Tradicionalna družina ni enako krščanska družina

Foto: Irina Murza on Unsplash
POSLUŠAJ ČLANEK
Od sprejetja Družinskega zakonika v Državnem zboru, 16. junija 2011, dveh referendumih, marca 2012 in decembra 2015, do uveljavitve novega Družinskega zakonika aprila 2017, je v Sloveniji v okviru reforme družinskega prava potekala zelo polemična razprava o identiteti družine. Nasproti sta si stala tradicionalna družina, ki temelji na zvezi moškega in ženske, in moderna družina, ki priznava za družino tudi drugačne partnerske zveze.

V nadaljevanju bi rad pokazal, da tradicionalna družina ni identična s krščansko družino, kar pogosto mislimo. Razmislek o krščanski družini sega na duhovno področje, zato ga civilno družinsko pravo ne opredeljuje. O najglobljem notranjem bistvu krščanskega zakona in krščanske družine ne govori niti cerkveno zakonsko pravo. Pač pa ZCP nalaga pastoralnim delavcem dolžnost, da razlago notranjega bistva krščanskega zakona vključujejo v pridiganje, katehezo in druge oblike oznanjevanja.

Krst Elija Floriana nam daje priložnost, da izpolnimo naročilo ZCP in osvetlimo bistvo krščanskega zakona in družine. Krst je namreč temeljni zakrament, krščanski zakon pa je življenje iz krstne milosti v zakonu. S tem povemo, da življenje tistega, ki je krščen, temelji na Kristusu. Krščeni se s Kristusom poistoveti, Kristus je njegova identiteta, ali kot je rekel sv. Pavel: »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21). Tudi zakonca, ki skleneta zakrament sv. zakona, svojo zvezo utemeljujeta na Kristusu, se z njim poistovetita, da bi iz njegove milosti drug drugega ljubila tako, kot Kristus ljubi Cerkev, svojo nevesto, za katero je dal sam sebe (prim Ef 5,25). Krščanska zakonca si torej prizadevata, da bi se njuna medsebojna ljubezen bolj in bolj poistovetila s Kristusovo ljubeznijo do Cerkve in njegovo ljubeznijo do vsakega izmed nas.

Ni samoumevno, da imajo cerkveno poročeni pari tudi v praksi krščansko identiteto. Mnogi – cerkveno poročeni – se ne istovetijo s Kristusom, ampak iščejo druge oporne točke, s katerim se istovetijo.

Kateri so temelji naše družine?


Tema tega današnjega razmisleka je vprašanje: na čem vse temeljijo naše družine, kaj vse jih povezuje, katero od več različnih identitet lahko imajo? Zanima nas, koliko zakonskih in družinskih identitet dejansko je.

Govorimo predvsem o štirih različnih identitetah. Teh identitet se navadno ne zavedamo, zato jih zavestno ne izbiramo, ampak se v njih gibljemo in smo. Ne bo narobe, če jih ozavestimo in jih vzamemo pod drobnogled. Ni namreč vseeno, kakšna je naša identiteta; razlike in posledice, ki iz njih izhajajo, so velike, pogosto, žal, negativne.

Prva identiteta ima naravni temelj; temelji na krvi, na rodu; vsi smo rojeni v določeno rodbino, osnova te identitete so rodbinske oziroma krvne vezi, zato jo bomo imenovali rodovna ali krvna identiteta. Dandanes vse več družin nima nobene prepoznavne identitete, ali pa ima fluidno in spremenljivo identiteto, zato bomo tej drugi identitete rekli tekoča identiteta. Ta besedna zveza nas spominja na tekočo moderno, kakor se je o sodobni družbi izrazil sloviti sociolog Zygmunt Bauman (1925–2017, Jud, rojen na Poljskem). Tretja identiteta je v razgraditvi vseh doslej znanih identitet. V duhu francoskega filozofa Jacquesa Derridaja (1930–2004) jo imenujmo dekonstrukcija družinske identitete. Četrta identiteta pa izhaja iz prerojenja v Svetem Duhu, torej iz krsta, zato ji bomo rekli krstna identiteta.

Prvi trenutek se morda zdi, da je to razlikovanje družinskih identitet povsem nepotrebno, vsebinsko prazno, skoraj umetno in zato odveč. Pa vendar poglejmo, kaj te identitete dejansko pomenijo. Iz razlik bomo spoznali, da ima vsaka od štirih identitet zelo konkretne in dolgoročne učinke.
Družine, ki nastajajo danes, nimajo več močnih krvnih vezi, so atomizirane, začasne, imajo, kot smo rekli, fluidno oziroma tekočo identiteto.

Več o štirih družinskih identitetah


Začnimo z rodovno identiteto, ki je najbolj pogosta, ker izhaja iz narave, torej iz pripadnosti določeni krvi oziroma rodu. Običajno jo ponazarjamo z družinskim drevesom. Ta model družine je poznal še stari vek, ko so se v bronasti dobi – kakšnih 3.000 let pred Kristusom – začele oblikovati dinastije in plemiške družine; nadaljeval se je tudi v srednji vek in se po francoski revoluciji 1789 preoblikoval v meščansko-liberalni model.

Predvsem s porokami, v novejšem času pa z dobro izobrazbo in podjetniškim omrežjem, so te družine s svojimi koreninami segale v vse segmente tedanjih družb: v politiko, gospodarstvo, finance, kulturo in verske institucije. Bolj ko je bila krošnja takšne družine velika, manj je bilo v njeni senci prostora za druge. Navzven so te družine s porokami in vojnami izločale druge, navznoter pa so se borile za prevzem družinske hiše, kot denimo Herodove hiše, Habsburške hiše itd. Te družine, tudi če so bile verne, niso temeljile na edinosti v Bogu, temveč na razraščanju drevesnih korenin, v prisvajanju mineralov in vode, torej na materialnih in kulturnih dobrin ter na oblasti nad verskimi institucijami.

Družine, ki nastajajo danes, nimajo več močnih krvnih vezi, so atomizirane, začasne, imajo, kot smo rekli, fluidno oziroma tekočo identiteto. Drugi tip družinske identitete, se ne utemeljujejo več na rodu, na krvi, temveč na ad hoc razlogih, zato so te družine še manj trdne kot dinastične, plemiške in liberalne. Za življenje so odprte le do stopnje, da potešijo svoje naravno nagnjenje po starševstvu.

Ta model družine ima vse močnejšo zakonsko podporo. Pri nas je na primer na novo  uzakonjena partnerska zveza, ki je življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških. Ima enake pravne posledice kot jih ima zakonske zveza moškega in ženske, razen tistih, ki jih zakon (ZZZDR) posebej določa. Postopek sklenitve partnerske zveze je od 24. 2. 2017 isti, kot pri sklenitvi zakonske zveze. Ta isti zakon omogoča tudi hitrejšo razvezo, s čimer je skrajšan proces na sodišču. V primeru, da se zakonca odločita za sporazumno razvezo in nimata skupnih mladoletnih otrok, lahko vsa vprašanja razveze rešita pri notarju. Kako to deluje v praksi, mi ni znano. Še starejšega datuma je z zakonom podprta zunajzakonska skupnost. To je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske. Novost, ki jo bo po novem mogoče urejati v notarskih pisarnah, je tudi možnost sklenitve predporočne pogodbe, kar vnaprej izključuje možnost veljavne cerkvene poroke.

Tretji tip identitete smo imenovali dekonstrukcija družinske identitete, ki gre v smer popolne dezintegracije kakršne koli doslej veljavne identitete. Primer razbitja vsakršne identitete je britanska umetnica Charlotte Jarvis s svojo trilogijo Corpus, ki je oktobra letos (2019) gostovala v Ljubljani. Jarvisova kot umetnica ob sebi zbira zdravnike, ki so iz njenih matičnih celic najprej ustvarili srčne, možganske in krvožilne celice. V naslednji fazi so ustvarili rakove celice. Sedaj pa se lotevajo ustvarjanja ženskih semenčic, ženske sperme, da bi spočetje popolnoma izvzeli iz razmerja med moškim in žensko, posledično pa tudi vzgoja ne bi bila več vezana na noben model družine, ki jih je poznala dosedanja zgodovina človeštva.

Jezus je v pogovoru z Nikodemom postavil alternativo rodovni in tudi vsem novodobnim družinskim identitetam. Pismouku Nikodemu je govoril, naj bi se vsak človek znova rodil. Tega Nikodem seveda ni razumel, saj je judovstvo temeljilo na krvi, na dvanajsterih Izraelovih rodovih. Ni namreč dovolj, poudarja Jezus, da smo rojeni iz krvi in mesa ter iz volje moža, ampak je potrebno novo rojstvo iz Duha, prerojenje, ki ga pri krstu simbolično označuje belo oblačilo. Starši nam dajo zemeljsko življenje, Sveti Duh pa večno – Božje življenje.

Družine s krstno identiteto se seveda uveljavljajo na različnih področjih, a pravi garant osebne trdnosti, trdnosti bodočih zakonskih zvez, ni tisto, kar je na obrobju in se navezuje na tosvetne ambicije, ampak kar poraja Sveti Duh, ki ga zakonca kličeta v svoji zakonski in družinski molitvi. Sveti Duh v njih vzpostavlja notranje stebre. Kajti bistveno je, da se ne sesedemo vase. Vsi, ki se naslanjajo samo na zunanje dosežke, za katerimi stremijo sodobne množice, so notranje povsem prazni. Notranje praznine ne more napolniti denar, študij, umetnost ali stik z naravo, temveč stvarnost, ki vse to presega, Bog po svojem Svetem Duhu.

Sveti Duh je tisti, ki poraja življenje. V svojih družinah delate mnogo stvari, a se zavedate zaporedja. Najprej v Bogu izgrajujete notranje stebre, da se ob zunanjih pritiskih ne bi sesedli. Ti notranji oporniki so darovi Svetega Duha. Za vse, kar dosežete, se zahvaljujete, vsega doseženega se veselite, a pri tem veste, kaj je tisto eno, ki je zares potrebno. Verjamete, da vam je takrat, ko skrbite, da je Bog v vas in med vami, vse drugo navrženo, v tej ali oni obliki, če ne tako, kot tisti hip želite, pa tako, da slej ko prej znova občutite Božji blagoslov.

Naj Gospod, kot pravi danes sv. Pavel, opogumi naša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi, v kateri imamo upanje in neminljivo tolažbo (prim. 2 Tes 2,16–3,5).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike