Tonin po seji KNOVS-a: Hrvati prisluškujejo slovenskim politikom, mnenjskim voditeljem in novinarjem

Vir foto: Twitter
POSLUŠAJ ČLANEK
Po današnji seji parlamentarne Komisije za nadzor varnostno obveščevalnih služb, ki se je zaradi obiska SOVA zavlekla kar za nekaj ur, je njen predsednik Matej Tonin potrdil, da je avtor prisluhov - hrvaška obveščevalna agencija SOA - že od decembra 2016 znan tudi članom komisije.

Cilj Hrvaške je bil z lansiranjem prisluhov v javnost kompromitirati postopek arbitraže. Za svojim početjem pa so brisali sledi z lansiranjem lažnih novic, kot je bila informacija, da naj bi prisluhe posnela CIA ter jih dala v javnost zaradi slovenske proruske zunanje politike.

Komisija bo zdaj ugotavljala odgovornost članov slovenske skupine na čelu s Simono Drenik, ki kljub opozorilom ni upoštevala varnostnih navodil Slovenske varnostno-obveščevalne agencije (SOVA).

Kot je danes dejal Matej Tonin, arbitraža že od začetka ni bila v interesu Hrvaške, temveč je bilo v njihovem strateškem načrtu, da jo čimprej kompromitirajo in jo onemogočijo. Zaradi tega prisluškovanje slovenski strani ne bi smelo biti presenečenje za nikogar, ki se s temi stvarmi ukvarja.

Matej Tonin: "Znano je, da arbitraža ni bila v interesu Hrvaške, saj bi, če bi obveljala praksa arbitražnega reševanja mejnih sporov, Hrvaška izgubila tudi vse ostale spore. Zato prisluškovanje ne bi smelo biti presenečenje za nikogar ..."


Prav zato toliko bolj bode v oči, da je slovenska agentka pri arbitražnem sodišču, Simona Drenik, v (nedovoljeni!) komunikaciji s slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem uporabljala nezaščiteno linijo.

Tonin je na novinarski konferenci povedal, da je SOVA projektno skupino pri arbitraži ustrezno seznanjala glede protiobveščevalnih in samozaščitnih ukrepov ter predlagala številne preventivne ukrepe, a jih tako ministrstvo kot skupina niso upoštevali. KNOVS bo zato nadaljevala preiskavo v smeri odgovora na vprašanje zakaj Simona Drenik ni upoštevala samozaščitnih ukrepov in zakaj ministrstvo ni upoštevalo priporočil Sove.

Po Toninovih besedah sta tu možnosti dve. Če je šlo za malomarnost, bi "krivci" morali prevzeti odgovornost, tudi z izgubo zaposlitve. V kolikor pa so, tako Tonin, Hrvati kateregakoli od naših ljudi pridobili za svoje interese, pa mora Slovenija okrepiti svojo protiobveščevalno dejavnost in osveščanje o protiobveščevalni dejavnosti.

Hrvatom ne gre verjeti, prisluškujejo vsem pomembnim


Tonin je še dejal, da je afera pokazala, da hrvaški vladi ne gre verjeti na besedo, ker pri njih štejejo le dejanja. "Ko gledam nazaj, je bila napaka, da smo Hrvaško spustili v EU, preden je bil rešen mejni spor. Uporabiti bi morali politiko Grčije v zvezi z Makedonijo."

Obenem pa je še izpostavil, da je večina politikov, novinarjev in mnenjskih voditeljev na seznamu SOA-e za prisluhe, zato bi bilo prav, da vsi ravnamo samozaščitno. Telefonski signali namreč na poti do Zahodne Evrope (Bruslja in drugam) lahko potujejo tudi preko Hrvaške in drugih za mobilne operaterje cenejših poteh v državah vzhodne Evrope, kar pomeni veliko verjetnost, da so ti pogovori prestreženi.

Močno slovensko vladno in medijsko ofenzivo v zvezi s prisluškovanjem pa Matej Tonin vidi kot demonstracijo, da "Slovenija ne bo tolerirala agresivnega hrvaškega vmešavanja."

Glede vprašanja arbitraže pa je ocenil, da nobena, ne slovenska ne hrvaška vlada, ne bo mogla pristati na manj kot je odločilo arbitražno sodišče, oziroma nobena država ne bo mogla dobiti več. "Zato je edina pot, da najdemo način, da odločitev arbitražnega sodišča spravimo v življenje in ta konflikt enkrat za vselej zapremo."

Bruselj o aferi s prisluhi brez komentarja

STA se je v zvezi z najnovejšo afero z arbitražnimi prisluhi med Slovenijo in Hrvaško obrnila tudi na Evropsko komisijo.

Od tam so sporočili, da afere ne komentirajo, saj gre za dvostransko vprašanje in podrobnosti ne poznajo. Komisija sicer v okviru svojih pristojnosti preko različnih pobud podpira svobodo in pluralizem medijev, vendar pa so za zaščito svobode medijev v skladu z evropskimi vrednotami odgovorne ukrepati primarno članice same.

Podoben odgovor so v STA dobili tudi glede vprašanja note madžarske veleposlanice v zvezi z naslovnico Mladine.





KOMENTAR: Uredništvo
Slovensko napenjanje mišic, ko je že prepozno
Vsa histerija okrog javnega razkritja, da so slovenskim arbitru in agentki prisluškovali Hrvati ter da ti prisluškujejo in skušajo vplivati tudi na poročanje slovenskih medijev, je nekakšen povračilni ukrep, poskus dokaza moči, da je tovrstnih dejanj sposobna tudi Slovenija. Navsezadnje tudi naši do tovrstnih "dokazov" ne bi uspeli priti brez nezakonitih prisluškovalnih metod, ki jih očitno izvajajo nad pomembnimi Hrvati, kot je denimo vplivni frančiškanski duhovnik Ivan Tolj. A kaj ko je slovenska "demonstracija moči", v primerjavi s cilji, katerim je služila hrvaška vohunska akcija, zgolj jalovo početje brez resnega učinka. Hrvati se pretirano ne obremenjujejo in vse gladko zanikajo, nezainteresiran ostaja tudi Bruselj. Zato vse to dvigovanje prahu bolj kot čemu drugemu služi prepričevanju notranje, slovenske javnosti, da so česa podobnega kot hrvaške, sposobne tudi naše obveščevalne službe. Vse skupaj izpade kot nekakšno "bildanje ega", obupno dokazovanje sposobnosti enakopravnega pariranja nasprotniku, ki se je v tem diplomatsko-vohunskem spopadu pri zagotavljanju svojih nacionalnih interesov v vseh pogledih izkazal za superiornega. A bolj kot da krivimo Hrvate, moramo v Slovenci v resnici mnogo stvari počistiti pri sebi. Najprej da na noge vendarle postavimo vsa ta leta zanemarjan, finančno in kadrovsko podhranjen obrambno-varnostni sistem, začenjši z obveščevalno-varnostnima službama in Slovensko vojsko. Hkrati pa, da v zunanji politiki definiramo naše nacionalne interese in jih nato, z vsemi resursi in od prvega do zadnjega politika, diplomata, obveščevalca ..., na mednarodnem parketu dosledno uresničujemo. Ker če ne drugega, smo v tem za Slovenijo izjemno pomembnem mejnem sporu s Hrvati dobili lekcijo, zakaj država potrebuje operativen in učinkovit obrambno-varnostni sistem, ne pa da politiki nasedajo na vsako popularno javno puhlico v smislu "saj nas tako ali tako ne bo nihče napadel". A v sodobni informacijski dobi se vojne še zdaleč ne bijejo (le) s topovi.  
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike