Vse, kar smo spregledali ob tragični smrti pretepene deklice

Lucija Čakš
12

V torek je v Kliničnem centru umrla dveletna deklica – podlegla je poškodbam, ki sta ji jih s pretepanjem zadala mama in njen partner, dekličin očim. In vsa Slovenija govori samo še o tem.

Ob tej tragični zgodbi se je Slovencem spet ponudila priložnost za zgražanje in javni linč, da se nam ni treba ozirati vase in ukvarjati s svojimi problemi.

Ne razumite me narobe – do smrti pretepsti lastnega otroka je grozljivo in obsodbe vredno dejanje. Ob novici sem bila tudi jaz pretresena, šokirana, zgrožena in ko sem pogledala svojega ljubkega dvoletnika, kar nisem mogla verjeti, da je kaj takega sploh mogoče storiti.

Ob vsej poplavi čustev pa zagotovo nisem začutila sovraštva do storilcev, prej pomilovanje.

Kaj takšnega lahko storita človeka, ki gotovo tudi sama nista odraščala v urejenih razmerah in v ljubečih domovih. Verjamem, da jima ni vseeno – saj nista pošasti, ampak osebi, ki imata poleg (očitno velikih) napak gotovo tudi svoje dobre strani. In nikakor si ne zaslužita smrtne kazni ali celo mučenja, kot nekateri hujskaško predlagajo na družabnih omrežjih.

Je res treba posebej poudariti, da če mučiš mučitelja, si stopil v njegove čevlje, se ponižal na njegovo raven?!? Bolj kot našega obsojanja sta potrebna odpuščanja – ne nazadnje smo v svetem letu usmiljenja.

Zakaj jo je moral videti ves svet?!?

A v tej zgodbi je v resnici še marsikaj problematičnega. Recimo, da se nihče ni zataknil ob odločitev dekličinega očeta, da je fotografijo uboge pretepene hčerke, ko se je še borila za življenje, podplute, zabuhle in prepikane s cevkami, objavil na Facebooku.

Mar ni dovolj, da o njeni nesreči vsi poslušamo? Ji je res moral vzeti še ta zadnji košček zasebnosti in jo, razgaljeno in ranjeno, pokazati vesoljnem svetu?

Nekoliko nenavadno pa je ne nazadnje tudi to, da naj bi bila deklica trpinčena že prej ali celo daljše obdobje, pa oče – ki je imel nad njo delno skrbništvo – o tem ni poročal nobenemu organu. Morda res tega ni opazil, a če kdo, bi morebiti on to tragično smrt lahko preprečil.

Že dolgo nismo družba, ki bi otrokovo dobrobit postavljala pred naše lastne egoistične želje in potrebe.

Zdaj se zgražamo, sicer pa mižimo

Poleg tega se mi zdi otročje privezovati na pranger osebi, ki sta že v priporu in ju bo roka pravice slej kot prej kaznovala za njuno dejanje, medtem ko med nami še vedno mirno hodijo starši, ki neprimerno ravnajo s svojimi otroki, jih trpinčijo, ponižujejo, ustrahujejo in na vse druge načine z njimi neprimerno ravnajo.

Sama bi si mednje drznila prišteti še tiste, ki jim, ko sredi popoldneva pridejo iz službe, raje kot svojo pozornost namenijo zaslon TV-ja, računalnika ali tablice in se jih tako znebijo do večera.

Dandanes brez pripomb blagoslovimo tudi one, ki od družinske odgovornosti pobegnejo z ljubčkom/ljubico ali z odločitvijo, da s splavom nedolžnemu otroku vzamejo življenje. Vse to dokazuje, da že dolgo nismo družba, ki bi otrokovo dobrobit postavljala pred naše lastne egoistične želje in potrebe.

Če k čemu, bi nas takšen incident moral spodbuditi k razmišljanju o lastnih vzgojnih napakah in pomanjkljivostih.

In kaj sami delamo narobe?

»Zakaj Bog daje otroke ljudem, ki z njimi ne znajo ravnati?« se je vprašala kolegica. Kot da nismo vsi, prav vsi, ki nam je bil dan veliki dar starševstva, presneto neusposobljeni za vzgojo tako popolnih in nedolžnih bitij. Kot da ne naredimo vsi svoje mere napak, ko jih vzgajamo.

Če k čemu, bi nas takšen incident moral spodbuditi k razmišljanju o lastnih vzgojnih napakah in pomanjkljivostih. In k molitvi za ta dva nesrečna človeka, ki bosta vse življenje morala živeti z umorom nedolžnega otroka na vesti.

In za njune še živeče otroke, ki so bili trpinčenju sestrice priča, da jih tragični dogodek ne bi zaznamoval za vse življenje.

12 KOMENTARJI

  1. Kakšno relativiziranje umora dvoletnega otroka! Se sicer strinjam, da smrtna kazen ne reši ničesar in da bi bila uvedba le-te v vsakem primeru korak nazaj, ampak pri takem grozodejstvu se ne more nihče izgovarjati na grdo otroštvo. Še živali se znajo ljubeče obnašati do mladičev, zato ja, ta dva človeka STA POŠASTI!
    In v nadaljevanju članka – kako sploh lahko primerjate starševsek spodrsljaje, trenutke slabosti, nekaj egoizma, ki nas delajo kot starše nepopolne, premalo dobre ali pa, če hočete, tudi slabe, z grozovitim mučenjem in umorom dvoletnika?!?!?
    Mislim, da je v tem primeru prav, da se ljudje zgražajo, da se jim morilci malčkov gnusijo. In NIKAKOR ne smemo in ne moremo tega primerjati z nobeno drugo napako, ki jo naredijo starši ali kdorkoli drug, kajti tako gnusnega dejanja, kot je mučenje in umor dvoletnika na tekm svetu ni!

    • Alenka je del raje, ki podaja vrv rablju in skandira pod drevesom. Oče je z objavo fotografije hotel vzbuditi simpatije cele Slovenije. Ampak na račun deklice, saj simpatije in podporo je dobil že z dejstvom samim, oziroma bi jo dobil z zapisom: Molite za mojo punčko.

      Ljudje pač hočemo medijsko pozornost, zato Facebook sploh obstaja. Tekmujemo v bizarnosti; smo se jo navadili; zahtevamo jo že… če je ni, če je objava spodobna (in ali brez slike), je ne vidi nihče. Ko gre za nas. Ko pa gre za drugega, se nad istimi dejanji zgražamo.

      Živali se znajo obnašati, ker imajo to sprogramirano v podzavesti, zavesti, oz. svob. volje pa nimajo. Ljudje smo živali samo prve ure po rojstvu. Ko pa odrastemo pa nemalokrat postanemo “živali” v tistem slabšalnem, pogovornem pomenu besede.

      Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen – tako jaz berem članek.

  2. Jaz pa komentarja ne razumem kot relativiziranje zločina, ampak opozarjanje na dve stvari
    1 . Da ne glede na zločin javni linč ni način sodbe tem ljudem. Za to imamo pravosodni sistem ter predpisane kazni in ko bi te sodbe enkrat v roke vzela ulica, bi imeli kaos in nasilje.
    2. Res se vsi ukvarjamo z “gnusnim zločinom”, nihče pa s tem, kakšne življenjske razmere v sodobni družbi otroke spravljajo v različne stiske in kako vplivajo na njihov duševni razvoj … vseh so nas polna usta, kako so otroci najpomembnejši, pa vendar, a je v naših ravnanjih misel nanje res vedno v prvem planu? Mislim, da je začetek vsega slabega, kar se otrokom v tej družbi dogaja, prav tukaj …

    Skratka, tisti, ki se pri zgornjem članku zatakne ob to, da se naj bi relativiziral zločin , je po moje zgrešil point.

  3. Človek, ki zagreši tak zločin je psihični bolnik in bolj potreben usmiljenja kot obsojanja.
    Zelo neetično je bilo pa dati sliko uboge deklice v javnost. Oče me tudi ne prepriča, da o dogajanju ni nič vedel. Če otroka več mesecev ni obiskal je neodgovorno, če ga je pa le videl bi moral vedeti, da je z njim nekaj zelo narobe. Tudi je na začetku govoril, da je SCD obvestil o neprimernem ravnanju z deklico, kasneje je pa to izjavo (verjetno ne pritisk SCD-ja), umaknil in dal celo pisno izjavi, da tega ni storil.
    Tako si oče in SCD perejo roke in branijo krivde !!!

  4. Pozdravljeni. Sama se s člankom zelo strinjam, saj imam tudi sama doma takšno dete, kot je bila (kristjani verujemo, da še je, v lepšem svetu ob Jezusu) Arina in že ves čas me grozno muči občutek krivde, kot bi bila Arina moj otrok. Ravno zaradi tega, ker me je njena zgodba krepko prebudila v realnost, kako nestrpni, nerazumevajoči in nemodri smo pogosto v ravnanju s svojimi otroci. A morda pa le ni prav tako huda primerjava – saj vendarle smo starši in ne morilci in mučitelji. Morda je avtorica malo radikalna. a prav je tako.
    Moje mnenje pa je, da morilci in mučitelji otrok (in npr. živali – oboji so nemočni) niso vredni našega usmiljenja. Ne glede na to, kar si sam doživljal v življenju, imaš svobodno voljo, da se odločiš za dobro. Človeški um je lahko zelo bolan, je pa zelo močan in ni res, da tega ne moremo premostit. Ja, ravno zaradi tega, ker se to dogaja tako pogosto in si zatiskamo oči, bi morale biti kazni strožje in nenazadnje bolj krute in očitne – da se ljudi zbudi in se jim ozavesti, kaj jih čaka, če se podajo v takšne posle, kot sta se podata človeka v tem primeru. A tudi sama težko rečem takemu bitju človek – človek je po svoji naravi dober, četudi greši in se moti. Ta dva sta se zavestno odločila delati hudo na nemočnem majhnem bitju. ZAKAJ ŠE VEDNO BRANITE TAKŠNE IN JIH ZAGOVARJATE? Ravno zato, ker smo tolerantni do takih reči in se imamo za pobožne in usmiljene, se to še kar naprej dogaja. Ker to dopuščamo – ja, mi to dopuščamo in SMO SOKRIVI!!! Edini usmiljen in sodnik je Bog – On bo na koncu dal najbolj pravično kazen (in seveda tudi tolažbo, česar verjamem, da je mala Arina in njej podobni, že deležna) A mi živimo v realnem svetu, kjer vlada človeška in žal ne Božja logika. In temu primerne bi morale biti kazni. Zato, da bolni umi ne bi več niti pomislili na kaj takega, in bi raje poiskali pomoč. A glede na vso potuho, bodo še naprej mlatili in nekontrolirano prizadejali zlo. Ker mi to dopuščamo in se delamo svete. Edini Sveti je Bog. S tega ozira se tudi strinjam, da kaznovanja ne moremo poljubno vzeti v svoje roke – ker se potem nekako spustimo na raven zločincev, a morali bi kot družba zahtevati bolj realne kazni. Jih uzakoniti. Jaz, ti, moji prijatelji. A si tega ne upamo. kaj se bo moralo zgoditi, da se bomo upali dvigniti v revolucijo in pristriči krila vsem, ki se v takih primerih sprenevedajo in odgovornost prelagajo na druge??? Kje so bili v Arininem primeru oče, sorojenci, sosedje, pediatri (kjer naj bi Arina morala imeti sistematski pregled) in CSD? Vsi našteti so SOKRIVI TEGA ZLOČINA IN BI MORALI BITI USTREZNO KAZNOVANI! Pod črto pa: vsi smo pametni, dokler se ne zgodi nam … zato pozivam vse, ki sočustvujete, na kolena in molit! Sama to počnem že vse od kar sem izvedela za tragični dogodek, saj je bolečina brez molitve in vere Vanj zame prehuda. Molimo tudi za vse tiste, ki so v podobnih situacijah in jih je še možno rešiti. Naj jim Gospod pošlje rešiteljev …

  5. “Je res treba posebej poudariti, da če mučiš mučitelja, si stopil v njegove čevlje, se ponižal na njegovo raven?!?”

    Veste, ga. Čakš, američani ugotavljajo, da je Italijanska diaspora manj problematična od afroameričanov. Zakaj? Zato ker ko takšnega vročekrvneža dobi policist, mu jih naloži da komaj hodi, potem ga pelje domov, kjer njegov tastar ponovi vajo. Z afroameričani pa delajo po postopku (feminilno)…in rezultati so tu.

    Pa še nekaj, česar niste opazili…vsi ostali mediji so poročali da oče JE opozarjal na zlorabe…ampak ga nihče ni upošteval ker je pač moškega spola.

  6. Tale mama je bila menda čisto normalna mama, ki ni pretepala otrok ali jih kako drugače maltretirala. Ko je mož zbolel, tega ni mogla prenesti, zahtevala je ločitev in preko facebooka spoznala tega tipa (psihopata) in jo je totalno zmešal. Zaradi pet minut užitkov, je pozabila na svoje poslanstvo matere in dopustila izživljanje tega človeka nad nemočnim otrokom!
    Če je ženska normalna, mislim, da bo prišla za njo žalost, bolečina, ki ne bo nikoli, nikoli prenehala! Ker eno je, če ti otrok umre zaradi bolezni, nesreče, drugo pa je če umre na tak grozovit način.
    Žal ne moremo nič pomagati, punčka je umrla! Upam, da bo pa ta zgodba v poduk vsem tistim ženskam, ki zapadejo pod vpliv svojih ljubimcev in so pripravljene na račun kratkih užitkov žrtvovati celo lastnega otroka!
    Še to – mislim, da bi to lahko preprečili! Kako da ni nihče prav nič vedel, kaj se dogaja? Ne oče, ne stari starši, ne sorodniki, ne sosedje, mar so res vsi slepi in gluhi?
    Govoriti o odpuščanju in usmiljenju je prezgodaj! Odpuščanje si je treba zaslužiti, najprej se je treba pokesati in potem popraviti, kar smo naredili narobe. V konkretnem primeru pa se žal ne da nič več popraviti!

  7. Marsikaj razumem in nasilja sploh ne odobravam. Ampak ljudje ki so sposobni tako mučiti svojega otroka, zame niso ljudje. To so zame izmečki ki jih je potrebno obravnavati na enak način. Gdo je pa njima dovolil mučenje deklice? Od kod jima ta pravica? Če je ona mati še ne pomeni da lahko dela z njo kar se ji zahoče. Ne ne ne ne morem in nočem upoštevati olajševalnih okoliščin. Če bi res sama v otroštvu kaj podobnega doživela, bi morala pol toliko bolj razumno ravnati s svojimi otroci. Sama sem mama 13 letne hčerke in si niti v sanjah ne predstavljam da bi ji naredila kaj takega. Saj me je vsaka njena solza bolela bolj kot pa njo. Pa čeprav je včasih hotela le da sem jo nosila. Ne ni takega razloga da bi ga jaz razumela. Arina je bila majhna deklica ki je le hotela mamino pozornost in ljubezn. Ob tem bi bila srečna. In kaj ji je ponudila njena mama? Udarce in udarce in udarce. To zame ni opravičljivo. Otroci imajo vso pozornost in ljubeče mame, odraščajo v ljubečem okolju. Ko odrastejo nekateri zavijejo na stransko pot polno alkohola,drog in celo kriminala. Pa jih mame ne zapustijo. Jih zagovarjajo, branijo. Ne pa pretepajo do smrti. Pa nekatere same občutijo pesti na svojem telesu od lastnega otroka. Ne, zato mi to dejanje ki sta ga storila ta dva gnoja nima opravičila. Naj ju kaznujejo in vsaka grda misel kaznovanja je upravičena. Saj obžalovanja na obrazu teh dveh ni videti.

  8. Katja: **Ne glede na to, kar si sam doživljal v življenju, imaš svobodno voljo, da se odločiš za dobro.**

    Primer 1: Moj daljni sorodnik je shizofrenik. Dokler jemlje zdravila je normalen. Intelektualec in dobrega srca. Takoj, ko se počuti dobro, preneha

    jemati zdravila, saj jih po njegovem ne rabi. Pri 50-ih živi z mamo in vsak dan ji dopoveduje, da je zdrav. Vse dokler ga neka banalnost ne sproži.

    Potem je nerazsoden in nevaren. Tedaj nima več svoje svobodne volje. Potrebna je nasilna hospitalizacija. V kolikor pri izbruhu ni naredil škode,

    smatra, da je bil ves čas normalen in da se mu dela krivica. Šele ko vidi posledice svojih dejanj (napad na mamo z nožem, razbito pohištvo, ki ga je

    zmetal na vrt, razbita stekla na oknih, …) mu je žal in teden dni joče, ter prosi “mamica oprosti, ne bom več, obljubim da bom jemal zdravila,

    oprosti”. Ko je po nekaj dneh dober, spet opusti zdravila. Človek je za v ustanovo, a ga mama ne da. Stara je 79 let.

    Primer 2: 18 letni sin, tudi shizofrenik, na svoj 18-i rojstni dan z nožem več desetkrat zabodfe mamo, ker mu ni pustila vzeti neregistriranega avta za

    divjanje s prijatelji. Spet je kljub vsem prigovarjanjem družine, da naj sina da v oskrbo, vstrajala, da ga obvlada in da edino njo posluša. Usodnega

    dne mu je pač skrila ključe avta (s katerim se je sicer že dlje vozil in nabiral prekrške), kar je sprožilo bes. Ni ji bilo pomoči, mladenič je od tedaj dalje

    v zavodu.

    V obeh primerih gre za ločene družine, kjer je sta se zakonca na moč tolkla med seboj po ločitvi. Prvi primer sta vzela vsak po enega otroka, oba sta

    nezmožna samostojnega življenja, starša pa še danes nimata rtazrešenega premoženmja – po 40 letih po ločitvi. Otroke sta uporabljala za

    ščit/orožje. Oba otroka (torej danes moška) sta neskončno občutljiva in agresivna – sproži ju prelet komarja. Drug primer je še slabši, saj sta starša

    po ločitvi še naprej živela v istem stanovanju in si nenehno nagajala. V tem primeru sta enega in istega otroka ščuvala drug proti drugem. Kradla

    hrano drug drugemu iz hladilnika, kričala kadar je bilo mogoče. Otrok je po dejanju povabil očeta na pivo in mu povedal kaj je bilo. Oče je poklical

    Policijo, na pogreb ni smel, čez čas je storil samomor. Prva reč se je dogajala v manjšem mestu v SLO, druga v glavnem mestu v znanem blokovskem

    naselju. Vsi so vedeli. A ni bila njihova stvar. Tedaj še ni bilo FACEBOOKA, k sreči.

    Torej človek nima vedno svobodne volje. A naj grem zdaj ubit sorodnika, ki je občasno nasilen do matere? Ne, smili mi se, prav tako njegova mama.

    Tudi ona ni samo žrtev bivšega moža. Za poloskanje sta potrebni dve dlani. Četudi je ena navadno bolj pasivna, druga pa udarja.

    ** A tudi sama težko rečem takemu bitju človek**ZAKAJ ŠE VEDNO BRANITE TAKŠNE IN JIH ZAGOVARJATE?**

    Naloga družbe je, da s svojim ravnanjem preprečujemo nastanek takih bolezni družbe, ko pa nastopijo, se zavzemamo za omilitev posledic. Sem oče

    več otrokom in lahko vidim kako jim raste adrenalin, ko jim nekaj ne uspe, ali ko imejo med seboj konflikt, ki mu niso dorasli. Jih pustim in počakam,

    da bo eskaliralo v brezčutno agresijo, potem pa jih označim za brezrazumske živali in jih hladnokrvno pobijem kot ščeneta? Ne! Zato sem starš, da

    taka stanja preprečujem. Včasih je dovolj samo da stopim v sobo. Včasih vprašam “kje je težava”. Pokažem rešitev in pot in gremo dalje. Upam, da

    bodo odrasli v normalne ljudi. Srečem sem, da sem na vasi, kjer je še tako, kot je bilo v moji mladosti, da naše otroke vsi v vasi vzgajamo in pazimo.

    Tako ni potuhe. In tudi ni nevarnost.

    Kot družba smo odgovorni za SOLJUDI! To hoče članek povedati, četudi ne pove. Nam pa se “fučka” samo za nas same. Smo narod skrajnih egoistov.

    In sedaj, ko se zgražamo, smo v resnici egoisti, ker stresamo svoj gnev na padla starša, da bi sebe čimbolj distancirali od njiju. S tem naša dejanja

    normaliziramo. Kot maldec sem že govoril, da bedake enostavno potrebujemo, ker smo zato mi tisti povprečni in normalni. Zato so bili dvorni

    norčki… da so tumasti kralji bili videti normalni ob njih. Takim ljudem, ki so zdrsnili je potrebna pomoč, da ne škodijo sebi in drugim. Sebi in drugim!

    Včasih so jim pomagali na drevo ali v zemljo. Danes imamo ustanove zato.

    Torej ni prav da se dejanje onega para zagovarja. Ni pa niti prav, da se izživljamo nad njima. Kajti danes oni, jutri mi. Zapomnite si! Ne, mi pa kaj

    takega ne bi storili. Prepričan sem, da ne. Ampak že danes delamo nekaj, kar bi pa nekomu drugemu bilo vredno obsojanja.

    **Edini usmiljen in sodnik je Bog – On bo na koncu dal najbolj pravično kazen**
    Točno to! In ali se vprašamo, kako nalogo je naložil staršema, ko ju je poslal na svet in ko jima je zaupal deklico? Sta nalogo opravila, ali sta na izpitu

    padla? Padla, vendar! Ampak tudi deklico je Bog dal ravno TEMA dvema staršema, po vsej svoji božji previdnosti. Morda je bila v prejšnjem življenju

    sadističen morilec… Vsi imamo nalogo, da se popravimo, da pridemo bližje k Bogu. In nihče ne pride kar v prvo. Zato je sploh vsak komentar,

    obsodba, gnev, brezpredmeten. Nismo BOG. Torej prav je, da se brigamo zase, druge pa pustimo v miru. Žal ta stavek narobe razumemo. “Brigajmo

    se za svoj posel”, je bilo včasih. In tisto je bilo iz “brigajmo se za svoje poslanstvo”. Torej skrbimo, da svoje poslanstvo na zemlji dobro opravljamo.

    To pomeni, da med drugim skrbimo za druge! Da nam ni mar. “Druge pa pustimo V miru”, ne PRI miru. To pomeni, da nas skrbi zanje, ampak jih ne

    sodimo (mi). Skrb za soljudi je pa tudi, da jih obvarujemo takih, ki družbi škudujejo. Će to pomeni zapreti jih v zavod, pač. Ampak tam jih potem ni

    treba mučiti. Kot bi mučil človek z davnovim sindromom – dobesedno! Ne da se ga ozdraviti, ni tak kot drugi, ne smemo ga ubiti, pa ga dajmo

    trpinčiti. Torej realna kazen za shizofrenika ni pretepanje s palico, ampak “umobolnica”. Te zakone že imamo. Pri tisti deklici pa je zatajila družba –

    sosednje, oče, CSD, javnost.

    Edino prav je, da pri sebi počistimo, če je še kaj. Bodimo MI boljši! Pa ne rečtr, da smo. Da nam ni treba k spovedi. Jaz vsakič, ko v javnosti vidim druge starše in otroke “v konfliktnih” situacijah, vselej ugotavljam, da imam pri sebi še kaj za izboljšati. Naše reakcije so naše, zato jih toleriramo, jih ne sodimo, so nam naravne. Ko to vidimo pri drugem… hm.

  9. Zelo se strinjam s tabo Gaber. Zdaj, ko je vsega konec in deklica ze mrtva, mama in ocim pa v zaporu, pomaga nam vsem samo samorefleksija, ali delamo vse prav, kako lahko izboljsamo odnos in vzgojo otrok in odnos do sozakonca, kako smo lahko boljsi in socutnejsi do soljudi, kako jim lahko pomagamo in nam je mar, ce se sosed izzivlja nad otroci, ce kdo v blizini tako ali drugace trpi… samo samorefleksija in zelja spremeniti sebe na bolje, za morilca pa molit, molit,…

    • E, to bi nas moral naučiti primer Jezusa. Zasmehovali so ga, mučili, na križ prbili… nauk uči, da je umrl za nas. Da nsas nauči nekaj iz tega. Prepričan sem, da nobeneu izmed akterjev pri umoru Jezusa ni bilo vseeno (globoko v duši). Morda je deklica imela ENAKO poslanstvo! Kako bogokletna misel… ampak z mislimi se prestavimo 1983 let nazaj v zgodovino. Tedaj zagotovo niso govorili, da je Jezus umrl v odrešenje vseh živečih in še nerojenih. Mnenja so bila deljena – enim se je zdelo, da je dobil, kar si je zaslužil, drugim je bilo žal, …

      V današnjih časih nas očitno lahko samo še najbolj okrutna situacija neposredno okoli nas zdrami. Če nas…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime