Tradicionalna družina ni enako krščanska družina

Milan Knep
8

Od sprejetja Družinskega zakonika v Državnem zboru, 16. junija 2011, dveh referendumih, marca 2012 in decembra 2015, do uveljavitve novega Družinskega zakonika aprila 2017, je v Sloveniji v okviru reforme družinskega prava potekala zelo polemična razprava o identiteti družine. Nasproti sta si stala tradicionalna družina, ki temelji na zvezi moškega in ženske, in moderna družina, ki priznava za družino tudi drugačne partnerske zveze.

V nadaljevanju bi rad pokazal, da tradicionalna družina ni identična s krščansko družino, kar pogosto mislimo. Razmislek o krščanski družini sega na duhovno področje, zato ga civilno družinsko pravo ne opredeljuje. O najglobljem notranjem bistvu krščanskega zakona in krščanske družine ne govori niti cerkveno zakonsko pravo. Pač pa ZCP nalaga pastoralnim delavcem dolžnost, da razlago notranjega bistva krščanskega zakona vključujejo v pridiganje, katehezo in druge oblike oznanjevanja.

Krst Elija Floriana nam daje priložnost, da izpolnimo naročilo ZCP in osvetlimo bistvo krščanskega zakona in družine. Krst je namreč temeljni zakrament, krščanski zakon pa je življenje iz krstne milosti v zakonu. S tem povemo, da življenje tistega, ki je krščen, temelji na Kristusu. Krščeni se s Kristusom poistoveti, Kristus je njegova identiteta, ali kot je rekel sv. Pavel: »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21). Tudi zakonca, ki skleneta zakrament sv. zakona, svojo zvezo utemeljujeta na Kristusu, se z njim poistovetita, da bi iz njegove milosti drug drugega ljubila tako, kot Kristus ljubi Cerkev, svojo nevesto, za katero je dal sam sebe (prim Ef 5,25). Krščanska zakonca si torej prizadevata, da bi se njuna medsebojna ljubezen bolj in bolj poistovetila s Kristusovo ljubeznijo do Cerkve in njegovo ljubeznijo do vsakega izmed nas.

Ni samoumevno, da imajo cerkveno poročeni pari tudi v praksi krščansko identiteto. Mnogi – cerkveno poročeni – se ne istovetijo s Kristusom, ampak iščejo druge oporne točke, s katerim se istovetijo.

Kateri so temelji naše družine?

Tema tega današnjega razmisleka je vprašanje: na čem vse temeljijo naše družine, kaj vse jih povezuje, katero od več različnih identitet lahko imajo? Zanima nas, koliko zakonskih in družinskih identitet dejansko je.

Govorimo predvsem o štirih različnih identitetah. Teh identitet se navadno ne zavedamo, zato jih zavestno ne izbiramo, ampak se v njih gibljemo in smo. Ne bo narobe, če jih ozavestimo in jih vzamemo pod drobnogled. Ni namreč vseeno, kakšna je naša identiteta; razlike in posledice, ki iz njih izhajajo, so velike, pogosto, žal, negativne.

Prva identiteta ima naravni temelj; temelji na krvi, na rodu; vsi smo rojeni v določeno rodbino, osnova te identitete so rodbinske oziroma krvne vezi, zato jo bomo imenovali rodovna ali krvna identiteta. Dandanes vse več družin nima nobene prepoznavne identitete, ali pa ima fluidno in spremenljivo identiteto, zato bomo tej drugi identitete rekli tekoča identiteta. Ta besedna zveza nas spominja na tekočo moderno, kakor se je o sodobni družbi izrazil sloviti sociolog Zygmunt Bauman (1925–2017, Jud, rojen na Poljskem). Tretja identiteta je v razgraditvi vseh doslej znanih identitet. V duhu francoskega filozofa Jacquesa Derridaja (1930–2004) jo imenujmo dekonstrukcija družinske identitete. Četrta identiteta pa izhaja iz prerojenja v Svetem Duhu, torej iz krsta, zato ji bomo rekli krstna identiteta.

Prvi trenutek se morda zdi, da je to razlikovanje družinskih identitet povsem nepotrebno, vsebinsko prazno, skoraj umetno in zato odveč. Pa vendar poglejmo, kaj te identitete dejansko pomenijo. Iz razlik bomo spoznali, da ima vsaka od štirih identitet zelo konkretne in dolgoročne učinke.

Družine, ki nastajajo danes, nimajo več močnih krvnih vezi, so atomizirane, začasne, imajo, kot smo rekli, fluidno oziroma tekočo identiteto.

Več o štirih družinskih identitetah

Začnimo z rodovno identiteto, ki je najbolj pogosta, ker izhaja iz narave, torej iz pripadnosti določeni krvi oziroma rodu. Običajno jo ponazarjamo z družinskim drevesom. Ta model družine je poznal še stari vek, ko so se v bronasti dobi – kakšnih 3.000 let pred Kristusom – začele oblikovati dinastije in plemiške družine; nadaljeval se je tudi v srednji vek in se po francoski revoluciji 1789 preoblikoval v meščansko-liberalni model.

Predvsem s porokami, v novejšem času pa z dobro izobrazbo in podjetniškim omrežjem, so te družine s svojimi koreninami segale v vse segmente tedanjih družb: v politiko, gospodarstvo, finance, kulturo in verske institucije. Bolj ko je bila krošnja takšne družine velika, manj je bilo v njeni senci prostora za druge. Navzven so te družine s porokami in vojnami izločale druge, navznoter pa so se borile za prevzem družinske hiše, kot denimo Herodove hiše, Habsburške hiše itd. Te družine, tudi če so bile verne, niso temeljile na edinosti v Bogu, temveč na razraščanju drevesnih korenin, v prisvajanju mineralov in vode, torej na materialnih in kulturnih dobrin ter na oblasti nad verskimi institucijami.

Družine, ki nastajajo danes, nimajo več močnih krvnih vezi, so atomizirane, začasne, imajo, kot smo rekli, fluidno oziroma tekočo identiteto. Drugi tip družinske identitete, se ne utemeljujejo več na rodu, na krvi, temveč na ad hoc razlogih, zato so te družine še manj trdne kot dinastične, plemiške in liberalne. Za življenje so odprte le do stopnje, da potešijo svoje naravno nagnjenje po starševstvu.

Ta model družine ima vse močnejšo zakonsko podporo. Pri nas je na primer na novo  uzakonjena partnerska zveza, ki je življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških. Ima enake pravne posledice kot jih ima zakonske zveza moškega in ženske, razen tistih, ki jih zakon (ZZZDR) posebej določa. Postopek sklenitve partnerske zveze je od 24. 2. 2017 isti, kot pri sklenitvi zakonske zveze. Ta isti zakon omogoča tudi hitrejšo razvezo, s čimer je skrajšan proces na sodišču. V primeru, da se zakonca odločita za sporazumno razvezo in nimata skupnih mladoletnih otrok, lahko vsa vprašanja razveze rešita pri notarju. Kako to deluje v praksi, mi ni znano. Še starejšega datuma je z zakonom podprta zunajzakonska skupnost. To je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske. Novost, ki jo bo po novem mogoče urejati v notarskih pisarnah, je tudi možnost sklenitve predporočne pogodbe, kar vnaprej izključuje možnost veljavne cerkvene poroke.

Tretji tip identitete smo imenovali dekonstrukcija družinske identitete, ki gre v smer popolne dezintegracije kakršne koli doslej veljavne identitete. Primer razbitja vsakršne identitete je britanska umetnica Charlotte Jarvis s svojo trilogijo Corpus, ki je oktobra letos (2019) gostovala v Ljubljani. Jarvisova kot umetnica ob sebi zbira zdravnike, ki so iz njenih matičnih celic najprej ustvarili srčne, možganske in krvožilne celice. V naslednji fazi so ustvarili rakove celice. Sedaj pa se lotevajo ustvarjanja ženskih semenčic, ženske sperme, da bi spočetje popolnoma izvzeli iz razmerja med moškim in žensko, posledično pa tudi vzgoja ne bi bila več vezana na noben model družine, ki jih je poznala dosedanja zgodovina človeštva.

Jezus je v pogovoru z Nikodemom postavil alternativo rodovni in tudi vsem novodobnim družinskim identitetam. Pismouku Nikodemu je govoril, naj bi se vsak človek znova rodil. Tega Nikodem seveda ni razumel, saj je judovstvo temeljilo na krvi, na dvanajsterih Izraelovih rodovih. Ni namreč dovolj, poudarja Jezus, da smo rojeni iz krvi in mesa ter iz volje moža, ampak je potrebno novo rojstvo iz Duha, prerojenje, ki ga pri krstu simbolično označuje belo oblačilo. Starši nam dajo zemeljsko življenje, Sveti Duh pa večno – Božje življenje.

Družine s krstno identiteto se seveda uveljavljajo na različnih področjih, a pravi garant osebne trdnosti, trdnosti bodočih zakonskih zvez, ni tisto, kar je na obrobju in se navezuje na tosvetne ambicije, ampak kar poraja Sveti Duh, ki ga zakonca kličeta v svoji zakonski in družinski molitvi. Sveti Duh v njih vzpostavlja notranje stebre. Kajti bistveno je, da se ne sesedemo vase. Vsi, ki se naslanjajo samo na zunanje dosežke, za katerimi stremijo sodobne množice, so notranje povsem prazni. Notranje praznine ne more napolniti denar, študij, umetnost ali stik z naravo, temveč stvarnost, ki vse to presega, Bog po svojem Svetem Duhu.

Sveti Duh je tisti, ki poraja življenje. V svojih družinah delate mnogo stvari, a se zavedate zaporedja. Najprej v Bogu izgrajujete notranje stebre, da se ob zunanjih pritiskih ne bi sesedli. Ti notranji oporniki so darovi Svetega Duha. Za vse, kar dosežete, se zahvaljujete, vsega doseženega se veselite, a pri tem veste, kaj je tisto eno, ki je zares potrebno. Verjamete, da vam je takrat, ko skrbite, da je Bog v vas in med vami, vse drugo navrženo, v tej ali oni obliki, če ne tako, kot tisti hip želite, pa tako, da slej ko prej znova občutite Božji blagoslov.

Naj Gospod, kot pravi danes sv. Pavel, opogumi naša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi, v kateri imamo upanje in neminljivo tolažbo (prim. 2 Tes 2,16–3,5).

8 KOMENTARJI

  1. Ja duhovnik Milan Knep, tako pač je, saj postajamo vse bolj popolna ateistična družba. Še malo pa bodo poroke med žensko in psom. Seveda to stanje dobremu Bogu ni všeč pa je dovolil priti v te kraje ljudem, ki malo bolj spoštujejo Njegova navodila. Vsaj tista o potomstvu.

    Milan Knep, ste duhovnik, ki je bil v devetdesetih letih ključen steber mladinske pastorale, danes pa ste vpeti v pastoralo zakoncev, zakaj na predstavitveni sliki nimate uradnega oblačila duhovnika Katoliške Cerkve? Kako potem lahko pričakujete, da bodo mladi oziroma zakonca sledili napotkom Boga oziroma komentarjem Katoliške Cerkve?

    • Bravo, AlojzZ, se strinjam. In hkrati pišem, koliko dolgovezenja in nakladanja o tem, kaj je tradicionalna in kaj ni tradicionalna družina, kaj je krščanska družina in kaj ni. Na kratko povedano: družina je temelj vsega, ljubezen, zaupanje, toplina, pripadnost, povezanost, stati ob strani v dobrem in slabem, razreševanje konfliktov, pomoč drug drugemu, solidarnost, podpora, vera, upanje. Poslušajte razvojne psihologe in jasno vam bo. Pomembna je tudi človečnost, sočutje in spoštovanje. Od tod dalje je več možnosti, da tradicionalna družina ki je tudi lahko krščanska, obstane v prihodnosti. Ne sme pa temeljiti ba ozkosti, predsodkih in obsojanju drugačnih, ki so vedno bili del te družbe in vedno bodo.

  2. Bojim se,da ni bil en “cigu” dovolj za tako zmedene komentarje vrlega dzi nu nje ja. Mislim,da so mu padli vsaj trije “cigli”. Stanje se mu iz komentarja v komentar rapidno slabša.
    Na koncu se lahko zgodi,da se mu bo zapisala izjava,da je rezultat destrukcije družinske identitete.
    Torej,fenomen!!

  3. Vsaka družina predstavlja identiteto in zavetje za vsakega človeka ter seveda okolje, v katerem razvija svojo čustveno inteligenco in empatijo do drugih.
    Identiteta – ta je ključna za vsakega človeka. Da ve od kod prihaja. seveda je za nas Kristjane prva identiteta vezana na Boga ampak tu-zemeljska identiteta pa je vezana na očeta in mater. Ta druga velja za vse ljudi. Otroci, ki ne poznajo identitete svojih staršev dokazano iščejo le to skozi vse življenje, dokler je ne najdejo. Če ne veš, od kje prihajaš, potem bistveni del smisla življenja manjka.
    Zavetje – to pomeni, da se lahko tja vedno vračamo in da smo tam sprejeti. Ne moreš se vračati k fluidnim družinam, ker se ta stalno spreminja in nima stalnice, ki bi nudila varno zavetje.
    Okolje za razvoj človeka – Najprej izhajamo iz osnovne naravne zakonitosti, da smo ljudje moški in ženske in da sta obe naravi unikatni, drugačni in dopolnjujoči. Če kot otrok pri svojem razvoju tega nisi deležen, potem boš imel velike težave pri samozavesti, samostojnem vstopanju v življenju, navezovanju stikov ipd.

    Tehnično gledano je mogoče celo razumljivo, da država opredeljuje kot družine različne skupnosti. Ampak le v tistem delu, da se opredelijo pravice z vidika finančnih in lastninskih pravic. Vsakršno ostalo vsiljevanje raznih skupnosti kot zdravega družinskega okolja pa je ideologija brez znanstvene podlage. In to ideologijo so privzeli socialisti/komunisti, ker je njihova klasična ideologija propadla. Zdaj propagirajo družbo brez identitete (razvrednotenje prave družine, multi-kulti, izbira spolne identitete, …), da bi lahko opraviči svoj obstoj in pripravili naslednjo generacijo ljudi, ki bo podpirala njihove ideje. In ljudje brez identitete ter z nizko čustveno inteligenco so kot nalašč za vodenje.

  4. Gospod Knep, hvala, da ste nam tako poglobljeno predstavili DRUŽINO in jo razdelili v ŠTIRI različice – identitete:
    1. Naravni temelj družine, na RODU ali krvni vezi.
    2- Spremenljive – TEKOČA identiteta
    3. DEKONSTRUKCIJA ali razgradnja klasičnih družin
    4. KRSTNA identiteta ki jo ponazarjako Krščanske DRUŽINE.

    Bodočnost v zdravem NARODU, dejansko zagotavljata le prva, ki spoštuje temelj družine, ter četrta – KRŠČANSKA družina, ki jo razumem, kot nadgradnjo prve.

    Kajti Krščanska družina ima ZASLOMBO tudi v Sv. Duhu, ki na dolgi rok, družini pomaga, da se v kriznih situacijah odloča pravilno – MODRO.
    Kajti Sv. Duh, nam podarja DAR MODRPOSTI, ki nas obvaruje vseh “modernih-destrukcij” in početjih, pred vsemi nečednostimi, ki uničujejo klasično družino.

    Prosimo Boga, da nam ohrani – tako klasično, kot Krščansko družino !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime