Slovenska ustava pravi, da je naša država razdeljena na pokrajine. Tudi evropska zakonodaja govori o nujnosti pokrajin – to smo zaobšli z ustanovitvijo takoimenovanih kohezijskih regij. Da politiki, torej vlada, parlament in predsednik republike v več kot četrt stoletja niso uveljavili tega dela ustave je škandalozno.
Še bolj nezaslišano je, da v Sloveniji celo nekateri politiki glasno kritizirajo ustanavljanje pokrajin. Ali ne vedo, kaj je ustava ali pa jo zavestno teptajo.
Nesposobna elita
Da Slovenija še vedno nima pokrajin je absurd, ki kaže na nesposobnost večine politične elite in na izjemno moč centralizma v državi. Levji delež krivde imajo levičarji, saj bi to z udobno večino, ki jo imajo v Državne zboru že leta in leta, lahko uredili že davno.
Namesto, da bi ta večina slednjič ustanovila pokrajine, smo dobili že-ne-vem-kolikič povsem neustrezen predlog regionalizacije na 15 pokrajin. Ja, petnajst. Tokrat to predlaga drugi dom slovenskega parlamenta, Državni svet.
Ali lahko kdo oblastnikom pove, da so pokrajine ali dežele običajno po vsem svetu velike toliko kot vsa Slovenija? Sicer tega verjetno ne bodo razumeli. Že zdaj namreč jamrajo, da so občine premajhne, čeprav so po zahodnih merilih večinoma prevelike. Ampak ne, pri nas je treba odkrivati toplo vodo.
Načrt delitve Slovenije je za poznavalce regionalne politike prav grotesken. Petnajst pokrajin bi sicer zadostilo ustavi, a sistem ne bi deloval dobro.
Dve regiji že imamo
Pokrajine bi morale biti dve do tri. Tako kot je pred leti dejal tudi predsednik Pahor. Zakaj že imamo kohezijski regiji samo dve?
Po mojem skromnem mnenju imamo lahko tri pokrajine: Primorska, Kranjska, Štajerska. Ljubljana ne potrebuje posebnega položaja, saj ne gre za velemesto neznanskega pomena. Te tri pokrajine bi upravičile zgodovinsko razdelitev po pokrajinah, ki se še danes kaže v marsičem tudi v značaju in navadah Primorcev, Kranjcev in Štajercev. Res ima ta predlog napako, saj Prekmurce in Korošce daje pod Štajersko. A številke so pač take. Po drugi strani pa se Korošci že danes zelo povezujejo s Spodnjo Štajersko v enoten prostor. Podobno tudi Prekmurci ustvarjajo enotno Pomurje. Še vedno bi lahko z določenimi potezami ohranili nekaj avtonomije tako Koroški kot Prekmurju – simbolno, nominalno, pa tudi konkretno.
Tudi slovenska Cerkev je dolga leta imela samo tri škofije, v katerih ni bilo kakih velikih trenj med Istrani in Goričani, Dolenjci in Gorenjci, Prekmurci in Štajerci… In tudi prebivalci določenih delov države, ki sami zase nimajo enotnih imen ali ne vedo točno, kam pašejo, bi na tak način bili najbolj zadovoljni.
Centralizem, rak Slovenije
Osnovni problem marsičesa v naši državi je povsem nepolitičen. Centralizem. Ta je v veliki meri kriv za desetletno teptanje ustave. Centralizem se kaže na vsakem koraku. Celo na nacionalni TV, kjer skoraj vsako anketo izvedejo na Čopovi ulici, in ob tem niti ne povedo, da gre za ulico in da je ta sredi Ljubljane. To namreč moramo po njihovem prepričanju vsi državljani vedeti. Diskriminacijo ljudi, ki niso iz Ljubljane, opažamo vsepovsod. No, ja , opažamo ni najboljši izraz. Večina Ljubljančanov namreč centralizma sploh ne opazi. Ali noče opaziti. Ga pa opazi vsak Ljubljančan, ki se preseli iz mesta v »provinco«. Preverjeno večkrat.
V eni od najbolj centraliziranih držav na svetu, Sloveniji, zdaj nekateri razmišljajo celo, da bi Ljubljana dobila svojo lastno regijo. Le redke svetovne prestolnice imajo namreč ta status in doslej nisem slišal še prav nobenega pametnega razloga, kaj za vraga je v Ljubljani tako izjemnega, da ne bi mogla biti del svoje širše okolice.
Prepričan pa sem, da je pravi, resnični in edini razlog za ljubljansko pokrajino – centralizem. Poleg razloga, ki je namanj pomemben, a pri sedanjem predlogu razparcelirane Slovenije edino merilo: kaj se ljudem zdi, kam geografsko pašejo in kako se imenujejo.
Strinjam se, da je centralizem velik problem Slovenije. Poenostavljeno povedano, tudi če bi jutri vsi na podeželju umrli, bi bilo Ljubljani za to popolnoma vseeno.
Ne strinjam pa se s tem, da Ljubljana ne rabi svoje regije. Za regije se namreč računa njihov index razvitosti, po katerem se deli EU denar (manj razviti dobijo več) in tista regija, ki bi pokasirala Ljubljano, bi avtomatsko dobila manj razvojnega denarja (Štajerci smo glede tega sicer na varnem, ne bi pa bilo pošteno do tistega, ki bi Ljubljano dobil).
Prav tako ne drži, da so povsod regije tako velike ali večje kot Slovenija – v nekaterih državah so (Nemčija ipd.), v drugih pa so regije relativno majhne, pa ni s tem nič narobe.
Moje mnenje je, da bi bila smiselna razdelitev na 6 do 8 pokrajin (Ljubljana ločeno).
Kljub temu pa je moja napoved, da pokrajin še nekaj časa ne bomo imeli (sprašujem se, če nalašč vedno pridejo ven s predlogi, ki vsaj nekoga tako razburijo, da zadeva ne more iti skozi). Razlog je preprost – državi oz. Ljubljani ustreza 200 šibkih občin in bo naredila vse, da tako tudi ostane. Upam, da se motim.
“Elita” je sposobna za svoje cilje centralizacije in enoumnega komandiranja iz enega centra, pokrajine jih že motijo v njih ideologiji.
Ta ideja o treh pokrajinah že dolgo živi, maksimum za Slovenijo pa je 6 pokrajin! Pomurje in Koroška, ki sta tako in tako vzeli velik del Štajerske, nista zreli za pokrajini. Gornja Radgona, Ljutomer, Radlje in Slovenj Gradec so do leta 1918 bila žlahtna štajerska mesta, tako da ja, podpiram delitev na tri pokrajine!
Moji starši, rojenin pod Avstrijo, OŠ delali pod Italijo, so govorili vedno o 5 REGIJAH – Primorska, Kranjska, Dolenjska, Koroška, in Štajerska.
Enajst regij je pa vsekakor preveč. Lahko je veliko občin (tudi ljubljana jih je včasih imela več), regij pa manj, sicer se vse ZVODENI in izgubi svoj pomen. Vsaka regija ima namreč ADMINISTRACIJO – in če bi jih bilo veliko, bi za to potrošili veliko preveč denarja – posledično bi to večalo DAVKE in praznilo žepe prebivalcev.
Kraševka
Če je Dolenjska, je tudi Gorenjska in potem je Kranjska fuč! Koroška je pa v veliki večini ostala v Avstriji! Če pa že Kranj in Novo mesto, potem še Celje kot sedež pokrajine in smo pri maksimumu šestih pokrajin!
gospodje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Prekmurci nigda nejsmo bili Štajerci.Mi ostanemo Prekmurci,ostali pa se jeb… dele
vse kaj je na levi strani Mure pa pustite že enkrat na miru,
mi brez ljubljane lejko živimo probajte vi brez nas.
nete meli falat pravoga kruja ,bote jeli ovseni kruj pa mogoče či vanm damo melo iz pšenice še pšeničnoga.
pa lp pozdrav iz Lendave
Najbrž si ti ovira za nastajanje regij.
Kolikor vem, si rojen in živiš na Gorenjskem, predstavljal si se pa že za Primorca in Štajerca, zdaj pa še za Prekmurca.
Dzi nu nje ja je živa priča, da drži, kar sem napisal.
KREZAVI,drži,da si ti ena VELIKA MONA !!!
Komunisti, oziroma levičarji, ki vladajo Sloveniji, so ugotovili, da j sedaj pravi čas, da ustanovijo pokrajine.
Imajo absolutno politično prevlado in lahko novoustanovljne pokrajine kadrovsko organizirajo tako, kot so bie nekoč velike občine, sedaj pa so to upravne enote. Te so v veliki večini absolutno redeče in v njih ima levica sje zatočišče in volilno bazo.
Ustanovitev pokrajin omogoča levičarjem prevzeti vso obast v pokrajinah, hkrati pa ustvariti novo zaposlovalno področje odpadlih kadrov, ki jih porajajo periodične volitve in ko v njih odpadajo zaslužni tovariši in tovarišice, ki so težko, ki so težko, ali spoloh nezaposljive, jih je pa nekako potrebn spraviti pod streho.
Ustanovitev pokrajin v času, ko ima Šarec 100% podporo, njegova vlada 70% podporo in stranka 40% podporo tveganja pravzaprav ni. Od Lendave, do Pirana bodo ustanovljene pokrajine, kjer bo prevladovalo šarčevanje in zagotavljajo klovnu, da bo zabaval Slovenijo brez strahu, da ga kdo spsobnejši zamenja.
Pokazal pa je ambicijo tiranstva, ko je dobesedno pometel s Podobnikom in pokazal svetu, da je on kralj nad kralji.
Da je Slovenija neznosno centralizirana oz. ljubljanizirana je vidno tako rekoč na vsakem koraku: izobraževalni, kulturni, zdravstveni in socialno-varstveni ponudbi, v prometni in energetski infrastrukturi, povprečnem BDP na prebivalca itd., itn.
In da je tako nesprejemljivo neravnovesje med središčem in preostalo periferijo nasledek dolgotrajnega pospeševanja parcialnega razvoja “samoupravnih enot” (okoli 60 občin) v obdobju socialističnega enoumja ter njihovega pospešenega nadaljnjega drobljenja (na več kot 200 lokalnih skupnosti) v času izkoriščanja nove politične večstrankarske demokracije za razrast vsakršnih partikularizmov in posebnih lokalnih ter osebnih interesov.
“Duh” individualizma in lokalnega separatizma je že zdavnaj “ušel iz steklenice” in pri tem so mu vsestransko pomagale in ga dodatno navdihovale tudi politične stranke, ki so si s povečanjem števila lokalnih uprav in lokalnih voljenih funkcionarjev (na več kot 200 priložnosti) povečale število mamljivih javnih služb za svoje aktiviste ter si mimogrede povečale še strankarske prihodke iz javnih proračunskih virov. In ko se je po eni strani lokalna oblast navidezno in dejansko približala volivcem v lokalnih okoljih, se je po drugi strani tudi zmanjšal njihov interes in pozornost za urejanje zadev na ravni pokrajin ter na ravni države. Zaradi česar se je lahko nenadzirano in skrajno razsipno razbohotila državna uprava in državna administracija z neznosnim številom paradržavnih agencij, skupnosti in podobnih parazitskih organizacij, ki se dobesedno zajedalsko izživljajo na državnih proračunskih sredstvih ter z njimi in v boju za njih še dodatno povečujejo politično, pravno, socialno, kulturno, izobraževalno in še katero vrsto centralistične premoči Ljubljane.
Da bi se politične stranke s svojimi glavnimi štabi v Ljubljani in čez vsako mero razbohotena državna uprava in administracija z vsemi paradržavnimi ustanovami, ki so ustvarile in razvile centralizem do današnje stopnje ljubljanocentrizma ter brutalne neenakosti med Ljubljano in preostalo Slovenijo, odrekle svojim sistemsko doseženim ter pravno zavarovanim privilegijem, je težko verjeti. Kot je na drugi strani neverjetno tudi to, da bi se svoji občinski administraciji in županski funkciji odrekla tudi katera od več kot 200 sedanjih občin, ki svoje stroške lahko pokriva le z “glavarino” iz državnega proračuna.
Dokler ne bo predpogoj za ustanovitev občine nujna gospodarska osnova za to oz. nujni najnižji še primerni BDP na prebivalca ter dokler ne bo enak kriterij nujni pogoj za ustanovitev pokrajine, ki se mora biti sposobna vzdrževati in lastnih virov in prihodkov, je vsaka regionalizacija nesmiselna, saj bo le še dodatna finančna bremenitev državnega proračuna in le še dodatno breme davkoplačevalcev, obenem pa dodatna priložnost za prestižne javne sinekure strankarskih prvakov in aparatčikov.
tri pokrajine, Primorska, Kranjska in Štajerska…če ne to pa le ena…Podalpska Hrvaška
cedevitas – 19,19
To bi ne bilo slabo, ko bi Šarec upošrteval vaš predlog.
Sem že davno nazaj prebral, da šteje občina v Franciji ca 2 milijona občanov.
Decentralizacija in pokrajine bi bile za Slovenijo nujne. Pravzaprav je vseeno njih stevilo. Zelo pomembne pa ni bile njihove pristojnosti. Nujno bi bilo nekaj konkurence pri davkih. Npr. visino dohodnine, trosarine in davek na dobicek. DDV pa naj recimo ostane drzavi. Pokrajine bi seveda tudi odlocale o porabi tega pobranega denarja za npr. solstvo, infrastrukturo, lokalno upravo, … Brez financne moci pa so pokrajine brezzobi tiger in jih ne bi potrebovali.
Nobenega dvoma ni, da bi “pokrajine” zaposlile še enkrat toliko državne uprave in birokracije, kot je imamo (znatno preveč) že danes. Vsi birokratski postopki (že danes preobširni in predolgi) bi se podvojili ali potrojili, saj bi rabili državni, pokrajinski in občinski blagoslov. Je pa res, da bi lahko zaposlili vse levičarske družboslovce, “humaniste”, filozofe, “kulturnike” itd,itd, vsaka pokrajina bi dobila svojo univerzo in podeljevala doktorate in FDV bi postala nekakšna naduverzitetna nadfakulteta za kovanje levih kadrov vseh smeri, ki bi kraljevali v pokrajinskih središčih. Zaživele bi pokrajinske rtv postaje in drugi mediji z davkoplačevalskim financiranjem. Dobili bi levičarski večni eldorado, mladina bi študij naravoslovnih ved kar opustila, saj bi z lahko prišla na “družboslovnih” univerzah do diplome, magisterija in doktorata, nato pa do lukrativne zaposlitve z nekaj levičarskega bebljanja v stilu lgbtq agende, teorije spola, enakih stranišč in wellcome Pakistanci in Alžirci z brivskim znanjem. Samo patološki mazohisti bi še šli na študij medicine, kjer rabiš najmanj 13 let trdega študija, da postaneš zdravnik z licenco.
Slovenija je po številu prebivalcev in skoraj tudi po površini velika za eno večje evrosko mesto. Centralizem gor ali dol, tudi v Münchnu, Hamburgu, Dunaju, Rimu, Madridu ali Varšavi odločajo o skupnih zadevah v eni mestni hiši, seveda z desetkrat manj zaposlenimi kot na ljubljanskih ministrstvih. Manjše občine je treba združiti, število občin normalizirati oz. zmanjšati in jim dodeliti več pristojnosti in denarja, odvečno uradništvo prezaposliti v gospodarskih dejavnostih, kjer ne bodo imeli časa fantazirati oteoriji spolov z enakimi stranišči, mladino preusmeriti v naravoslovne in tehnične študije in to je to!