Tradicionalni katoličani. Verski blazneži?

vir: FB @JuventutemSlovenija
POSLUŠAJ ČLANEK
Katoliška Cerkev je razdeljena, to si upam trditi kot dejstvo in hkrati menim, da je za to dovolj dokazov po medijih. Ne mislim na delitev zadnjih mesecev…  Delitev je povezana z interpretacijo Božjih in cerkvenih naukov. Tako imamo v slovenski Cerkvi zagotovo dve skupini. Ena skupina meni, da je interpretacija papežev izpred 500 let danes tako veljavna, kot je bila takrat. Druga pa pravi, da se lahko interpretacije spreminjajo. Druga je zelo številna in jo bom poimenoval modernisti, prva pa bolj skromna.

Kakšna je razlika med modernistom in tradicionalistom?


Oba gresta v nedeljo k maši, prejmeta zakramente in obe mislita, da živita prav. Glavna razlika je v tem, kako razumeta katoliški nauk. Če je za tradicionalista katoliški nauk nespremenljiv, je ta nauk za modernista nekaj, kar se interpretira glede na čas in ga živi toliko, kot njemu ustreza. Ko tradicionalist govori o Jezusovem in naravnem nauku, o tem govori kot nečem, kar je jasno: splav je umor, kontracepcija je smrtni greh, ob smrtni sodbi gremo v nebesa ali pekel… Ko greši, se tega kesa in redno pristopa k spovedi.
Cerkev v vsej svoji zgodovini nikoli ni podpirala mlačnosti.

Modernist mogoče razume kaj pravijo besede božjih zakonov, mogoče ni bil nikoli naučen nauka tako kot bi bilo potrebno, ampak tudi, če pozna enako kot tradicionalist bo rekel, da je ta odvisen od človeka. Nekoga, ki prešuštvuje ne bo svaril o tem grehu, ampak bo celo rekel, da je to njegova odločitev in ga pustil pri miru, da greši. Ta razlika je bistvena in prav je, da se zavedamo, Cerkev v vsej svoji zgodovini nikoli ni podpirala mlačnosti.

Razlika je tudi liturgična.


Tradicionalist meni, da je edini, ki ga lahko časti v svojem življenju Bog. Modernist misli, da prav tako slavi Boga, vendar v vseh načinih, ki jih ponuja svet slavi tudi človeka, včasih celo bolj kot Boga samega. S tem mislim predvsem na to, da je novi obred, najbolj skrajne interpretacije nove liturgije, spremenijo duhovnika v igralca ali nekoga, ki na odru zabava svoje gledalce. Za to ni potrebno preveč dokazov, obiščite povprečno slovensko cerkev in vam bo jasno.

Tradicionalist ne mara, da ga duhovnik gleda in nastopa, ampak želi, da duhovnik skupaj z njim obhaja maša obrnjen proti Gospodu. „Lex orandi, lex credendi” še kako velja za današnji čas. Če nimamo vere, ne moremo živeti po božjih zakonih. Nekateri duhovniki uživajo, ko lahko na oltarju nastopajo, na žalost si za to niso v celoti krivi sami, tako so bili vzgojeni, in verniki smo bili vzgojeni, da je to nekaj normalnega. To je tudi doprineslo k velikemu upadu vernikov v naši Cerkvi.

Razlika je tudi v odnosu cerkvene hierarhije.


Ker je Cerkev katoliška (torej univerzalna) je prav, da lahko imamo ljudje možnost izbire. Na žalost pa je ta izbira zelo enostranska. Če, na primer, jaz danes zaželim obiskati sveto mašo rednega misala, lahko to storim kjerkoli v Sloveniji. Glede na to kakšen je duhovnik in skupnost bo sveta maša na žalost različna, vendar lahko izbiram.
Mislim, da bi morali imeti verniki pravico do izbire obreda.

Če bi pa želel danes obiskati sv. mašo po izrednem obredu, ki je danes ravno tako veljavna kot je bila 1500 let življenja Cerkve, pa te izbire v Sloveniji nimam. Sveta maša v tej obliki, se na žalost mašuje samo enkrat na mesec ob torkih, v cerkvi sv. Roka na Dravljah. Mislim, da bi morali imeti verniki pravico do izbire obreda.

Verjetno mi bo kdo odgovoril, lahko odideš vsako nedeljo v Trst, Zagreb ali Celovec k tradicionalni sveti maši, kjer se redno mašujejo. Ampak zakaj bi se moral voziti v sosednjo državo, da prejmem in počastim Jezusa, tako kot si On sam to zasluži? Zanimivo se mi zdi, da je tradicionalna skupnost vsak mesec močnejša, čedalje večkrat se zgodi, da ne morem sesti v klopi, čedalje več je družin z otroki, to se mi zdi spodbudno.

Menim, da tista maša enkrat na mesec pokaže bolj kako je Cerkev živa, kot katera koli „družinska maša”. Očitno je naša tradicionalna skupnost kot gredica, ki raste in cveti, ne glede na to, da jo mnogi pohodijo in poteptajo.

Mladi duhovniki in bogoslovci so bolj pogosto „tradicionalno usmerjeni”, tudi če ne mašujejo izrednega obreda rimskega misala, pa vsaj razumejo, da je sveta daritev resna in pomembna reč in mora biti obhajana tako kot Cerkev to želi - torej sledijo misalu. In si upam trditi, da bi lahko tudi v tej razpuščenosti vere našli razloge, zakaj je bogoslovje danes „skoraj” prazno (glede na zgodovinske številke). Tisto kar je prineslo razpad rojeva novo, ki je lepše in bolj sveto. Rad bi zaključil z besedami sv. papeža Pija X., ki pravi: „Pravi prijatelji ljudstva so tradicionalisti in ne novatorji in modernisti.”

 

Komentar je pripravil Matevž Hribernik.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30