Tožilec je bil hkrati tudi sodnik, ki je obtoženega obsodil na smrt. Sodba je veljavna, meni ustavno sodišče

vir foto: Slovenec.org

Ustavno sodišče je pred kratkim zavrnilo ustavno pritožbo Vide Svetek, ki se je pritožila na odločitev vrhovnega sodišča, da ne dopusti revizije obsodbe njenega očeta Viktorja Habiča pred partizanskim vojaškim sodiščem leta 1943. Zaradi domnevnega narodnega izdajstva je bil takrat njen oče namreč obsojen na smrt.

Svetkova je zoper predhodno sodbo na vrhovnem sodišču vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kjer se je sklicevala, da njenemu očetu ni sodilo zakonito sodišče, ampak je šlo zgolj za predstavo za javnost. Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi za in dvema proti, dva ustavna sodnika pa sta bila iz odločanja izločena.

Sodišče je sicer o zadevi odločalo pet let po tem, ko je gospa Svetek vložila ustavno pritožbo. Njen oče je bil član Vaških straž, ki je bil 11. oktobra 1943 v t. i. Kočevskem procesu zaradi narodnega izdajstva obsojen na smrt. Sodilo mu je izredno vojaško sodišče Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.

Vrhovno sodišče je že prej odločilo, da je bilo omenjeno sodišče ustanovljeno z odlokom glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije in se mora zato obravnavati kot sodišče, ki je delovalo med vojno (odlok je bil sprejet zgolj 3 dni pred izvršitvijo smrtne kazni očeta gospe Svetek). Kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen Habič, je bilo kaznivo po »odloku o zaščiti slovenskega naroda«, tako da po mnenju vrhovnega sodišča obstaja pravna podlaga.

Ustavno sodišče je pritrdilo sodbi vrhovnega, hkrati pa tudi odločilo, da vrhovno sodišče Svetkovi ni kršilo človekovih pravic. Zapisali so še, da se lahko procesna dejanja določenega sodišča presojajo zgolj v luči prava, ki je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča.

Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi za in dvema proti. Za so glasovali sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa sodnika Klemen Jaklič in Marijan Pavčnik. Sodnika Rok Svetlič in Marko Šorli sta bila iz glasovanja izločena. Prvi zato, ker je o primeru pred leti v soavtorstvu že spisal strokovni članek, drugi pa, ker je o primeru že presojal na Vrhovnem sodišču.

Jaklič: Habiču sploh ni sodilo sodišče

Oba sodnika, ki sta glasovala proti, Jaklič in Pavčnik, sta spisala tudi odklonilni ločeni mnenji. Pritrdilni ločeni mnenji sta napisala sodnika Rok Čeferin in sodnica Katja Šugman Stubbs. Sodnik Jaklič v svojem ločenem mnenju zapiše, da sodišče, ki je sodilo Habiču, ni bilo sodišče v pravem pomenu besede, hkrati pa so bile Habiču kršene številne pravice. Sodba mu ni bila vročena, ni imel niti pravice do pritožbe ne pravice do obrambe, prav tako ne pravice do neodvisnega sodišča.

Jaklič še zapiše, da ima pritožnica prav in da bi z ustavno pritožbo v svobodni demokratični družbi morala uspeti, a da zaradi trenutne nenavadne sestave ustavnega sodišča, ki »pred pravo in svobodno demokratično družbo postavlja cilj branjenja zlorab slovenske polpretekle zgodovine« ter »privilegijev, ki iz te izhajajo, te elementarne civilizacijske pravičnosti (še) ne more doseči«.

Jaklič argumentira svojo odločitev tudi s tem, da ni šlo za sodišče, saj se sojenje lahko izvaja le v okviru države. Ta zakonsko vzpostavi in pooblasti (neodvisna) sodišča, ustrezno zakonodajo pa sprejme v parlamentu. »Kvazisodno« pobijanje izven okvira državne oblasti je že po definiciji protipravno izvensodno morjenje. Ravnanje sodišča za časa druge svetovne vojne pa je tudi v neskladju s členom 3 Ženevske konvencije o vojnih ujetnikih iz leta 1929. Komunistična Jugoslavija je formalno oblast dobila šele kasneje, zato po Jakličevo ni šlo za državno postavljeno sodišče.

To tudi ni bilo neodvisno, saj je bil postopek voden s strani politične oziroma paravojaške strani. Prišlo je tudi do procesnih napak: sodnik, ki je Habiča obsodil na smrt (Dr. Tominšek), je hkrati deloval kot tožilec, sam postopek kot celota pa je bil nepošten po minimalnih standardih Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Pavčnik v svojem ločenem mnenju zapiše, da nimamo dovolj gradiva, da bi lahko sklepali, ali je bil postopek v celoti pravno korekten. Sprašuje se, ali smo v konkretnem primeru sploh še znotraj prava. Pavčnik zapiše, da moramo razumeti osvobodilno gibanje, ki je prek svojih organov vzpostavilo izredno vojaško sodišče, in razumeti obdolžence, ki so sedeli na zatožni klopi. Ne smemo upravičevati samovolje, hkrati pa tudi ne morejo biti merila presoje današnja merila, ki jih poznamo v ustavnih demokracijah. Sodnik Pavčnik razume pravo kot voljo k pravičnosti, ki jo potrebujemo tudi v vojnih razmerah, čeprav se takrat gibljemo na spodnji meji pravnosti.

14 komentarjev

  1. “Zapisali so še, da se lahko procesna dejanja določenega sodišča presojajo zgolj v luči prava, ki je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča.”

    Skratka, po dikciji slovenskega ustavnega sodišča ostajajo tudi vsi nacistični sodni postopki veljavni, saj so delovali v skladu s takratnim pravom. Trenutna sestava US je res ena velika žalost.

  2. Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Štubbs so prešpricali celotno šolanje na pravni fakulteti. So zato morali pokazati druge “kvalitete”.
    Na tem svetu vse mine, tudi njihova slava bo kmalu v zatonu. In zgodovina bo o njih menila podobno kot o partijskih sodnikih iz leta 1945.

  3. Slovensko sodstvo ni sposobno sprejeti ugotovitve, da nelegalna in nelegitimna “sodišča” ne morejo izdajati legitimnih sodb. In bi morala vse politične sodbe nelegitimne totalitarne oblasti samoiniciativno razveljaviti. Šele s tem aktom bi se lahko vzpostavila kot verodostojne pravne ustanove, ki so pretrgale popkovino z nelegitimnim totalitarnim sodstvom. Namesto tega se gre legalizem, za katetega vsi vemo, da je komaj kaj več kot sofistično besedovanje, da bi prikrili pomanjkanje etike in morale. To sodstvo ni sposobno izreči ustrezne sodbe o zločinih v času vojne in revolucije, saj so njegovi noslci preveč vpeti v rodbinske intetese in intetese tranzicijske levice, ki še vedno črpa privilegije in moč iz partizanske mitologije. Tako pred leti niso “mogli ugotoviti”, kdo je bil “major Mitja”, ki je dal pobiti več deset nedolžnih ljudi, čeprav so o njegovi identiteti čivkali ptički v grmovju.
    Dokler se slovensko sodstvo ne bo sposobno odreči totalitarni preteklosti, ne bo opravljalo vloge, ki mu je dodeljena – deliti pravico. In narod, katerega sodniki nimajo poguma, da bi izpeljali vsaj eno simbolično sodbo, v kateri bi obsodili zločine revolucionarjev, bo živel nesproščeno, brez upanja, da bo kdaj zaživel v pravni državi.
    Ne samo, da bi morali na pritožbo omenjene gospe sodbo nad njenim sorodnikom razveljaviti, morali bi po službeni dolžnosti razveljaviti vse sodbe t. i. kočevskega procesa. Še več, pod pravno presojo bi morali postaviti delovanje tistih pravnikov, ki so se šli na kočevskem procesu tožilce in sodnike in oceniti njihovo krivdo. Prav gotovo so dobro vedeli, da tožijo in obsojajo politične nasprotnike in vojne ujetnike proti vsem pravilom resnega prava.

  4. Ustavno sodišče v tej sestavi je prava katastrofa za Slovenijo in vladavino prava.

    Državni zbor bi moral večino razrešiti in odpoklicati s funkcije ustavnega sodnika.

    Ne bi me preeneilo,če bi nekega dne odločili, da so bili neustavni plebiscit, upor proti zločinski JNA, osamosvojitev, večstrankarski sistem in sprememba družbebene ureditve.

  5. Naše ustavno sodišče se nevarno bliža točki, ko ne bo več kaj razsojati, saj bo prava razsodba le tista, ki jo bo odredilo komunistično sodišče, ki je za sedaj še v podzemlju. Če bodo po nesrečnem naključju kdaj z ustavno večino zmagale na volitvah ali v državljanski vojni komunistične horde, pa bodo ti strahopetci in podzemlja, ki si ne upajo na volitve, prilezli na plano in svoj bes, ker so morali dolgo živeti v “bunkerjih” zopet izživeli s pobijanjem neposlušnih. Tudi med 2.SV so se takšni ljudje v glavnem skrivali po bunkerjuh in se niti pod razno niso borili z okupatorjem, kajti v borbi lahko izgubiš življenje, potem pa adijo diktatorski položaj, polna miza in mlade ženske za bunga-buga.

  6. Delovanje partizanskih sodišč je bilo nezakoito in nelegitimno.

    Zakonodajo za sodišča in tožilstva ter za sodnike in tožilce, za kazenski zakon in zakon o kazenskem postopku lahko določa le država. Komunistična partija pa ni bila država, temveč le nezakonita nasilna organizacija, ki je hotela zrušiti državo in uvesti zločinski komunizem.

    Slovenija je bila tudi med vojno še vedno okupiran sestavni del Kraljevine Jugoslavije, ki je imela svojo vlado v Londonu. Torej bi morali vsi, tudi komunisti, ravnati v skladu s predpisi Kraljevine Jugoslavije. Slovencem so zatajili, da je bil celo tovariš Tito, ljubičica bjela, z goljufijo član te vlade kot vojni minister. Kaj takega pa skrajno levo in neodgovorno usmerjani ustavni sodniki glede na svo ideološko pripadnost niso mogli priznati, ker bi vso komunistično sodrgo in njihove ukrepe pravično postavili izven zakona.

    Kraljevina Jugoslavija je pravno prenehala obstajati z dnem, ko je ustavodajna skupščina po vojni sprejela ustavo FLRJ, ki je omogočila nadaljni krvavi ples komunizma in komunistov.

    Vse ostalo je cenena politična propaganda, ki pa je drago stala jugoslovanske državljane.

Komentiraj