Top teme z Domovine v letu 2018, ki ste jih morda spregledali (2. del)

Uredništvo
1

Včeraj smo na Domovini izpostavili prvi sklop tem, ki smo jim v iztekajočem se letu namenili posebno pozornost in vas opozorili na pomembne članke, ki ste jih morda spregledali.

Danes nadaljujemo z izpostavitvijo člankov o delovanju globoke države in odnosu oblasti do zdravega dela gospodarstva, o Sloveniji na mednarodnem parketu, migracijah in slovenski/evropski identiteti ter problematiki slovenskega šolstva.

Globoka država in odnos do zdravega dela gospodarstva

Pojem “globoka država” se pri nas banalizira ali celo smeši, češ, da kaj takšnega v Sloveniji ne obstaja. A že bežni spremljevalci družbeno-ekonomsko-političnega dogajanja lahko opazijo delovanje lovk interesnih omrežij, ko gre za črpanje davkoplačevalskega denarja v svoje žepe.

Zasluga za to gre, ob raziskovalni ekipi okrog oddaje Tarča na RTV Slovenije, tudi dvema preiskovalnima komisijama pod vodstvom poslancev SDS – dr. Anžeta Logarja in Jelke Godec (žilne opornice). Glede pranja milijarde evrov iranskega terorističnega denarja preko državne NLB so sicer v komisiji polovili le male ribe.

Medtem so interesna omrežja že kovala računice z zaslužkom na 2. tiru, kjer so stvari zanje še vedno obetavne. Zakaj je v tej izvedbi nekonkurenčen tujim variantam in strokovno nesprejemljiv, je za Domovino razložil upokojeni profesor gradbeništva dr. Andrej Umek. A ker Kolektor in druga naša podjetja nimajo referenc za gradnjo predorov, računajo na posel pri Karavanškem predoru, ki bi jim omogočil pridobitev mnogo donosnejšega, 2 milijardnega posla na 2. tiru. A tu so se jim s precej cenejšo ponudbo in bogatimi referencami zagodli Turki, zato so jih na sebi lasten način onemogočili.   

Nič kaj drugače ni v zdravstvu. Nekdaj v UKC Ljubljana zaposleni kardiolog dr. Blaž Mrevlje je v intervjuju za Domovino zatrdil, da je slovensko zdravstvo največji plenilski poligon v državi, kjer se letno pokrade 400 milijonov evrov.

A namesto na lovke globoke države se je nova oblast spravila na zdravi del gospodarstva. Potem ko sta se ob novih napovedanih davčnih bremenih za podjetnike oglasila Ivo Boscarol in Igor Akrapovič, se ju je koalicijska stranka Levica, ob podpori nekaterih mainstream medijev, lotila z vsemi topovi. Očitali so jima prejemanje davkoplačevalskih subvencij, čeprav Akrapovič teh sploh ni prejel, Boscarol pa je vloženo državi že vsaj petkratno povrnil.

Medtem pa uravnilovka, ki se jo gre leva oblast, ruši razmerja med delavci v slovenskih podjetjih.

Tegobe (javnega) šolstva

Pod vodstvom sindikalista Branimirja Štruklja (ki, mimogrede, spada med 0,3 % po prihodkih najbogatejših ljudi na Zemlji) so se marca na ulice podali šolniki, in takrat ste množično brali intervju z upokojenim učiteljem Milanom Hrastarjem, ki je utemeljeval, kako so učitelji izigrani s strani sindikata. Na koncu so bili izigrani celo za povišico. Visokošolski sindikat je razkril, kako je Štrukelj storpediral pogajanja z vlado in učiteljem odnesel precej denarja, a zato seveda ni bil zamenjan. Da pri šolstvu ni problem le denar, je pokazalo izjemno zanimanje za članka o uporu na OŠ Poljane, kjer je sin pomembnih staršev ustrahoval sošolce ter nedavni komentar Andreje Barat o tem, kako učitelji postajajo le še pomožni inventar.

Vzporedno s stavko javnega sektorja je šla za med kolumna Andreje Barat Vsesplošna stavka gospodarskega sektorja. Članek je bil do danes ogledan 104.610-krat, in je najbolj brana vsebina na Domovini v letošnjem letu.

Največja gnojna rana iztekajočega se leta na tem področju pa ostaja neuresničena odločba ustavnega sodišča v zvezi s financiranjem javno veljavnega programa v zasebnih OŠ. “Tu se politika dela na hrbtih otrok, kar se mi zdi skrajno zavržno,” je situacijo v intervjuju za Domovino komentiral pravnik dr. Matej Avbelj.

Slovenija na mednarodnem parketu

16 obiskov zunanjega ministra v Rusiji in nobenega v ZDA je statistika, ki sporoča vse, kar je treba vedeti o slovenski zunanji politiki v obdobju Cerarjeve vlade. V skladu s tem smo se opredelili tudi ob ruskem napadu z živčnim plinom na ozemlju države članice EU, ko se je kot ura resnice izkristaliziral vzklik: živela Rusija, živela protiimperialistična fronta!

Za pet držav EU, ki niso sprejele resnejših ukrepov proti Rusiji (med njimi tudi Slovenija), je znani šahist Gari Kasparov dejal: Zapomnite si jih, Putin ne zastruplja le teles, temveč tudi ume.

Da Slovenija pod ministrovanjem Karla Erjavca praktično nima več nobenih pravih zavezništev, čeprav mednarodna skupnost danes temelji prav na tem, je v prvem intervjuju za slovenske medije po tem, ko je postal predsednik NSi, za Domovino ocenil Matej Tonin.

Slednje se je še kako poznalo pri odnosu do arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško, kjer je slednja, z močnimi zavezniki za hrbtom, lažje od Slovenije uveljavljala svoje stališče.

Migracije in slovenska ter evropska identiteta

Problematika množičnih migracij je v osrednjih medijih kar nekoliko potisnjena na stran, čeprav raziskava Eurobarometer kaže, da za Slovence pomenijo prvo in največjo skrb med vsemi obstoječimi problemi. Tega seveda v osrednjih medijih niste mogli prebrati, ste pa lahko prebrali na Domovini.

Kot tudi ne sicer mednarodno izjemno odmevnega video posnetka, posnetega pod krinko, iz katerega je razvidno, kako nevladne organizacije migrante učijo lagati in se pretvarjati, da so kristjani, da bi lažje prišli do azila v EU. Na spolzek teren tihotapstva migrantov v EU so se spustili tudi slovenski aktivisti, ki so asistirali migrantom pri premiku iz točke A (BiH) v točko B (znotraj schengenskega območja – Slovenija).

Njihovo lažje gibanje naj bi ustrezno uredil Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, h kateremu pa ni pristopilo več držav Evropske unije. Slovenije seveda ni med skeptiki. Zakaj bi morala biti, in kaj je glavni problem s strani Slovenije potrjene Marakeške deklaracije, je za Domovino v obsežnem intervjuju razložil varnostni strokovnjak Boštjan Perne, nov gostujoči komentator na Domovini, dr. Vanja Kočevar, pa je na to temo povzel tekst profesorja na univerzi v Kölnu, strokovnjaka za mednarodno in evropsko pravo, Ulricha Vosgerau-ja.

Migracije pa so povezane tudi s problematiko ene najbolj starajočih se družb na svetu, kar je Slovenija. Ker je Slovencev vse manj, vsak deseti otrok pa se rodi tuji materi, smo v programih strank preverjali, kako bi reševale probleme demografije in množičnih migracij. Splošna ugotovitev je, da bi se levonazorske tega lotile pretežno z migracijami, desnonazorske pa s spodbujanjem rodnosti in družinskega življenja.

A nizka rodnost ni edini demografski problem Slovenije. V zadnjih petih letih je namreč državo zapustilo približno 50 tisoč mladih izobraženih ljudi, ki jih nadomeščamo s priseljevanjem nizko kvalificirane delovne sile z Balkana. V tem članku smo prikazali, kako hitro se pri nas spreminja družbena struktura.

Prav zato ne čudijo tudi vse glasnejši pozivi po umiku slovenske zastave izpred šol in denimo nacionalne RTV hiše. Ter tudi problematiziranje ponosa do Slovenstva kot “normalizacijo skrajne desnice, sovražnega diskurza, izključevanja, najbolj primitivnega nacionalizma,” kot je to označil novinar MMC RTV Slovenija.

V kontekstu tega smo v članku “S ponosom reči smem, Slovenec sem,” naredili raziskavo, kateri veliki slovenski pesniki in pisatelji bi v današnjem času obveljali za skrajne nacionaliste. V članku z naslovom Vredu je biti Slovenec pa nas je dr. Vanja Kočevar potolažil, da s čutenjem nacionalnega ponosa vendarle ni nič narobe.

Na Domovini pa smo obravnavali še mnogo drugih pomembnih tem in o njih objavili kopico zanimivih člankov. Uredniški izbor najboljših med njimi najdete na tej povezavi

1 komentar

  1. Obamovi prijatelji v Egiptu so načrtovali pokole Koptov. Samo to ni nič novega, ker to vedno počnejo.
    Pred padcem Gadafijevega režima je v Libiji živelo več kot 100.000 kristjanov, med katerimi je bilo okoli 40.000 katolikov; zdaj jih je vsega skupaj le še 5000.
    Ni lahko biti kristjan 
v Libiji Odpri galerijo
    Islamisti so se lotili tudi krščanskih nagrobnikov. Foto: Reuters

    LIBIJA – V prestolnici razdejane Libije živi majhna skupnost katolikov, ki jo sestavljajo pretežno tuji delavci, ki so še ostali v državi po letu 2014, ko so islamisti zavzeli Tripoli. In božič jim je prinesel vsaj nekaj olajšanja ter upanja na boljše čase. Lisa, 47-letna filipinska medicinska sestra, ki že petnajst let dela na zasebni kliniki v mestu, je začetek adventnega časa pričakala v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Tripoliju, eni od dveh katoliških cerkva, ki stojita v Libiji. Okoli nje so poskakovali veseli otroci, dokler jih niso poklicali k verouku, ki poteka v sklopu cerkve.

    Od padca režima polkovnika Moamerja Gadafija leta 2011 krščanski skupnosti ni ravno z rožicami postlano, še posebno zaradi džihadistov, povezanih z zloglasno Islamsko državo, ki so v Libiji samo letos pobili več deset kristjanov, večinoma koptov. A vsak petek, ki je v arabskih deželah prosti dan, tripolski katoliki še vedno hodijo v cerkev sv. Frančiška, kjer molijo in se družijo.

    Zdesetkani kristjani

    Večina Zahodnjakov je Tripoli zapustila avgusta 2014, ko so v mesto vdrli islamski gverilci, mednarodno priznana vlada pa je pobegnila na vzhod države. Toda krščanski (in katoliški) delavci iz Azije, Afrike in drugih delov arabskega sveta so ostali. Pred štirimi leti je v Libiji živelo še več kot 100.000 kristjanov (med njimi je bilo kar 40.000 katolikov), zdaj jih je komaj 5000, od tega samo tisoč v Tripoliju, pravi oče Magdi, egiptovski duhovnik, ki je sem prišel še pred prevratom.

    Džihadisti so izkoristili kaos, ki je nastal po Gadafijevem padcu, in začeli krepiti nadzor nad posameznimi deli države. Lotili so se tudi kristjanov. Letos so po lastnih trditvah usmrtili 21 koptskih kristjanov, od katerih so bili vsi razen enega iz Egipta, nato pa še 28 etiopskih.

    »Kar se dogaja Libijcem, se dogaja tudi nam. Ko se oni ne počutijo varne, se niti mi ne,« pravita Anthony in Rebecca, ena redkih (afriških) katolikov, ki so še ostali. »Vse je postalo strašno drago in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo jutri,« pravi Anthony, ki dela kot varnostnik. Njegova žena Rebecca je malce bolj optimistična: »Vsak petek v cerkvi molimo za Libijo. Molimo, da bi se mir vrnil v deželo.«

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime