Pred kakšnim mesecem, ko smo maturantje na naši gimnaziji pouk sklenili z zaključno prireditvijo, sem imel priložnost prebrati govor, v katerem pa sem se bolj kot na tradicionalno podoživljanje srednješolskih spominov in opozarjanje, da vsi niso bili le lepi, osredotočil na tisto, kar bi sebi in svojim sošolcem zares rad položil na srce kot popotnico v prihodnja leta.
Ker besede niso omejene le na majhen krog odhajajočih želimeljskih gimnazijcev, ampak na vse mlade ljudi, jih, smiselno prirejene, delim tudi tukaj.
Dragi prijatelji!
Nič kaj težko se ni ob takšni priložnosti prepustiti sentimentu; usodni se zdijo trenutki, ob katerih se marsikaj končuje in hkrati začenja, radostni spomini se mešajo s smelimi pričakovanji in mladost brsti v dušah z vsemi svojimi strahovi in še veličastnejšim zanosom.
A napak bi bilo trditi, da moremo čas sprejemati lagodno in počasi ter zanosu pustiti prosto, nezačrtano pot. Le od tega, kam ga bomo usmerili in kako čas uporabili, je odvisna naša večnost – in večnost ni šala. »Delaj, kot da ne boš umrl nikoli, in živi, kot da boš umrl še danes,« nam govori sv. Janez Bosko in začrta pot svetosti, ki je namenjena prav vsakomur izmed nas.
Kako boš hodil ti in kako jaz, tega ne vem, kakor tudi ne vem, čez kakšne preizkušnje in ovinke bo moral kateri od naju. Prepričan pa sem, da ta pot ne bo pot povprečja, pot večine, zakoličena od vladarja tega sveta, ampak pot ponižanih in razžaljenih, trpečih in darujočih se, pa vendar radostnih Božjih otrok, radostnih, ker takšno pot, na koncu katere čaka z milostjo razsipni Oče, zmore le ljubezen.
Vrline, ki jih pokažimo svetu
A počakajte malo, življenje ni metafora in pobožne besede so premalo, hoja za Kristusom in boj z malodušnostjo pa sta resnična vsak dan znova. Zato naj izpostavim tri konkretne reči, za katere verjamem, da smo jih poklicani predstaviti svetu in večini pokazati alternativo, ki vodi k Resnici in boljšemu življenju.
Prva je od vseh morda dandanes najbolj zaničevana in prezrta, pa hkrati tudi najtežja, saj se dotika najbolj prvobitnih in močnim silam izpostavljenih področij človeka; v mislih imam čistost. Dragi prijatelji, kulturi, ki na prestol postavlja nebrzdanega, menda “spolno osvobojenega” človeka, ki se kiti s številom deklet (fantov), s katerimi je spal, smo se mi poklicani, celo dolžni postaviti nasproti kot ljudje obratnih vrednot, kot ljudje, ki se, čeprav neskončno šibki, vztrajno borimo proti vsakršnim skušnjavam zoper svetost telesa, ki nas napadajo na vsakem koraku.
Varujmo in bodimo ponosni na svojo čistost, nedolžnost, celo sramežljivost, in jo ponosno nosimo na svojih prsih kakor čin ali medaljo, ki plemeniti in pritiče uniformi kristjana in vsakega poštenega človeka. Imejmo v mislih to podobo, naj se izkazuje tudi navzven, z npr. oblačenjem, obnašanjem in govorjenjem (in slednje govorim še posebej sebi), v vsakodnevnem boju pa poslušajmo don Boskov napotek, ki za ohranitev čistosti pravi: »Varuj se slabe družbe, brezdelja, ne posvečuj pretirane skrbi svojemu telesu, moli in pogosto prejemaj zakramente.« Naj dodam le še, da imamo največjega in resnično učinkovitega priprošnjika (tudi) za to področje v materi Mariji.
Domoljubno čustvo je zasidrano globoko in tli v vsakomur, le klene pesmi je treba ali pa pogleda na lepoto stvarstva vsenaokoli, in že zagori z močnim plamenom.
Dalje; neizprosno radikalne ideologije danes brezglavo brišejo meje in skušajo človeka izkoreniniti iz vsakršne tradicije in opore – zaničljiv ali pa vsaj malomaren odnos mu hočejo ustvariti do družine, prednikov, lepote v umetnosti, vsakršnih absolutno veljavnih zapovedi in nenazadnje – do domovine.
A domoljubno čustvo je zasidrano globoko in tli v vsakomur, le klene pesmi je treba ali pa pogleda na lepoto stvarstva vsenaokoli, in že zagori z močnim plamenom. Mi smo tisti, ki bomo narodu kovali usodo in ga vodili skozi viharje, zato govorimo o njem spoštljivo in z upom v prsih in ne bodimo omalovažujoči niti do politike; naj nas spomni Aristotel, da je naloga politikov z ustavo in zakoni ljudi narediti boljše, jih odvračati od napak in slabosti in jih usmerjati k vrlini in kreposti – redkokatero delo je težavnejše. Hvaležni bodimo torej domovini in njenemu Stvarniku, gojimo slovensko besedo in pesem in ne zatajimo je nikoli, pač pa ji kličimo z Ipavcem – bodi zdrava!
In slednjič; želim nam, da v družbi postanemo predani Kristusovi misijonarji. Naj vsakega bližnjega tako ljubimo, da mu želimo le najboljše – kažimo drug drugemu pot v nebo. Neznansko milost smo prejeli, da se smemo, majhni in grešni, kot smo, imenovati otroci in dediči Boga, ki nas je sam Bog v svoji ljubezni stkal v materinem telesu. Imenoval pa nas je tudi sol zemlje – in kako pomembno je, torej, da se ne spridimo! Ne skrivajmo se in ne bojmo, saj tudi svetilke ne postavljajo pod mernik, ampak na podstavek, da sveti vsem.
Prinašajmo v svet veselje, a veselje brez greha.
Prinašajmo v svet veselje, a veselje brez greha. Zavedajmo pa se, da ljubeči in pošteni ljudje ne postanemo preprosto z odločitvijo za ljubezen in poštenje, ampak so te kreposti le sadovi, ki jih rodi ponižna in vztrajna molitev, post, spoved, obhajilo in sv. maša, kot nas opozarja don Bosko.
In naj vendarle zaključim vsaj kanček bolj maturantsko: čeprav se vse prevečkrat pritožujem in bolj ali manj upravičeno opozarjam na pomanjkljivosti svoje gimnazije, sem ji, in verjamem, da čutite z mano, neskončno hvaležen za okolje, ki me je utrjevalo, me bodrilo, puščalo odprt prostor mojemu razvoju in tešilo potrebe duše in duha. Želim ji, da nikoli ne pozabi na imperativ, ki narekuje: vse za zveličanje duš njenih dijakov! – in ki je nadrejen tudi goli izobrazbi. Tudi sv. Janez Bosko je pravil, da je šola le sredstvo za dosego svetosti.
Nam, maturantom, pa želim poleg naštetih vrlin čistosti, domoljubja in oznanjevanja, ki so na nek način analogne Cankarjevi trojici Mati, Domovina, Bog (Mati Čistosti, ljubezen do domovine, prinašanje Boga v svet), da kljub razhajanju poti do konca svojih življenj ostanemo zvesta bratovščina, zbrana v Gospodovem imenu.
Zelo lep zapis.
Verjamem, da marsikomu težko berljiv, ker kliče k zrelosti in odgovornost, ki je v današnjih časih nemoderna in odveč.
Hvala za lepe misli in spodbude.
Pohvala avtorju za zrelo razmišljanje!
Z željo, da mu čeri in brezna, ki vsakega razmišljajočega človeka čakajo v življenju, ne uničijo poguma in idealizma.
Ko se na stara leta oziram nazaj – vsega je bilo. Upanja in brezupa, poguma in strahu, ljubezni in razočaranj. Predvsem teh je bilo dosti.
Pa vseeno: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka!” Treba je skozi preizkušnje, padeš pod križem … a tam te čaka On, ki je nesel mnogo težji križ, in ti pomaga vstati.
Včasih so bile popularne spominske knjige. Ena od profesoric mi je napisala: “skozi trpljenje vodi pot v življenje, zato nikoli ne obupuj!”
Srečno v življenju, mladi mož!
Zelo lepo napisano, se strinjam s predhodnico.
Z-generacija ima po mojem boljše možnosti za uspeh kot milenijci, od katerih so vsi veliko pričakovali, tista generacija je bila ‘nahajpana’ na koncu pa sta jih sesuli finančna kriza leta 2008 in še COVID-19 epidemija čez 12 let. Ta del mladih je izgubljen.
Opažam, da je današnja slovenska mladina bolj finančno pismena, bolj realistično ocenjujejo situacijo družbe in – morda se komu to čudno sliši – vedno več jih išče globlji smisel in vsi ne padajo na materialne plehkosti, odkrivajo tudi versko-kulturno tradicionalne vrednote izpred desetletij ali ”srednjega veka”. Ta trend se bo po mojem mnenju še okrepil, ker mladi vedno bolj vidijo, da siljenje na študentske žure v Ljubljano in iskanje nekega pisarniškega karierizma v korporativnem bančno-zavarovalniško-business svetu ni smisel življenja in da jih v to zavajajo starejše boomerske generacije, ki bi jih rade vkalupile.