Trenutek revanšizma, na katerega je levi pol čakal 30 let



Pred skorajda tridesetimi leti je Spomenka Hribar vpila ''Ustavite desnico!'' T. i. revanšizem ponovno javno vidne ter prebujene desnice naj bi bil življenjska nevarnost za mlado slovensko demokracijo. Glavni očitek osamosvojitelju Jožetu Pučniku v prvi predsedniški kampanji naj bi bil nek namišljeni revanšizem (ki naj bi ga pomladni voditelj prinesel iz Nemčije, obregnili pa so se celo ob njegovo nemško ženo). A ko je v zadnjih tednih na plano izbruhnila maščevalnost nove Golobove vlade, ki želi kar najhitreje izvesti pravcato stalinistično čistko skupaj z nekakšnimi seznami, ki spominjajo na čase pred padcem Berlinskega zidu, o tokratni pravi nevarnosti revanšizma na glavnih medijih, ki krojijo slovensko javno mnenje, ne boste slišali ničesar.

Prvo vprašanje, ki si ga moramo v tem trenutku postaviti, je: Od kod pravzaprav izvira neverjeten revanšizem levice? V času preteklih vlad takšnega odnosa v slovenskem političnem prostoru preprosto nismo bili vajeni.

Zdi se, da sta kombinacija dvoletne medijske koronske histerije iz časa Janševe vlade ter vedno večji občutek aboniranosti levega pola na malodane neomejeno oblast, ki se je v zadnjih 10 letih po treh zaporednih levih vladah samo še stopnjeval, tisto, kar je na levici povsem izpraznilo kakršnokoli zmožnost pluralnega dojemanja družbenega ter političnega ustroja države in družbe.

Določeni levi politični elementi v državi so pravzaprav že od osamosvojitve čakali na takšen trenutek, le da so v nekaterih drugačnih časih bili prisiljeni skrivati te svoje ambicije. Spreminjajoči se družbeni trendi, večja urbanizacija, spreminjajoča se narodnostna sestava v državi, zmanjšana moč Cerkve, nemoč ter letargija pomladne civilne družbe, predvsem pa vedno bolj vidni rezultati poosamosvojitvenega monopola nad vzgojo mladine; vse to je pripomoglo, da se levi pol končno čuti dovolj močnega, da svojo agendo obelodani pred celotno slovensko javnostjo.

Česar niso upali ter zmogli javno izreči ne leta 1992 ne v krizi leta 2012, so naredili sedaj, leta 2022. Agresivna retorika bodočega-sedanjega premierja že na začetku volilne kampanje, grožnje katolikom ter škofom, proputinovska in antizahodna zunanja politika ter poveličevanje dneva mladosti v parlamentu in sedaj na koncu še grozeči seznami ''spornih'' družbenih ''elementov''.

Medtem ko je pomladni pol politično igro igral po vseh pravilih, vedno znova rahljal lastna stališča, da je dokazal svojo desnosredinskost in se odpovedoval lastnim prepričanjem ter zahtevam po dokončni pluralnosti in popravi zgodovinskih krivic, je levi pol gradil podlago ter vso potrebno ''mašinerijo'' za ta ključni moment, sprevračal pomen besed ter na krilih zmage 'svobode za vse' začel uvajati nesvobodo za številne.

Obenem tudi krizne razmere naredijo svoje. In če ni šlo s korono, bo pa morda šlo z rusko-ukrajinsko vojno ter prihajajočo recesijo. Tako kot je prva kriza leta 2008 prinesla idejno rehabilitacijo socializma v državi, se zdi, da nova vlada s trenutnimi napetimi razmerami želi rehabilitirati delovanje celotnega politično-oblastnega povojnega režima.
Tako kot je prva kriza leta 2008 prinesla idejno rehabilitacijo socializma v državi, se zdi, da nova vlada s trenutnimi napetimi razmerami želi rehabilitirati delovanje celotnega politično-oblastnega povojnega režima.

Nevarnost politike, ki brenka na strune primitivnih človeških čustev


Levi pol se trenutno čuti tako močnega, da o morebitnih potencialnih negativnih posledicah takšnega delovanja sploh ne razmišlja. Do sedaj je nasproti vedno imel zelo zmerne ter spravljive stranke desne sredine. Nekateri njihovi člani kot npr. zelo znana evroposlanka so si dolga leta prizadevali, da bi bili po političnih stališčih kar najbolj sprejemljivi za levi pol, ki ga v ničemer nikoli niso želeli ne užaliti ne izzivati ter nikdar spraviti v nelagodje; vse za priznanje, da niso ''skrajni'', temveč zmerni oz. sprejemljivi.

A trenutni revanšistični val utegne ta nežni odnos desnih nasprotnikov dodobra spremeniti. Premier Golob ter njegovi ministri, sekretarji in glavni politični apologeti očitno pozabljajo, da odkrito sovraštvo lahko javno ''trosiš'' le omejeno količino časa.

Seveda je javno medijsko izključevanje celotnega političnega pola, ki smo mu bili pravzaprav priča zadnji dve leti, že samo po sebi nekaj izjemno škodljivega, toda nekakšni likvidacijski seznami ter izrekanje groženj uradnikom, grožnje lastnikom z davki ter zaplembo nepremičnin, grožnje določenim skupinam, naj se zavedajo, kje jim je mesto, opravičevanje nasilja, ki ga nad ''tistimi'' izvajajo ''naši''; takšen način vladanja, ki stalno igra na najbolj primitivna človeška čustva, lahko kaj hitro preraste v družbeni kaos.

Tako kot reakcija sproži kontrareakcijo, tudi napoved takšnega revanšizma, kot se ga leva vlada gre sedaj, lahko sproži edinole želje po novem političnem maščevanju, tokrat z desnega pola. Še posebej, ker se številni ljudje čutijo prevarane, saj jih je spoštovanje vseh demokratičnih ter političnih pravil, za katera smo se ob osamosvojitvi tako borili, pripeljalo,  vsaj tako se zdi, na izhodišče pred leto 1991. Zato bi bilo za stanje slovenske družbe več kot zdravilno, da oblast stopi korak nazaj, umiri družbeno-medijsko histerijo, ustavi kolesje revanšizma v državi ter se končno znebi ideoloških plašnic.

Čeprav je celotna levica trenutno še pijana od zmage ter si domišlja, da celoten narod pleše, bi se njeni nosilci morali zavedati, da po vsakem popivanju pride kruta streznitev. Ideološko pijančevanje na državnem nivoju pa potemtakem lahko pomeni, da se bo celotna država pod težo prihajajoče težke situacije kaj hitro znašla v političnem obcestnem jarku.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike