorja, ki je takrat poizkušal z neko sredinsko retoriko reševati, kar se je reševati dalo, namesto, da bi izpostavil glavne krivce za neuspeh: Golobičev Zares ter LDS, ki sta blokirala vlado. Takrat so ljudje Janšo doživeli kot človeka, ki v težki situaciji dela še dodatno 'štalo'. Zato Janša nato v volitvah leta 2011 kljub najboljšemu programu ni potegnil.

In sedaj tretji problem. Ob vsem ideološkem naboju, ki ga Janša ima in ob pravilnosti opazk na opozarjanje prisotnosti sledi totalitarnega socialističnega sistema v naši družbi se Janša politični prostor spravil do tega, da se o tej tematiki ni več možno pogovarjati. Oziroma je tako ziritiral nasprotni pol, da je v zadnjih nekaj letih jugonostalgija dobila velik pospešek. Združena levica je navsezadnje v veliki meri posledica Janševih akcij od leta 2008 naprej. Janšev polarizacijski efekt je navsezadnje sprožil v veliki meri zmanipulirane VLV. Hkrati je velik del političnega telesa do pomembnega vprašanja idejne lustracije komunizma pri nas postal apatičen. Tematiko dojema kot 'ah zopet teh 20% SDSovcev, ki so vsi stari čez 70 let, zganja paniko o Jugoslaviji. Koga to še zanima, takrat je bilo vse v redu.' Na VLV je kar nekaj mladine vihtelo jugo-simbole.

Za trenutno situacijo desne sredine je na žalost v veliki meri kriv Janša. Osebno me je zadnji referendum ohrabril, kampanija je bila dobra, koalicija široka in pluralna, glasov proti je bilo res relativno veliko toda imam nekaj pomislekov: 1. Tretjina glasov proti je bila levih – torej to ni zmaga desnice. 2. Še vedno desnica v absolutnem številu glasov nima močnega jedra, ki bi ji omogočilo odpreti teme glede polpretekle zgodovine, saj mora za pridobitev sredine opustiti to (sicer legitimno) težnjo: DLGV je takrat dobil velik delež v sondažah z obljubo, da ne bo »razdvajal« ljudi. 3. Potrebno sodelovanje z liberalno sredino mora biti zato pragmatično in previdno in veliko se moramo poslušati, da bi liberalna sredina razumela skrbi desnice. Janša za to nalogo absolutno NI PRIMEREN.
In najpomembnejši zadnji 4. Pomislek: Ob vseh ocenah odstotkov katolikov v Sloveniji se absolutne številke nikoli ne ujemajo. Domet v najboljših primerih 400.000 glasov je bistveno premajhen in se ne sklada tudi če upoštevamo nizko oceno, da je katolikov 50%. Tu zmanjka potencialno dokaj desno 600.000 nagibajočih se glasov. To pa je vprašanje za (ne)pravilno ravnanje Cerkve v preteklosti, odnos Cerkve do političnih strank in navsezadnje odnos glede zadnjih statističnih podatkov, ki jih je glede katolištva pri nas pravkar izdala Slovenska škofovska konferenca. Tema za Domovino? ;)

oakhrast

06. 01. 2016 12:42:32 0 Odgovori

Spoštovana gospoda Čakš in Kovač! To so analize, ki spominjajo na rez s skalpelom. To mora pa pri SDS skeleti.
Mimogrede. Zaradi takšnih prispevkov pa Slovenska škofovska konferenca ne podpre tega medija, ker je s srcem tam pri onih. Škoda, da so tako kratkovidni. Janševi imajo pod seboj kompletno podjetje DRUŽINA in to ni dobro.
Vsem skupaj želim veliko uspehov v prihodnje in Bog z vami.