Kako kompleksna je bila včerajšnja odločitev arbitražnega sodišča in kako je bila v določeni meri tudi presenečenje, kaže dejstvo, da sta se desni opozicijski stranki, SDS in NSI, odločili komentirati izid šele dan po razglasitvi.
Od vidnih predstavnikov Nove Slovenije je včeraj dal kratko izjavo poslanec Jožef Horvat, a v vlogi predsednika parlamentarnega odbora za zunanjo politiko. Na prve odmeve v SDS pa je bilo moč sklepati samo iz skopih objav na socialnih omrežjih, pri čemer se predsednik Janez Janša, razen z nekaj retviti, ni oglasil.
Tonin: Alternativa ne obstaja, na nobenih bilateralnih pogajanjih ne bi mogli doseči več
Tako je danes dopoldne v parlamentu prvi stopil pred kamere vodja poslanske skupine Nove Slovenije Matej Tonin.
“Nezadovoljni in razočarani smo,” je bil neposreden in dejal, da jih najbolj moti razsodba na morju, ob Dragonji in v Razkrižju. Pričakovali so, da bo razsodba v večji meri povzela sporazum Drnovšek – Račan, zdaj pa je slabše, kot je bilo določeno tam.
Toda Tonin je obenem izjavil, da se zavedajo, da alternativa praktično ne obstaja in da je treba razsodbo sprejeti tako, kot je.
Pri tem računa na sodelovanje svetovnih velesil in zlasti Evropske Unije, ki ima tudi orodje, da Hrvaško opozori, da razsodbo sprejme – denar in pa glasovalne pravice v organih EU. Tonin meni, da se bo v odnosu do vprašanja uresničitve razsodbe pokazala kredibilnost EU.
Tonin je še ocenil, da s Hrvaško verjetno nikoli ne bo nobenih bilateralnih pogajanj in da na njih ne bi mogli doseči več, kot smo zdaj na arbitraži.
Janša: Arbitraža nas veže, na referendumu jo je potrdilo ljudstvo
Glede pravnega vidika je bil Janša kratek – abitraža nas mednarodnopravno veže. Opozoril je, da je Slovenija na arbitražo pristala ne samo z odločitvijo vlade in parlamenta, ampak tudi z referendumsko voljo ljudstva, čeprav s pičlo večino.
Opozoril je, da je rezultat v skladu s tem, kar je določeno v arbitražnem sporazumu in na kar so v SDS, opozarjali pred referendumom. Ni pa ta rezultat v skladu z razlago arbitražnega sporazuma, ki so jo poudarjali zagovorniki arbitražnega sporazuma.
Politični vidik: ljudje so glasovali pod vtisom napačne razlage
“Vseskozi smo opozarjali, da bo rezultat takšen, kot je, oni pa so trdili, da takšnega rezultata ne more biti,” je dejal Janša. In ljudje so glasovali pod vtisom te napačne razlage.
Stran, ki je Slovence prepričevala za arbitražni sporazum, je zagotavljala, da arbitraža nima druge možnosti, kot da določi teritorialni stik slovenskih voda z mednarodnimi. Da je tako razumela, dokazuje tudi sklep državnega zbora iz februarja 2013, kjer je rečeno, da Slovenija razume nalogo arbitrov:
- Da določijo teritorialni stik slovenskih voda z mednarodnimi.
- Da nam zagotovijo pravice, ki smo jih imeli 25.6.1991 (takrat pa smo nadzirali celoten Piranski zaliv in imeli neoviran dostop do mednarodnih voda).
- Da ni jasne zahteve za teritorialni stik. V sporazumu je tudi pisalo, da se bo meja določala na podlagi mednarodnega prava, dobrososedskih odnosov in načela pravičnosti. Zdaj pa v razsodbi pravičnost ni omenjena – meja na morju po Janševih besedah nima zveze s pravičnostjo.
- Da se je meja po kopnem razsojala na podlagi mednarodnega prava. Janša je dejal, da smo tako dobili katastrsko razmejitev z dvema izjemama. To bi lahko za 10x nižjo ceno določila tudi geodetska uprava, je bil slikovit.
Stvarni vidik: enostranska implementacija bi bila strel v koleno
Najobširneje se je Janša razgovoril pri tretjem vidiku, stvarnem, ki je po njegovem mnenju tudi najpomembnejši. Pravni in politični vidiki so namreč že mimo, pri stvarnih pa še imamo manevrski prostor.
Neizpodbitno dejstvo je namreč, da te sodbe enostransko ne moremo uresničiti. Če bo Slovenija enostransko sprejela zakonodajo, je Janša opozoril, da bo sicer to, kar je bilo prisojeno Sloveniji, vključila v svoj pravni red, a obenem to, kar je bilo 25.6.1991 slovensko, pa zdaj ni, prepustila Hrvaški.
“To bi bil strel v koleno,” je dejal Janša. “Hrvaški ne bi bilo treba nič narediti, samo pobrati tisto, kar je ostalo na mizi.”
“Zato tisti, ki govorijo, da bo Slovenija sama implementirala abitražno razsodbo, ne vedo, kaj govorijo,” je dejal Janša.
Kako naprej? Edina možnost je pogojevanje pri vstopu v schengenski režim
Janša vidi rešitev nastale situacije ob vstopanju Hrvaške v schengen. Hrvaška bo namreč zelo težko vstopila v schengensko območje, če ne bo imela urejenih temeljnih mejnih vprašanj z državami, ki so že v schengnu. In takrat bo Slovenija upravičeno pogojevala, Hrvaška pa se bo pogajala.
Janša je prepričan, da bo takrat Hrvaška pristala na rešitev, ki je bila včeraj določena. Sicer ne v obliki pristanka na sodbo arbitražnega sporazuma, ampak v neki drugi, a rešitve bodo približno takšne.
Drage bralke in bralci,
v ponedeljek, 26. junija, smo uradno zaključili letošnjo pomladno donacijsko akcijo. Do tega datuma smo zbrali 21.409 EUR, nakazila pa še prihajajo.
Ker ste nekateri rekli, da nas boste v dneh po izteku akcije še podprli, bo števec donacij ostal še nekaj dni viden na naši prvi strani. Če nas še želite podpreti, lahko to storite tukaj.
Hvala vsem, ki ste nas podprli! Vaša podpora ostaja osrednji steber delovanja Domovine v prihajajočem letu (julij 2017 – junij 2018).
Veseli bomo vsake vaše spodbude in kritike, kako Domovino narediti še boljšo.
Ob eksploziji izjav naj dodam še svojo, ki se bistveno razlikuje od vseh ostalih.
Razsodba je zmatek.Ponavljam: razsodba je zmazek.
Ali je bilo sodišče popolnoma samostojno, ali pa vezano na zahteve obeh strank v sporu, me niti ne zanima. Razsodba je izdelek avtoritete, ki naj bi dokončno razmejila dve državi.
Zakaj pa trdim, da je razsodba zmazek?
Rasodba bi morala daljnosežno razmejiti ozemlja dveh sosednjih držav in ta razsodba bi morala biti takšna, da bi jo brrz kakršnih koli odatnih tolmačenj, sporazumov ali kakršnih koli dodatnih propomočkova razsodbo spoštovali vsi državljani ene, ali druge države.
Razsodba je daleč, zelo daleč od tega načela.
Pa si poglejmo na čem temeljijo moje trditve.
Meja na morju. Sodišče je logično in razumljivo omejilo območje Piranskega zaliva. Izbralo je dve skrajni točki in jih povezalo za ravno linijo in tako je definiran Piranski zaliv.
Potem je sodišče določilo zadnjo točko skupne meje. Tudi to je dokaj razumljivo.Od tu naprej pa se začenjajo čarovnije, brez tehtnih utemeljitev, ki kažejoo na zadrego in seveda na zablodo sodišča. Iz razsodbe je razvidno, da je sodišče želelo zadnjo točko kopna spojiti z mejo, ki definira Piranski zaliv. To so sodniki poskušali s pravokotnico, kar se jim ni posrečili in so mejno linijo in točko spojili s premico, ki pa ne tvori pravega kota in razumljive mejne črte. Nstala je tpočka katere povezava z mejno točkna kopnem tvori nerazumljiv koto, ki je določen na sekundo natančno. Čemu? Zakaj? Kdo pa bo takšno natančnost določal ob dnevni uporabi meje? Policist, hrvaški, ali slovenski? Priznajte, da vas večina moje razlage meje niti razumeli niste Enako bo z vsemi, ki bodo morali mejo upoštevati. Vsi, lastniki plovil, ribiči, policisti, vojaki in sveda astronomi, katerih takšna natančnost ne bo presenetila. Ampak samo njih. Koliko pa je astronomov v Sloveniji in na Hrvaškem? le ti bodo razumeli razmejitev.
Logično bi bilo, da se ta sicer neumna linija podaljša do mejne črte z Italijo. Pa je sodišče zopet pristalo na hokus pokus.Nekoliko je linijo zlomilo in jo usmerilo proti jugu in s tem neznatno zamnjšalo notranje hrvaške vode.
Kaj je sodišče s tem zamikom želelo sporočiti ni povsem jasno. Predsenik sodišča je podal izjavo, ki je drugače ne moremo razumeti, kot estestsaka korekcija. Pa je takšno stališče resno? Ne, gre za strokovni zmazek. Noben predpis namreč ne zahteva takšnega loma. tudi ekonomija ne. Prav gotovo takšen lom ni dojemljiv morebitnim uporabnikom meje, vojakom, policstom, ribičem,slujčajnim pomorcem. Nikomu ta štos ni v prid. Lep olitikom, pred vs vsem slovenskim, ki lahko triumfirajo, saj se črta, z lomom zaje v hrvaške obalne vode in Slovenija je dobila delček Jadranskega morja. Kakšen upreh! Kašen triumf! Kakšen fantastičen dan!!!!
Kje je tukaj stroka, kje so tukaj pravna načela. Gre preprosto za zmazek brez kakršnega koli opravičila.
Potem sledi še koridor. Ta pravzaprav določa vse tiste ugdnosti Slovenije, kot siceršno mednarodno pomorsko pravo. Tribunal je v zadregi , ki bi jo Slovenci zaslutuili, saj s koridorjem niso dobili nič dodatnega , je javnost predsednik sodišča seznanil z dodatkom, ki smeši sodišče iz razumnih ljudi pa se norčuje.
Sodišče je namreč določilo, da ima Slovenija v tem koridorju poleg plovbe pravico polaganja kablov in cevovodov na dnu koridorja,nad vodo pa svobodni prelet letal in pazite še, da nima nihče pravoce letal ustaviti in jih pregledovati.
Ali smo res takšni buteci, da lahko ta dar tribunala sprejmemo, ne da bi reagirali in sodnike opozorili, naj se ne norčujejo iz nas?
Ni mi razumljivo zakaj takšno norčevanje pozdravljamo ob izplenu, ki nam ga je sodišče namenilo in ga lahko izmerimo v nekaj kašet rib ulovljenih v dodatno dodelejnem morju?
Naj bo o meji na morju dovolj.
Zamsliti se je potrebno, ali si lahko dovilimo, da se tribunal norčuje iz ljudi, ki znajo razmišljati?
Nadaljujem pa naj na kopnem.
Najprej naj navesem pravni okvir, ki ga mora upoštevati vsak državljanin sseveda tudi država do državljana. prepričan sem, dapodobni okvir velja tudi za hrvatske državljane. Njaprej je tu ustava in potem je pomemben zakon o ureditvi meje, mislim, da se kratko imenuje MUP.
vsaj ta dva pravna akta dajeta pravico državljanu, dravi pa obvezo, da v mejnih postopkih sodelujejo državljani.V pričujočem pravnem zmazku, državljani niso imeli pravice sodelovati pri določitvi njihove usode. Torej je flgrantno kršena ustava in tudi zakonodaja. Ali si lahko takšno šlamparijo dovoli visoko mednarodno sodišče’ Ali imam prav, da gre za šlamparijo?
Potem si oglejmo mejo. Tkšnega nereda, takšnih nesmislovsi ne moremo predstavljati nikej, najmaj papri državni meji. To lahko opazi vsak, še tako neuk državljan. Rega visoko sodišče ni opazilo. Morda ni imelo navodil, mandata,a kljub temu, bi moralo ob takšnem neredu reagirati in opozoriti odgovorno politiko obeh držav, daje potrebno neredodpraviti, saj bo sicerlahko vzrok za neštete sporein prestpke, ki ne bodo imeli samo lokalni značaj, ampak bodo inicirali mednarodne spore. Takšnih je bilo žedo sedaj dosti, v bodočnosti jih bo še več.
Tukaj se moramo vprašari, ali je lahko tajko visok sodni zbor povzročitelj mednarodnih sporov? Dejansko razsodba naravnost kliče po sporih in to naj bi biila obvazujoča listina? Listina, ki naj vzpodbuja mejne spore in prepire na meddržavni ravni!
Ne spuščam se v to,ali je bila talunga zemljišč pravična, ali ne, bila je zanesljivo skrajna površnost,ki naravnost narkuje , da je ne spoštujemo in da na njo čim prej pozabimo in jo opustimo.
V kolkor se prizadeti pritožijo na ESČP, med njimi je prav gotovo Joško Joras najbolj prizadet utegne takšen pravn zmazek pasti.
Ustava,zakom MUP in konvencije o človekovih pravicah mu omogočajo, da sodeluje v postopkih, ki se tičejo njega in njegove lastnine. Sodišče je te ljudi obšlo in risalo mejo, kot da jo riše v neneaselejni puščavi.
Razsodba trenutno zadovoljuje le politiko in prebivalce Murišča. Vsi ostali so prizadeti. Politika pričakuje, da se bodo udali usodi in živeli z neredom še naprej.
Menim, da je potrebna modrost. Implementacijo odlagati in odlagati, vmes pa popravljati šlamparijo sodišča in postopno mejo urediti tako, da bo razumljiva, da jo bodo ljudje ob meji spoštovali in da jo bodo spoštovali tudi državni organi. Takrat bo meja pravilna in pravična. V kolkor seže sedaj kažejo negodovanja, takšna meja ne more zaživeti in lahko postaja vedno bolj izvor prepirov,sporov in preide v sovraštvo.
Mar nimamo v himni verz: Le sosed bo mejak?