Tomaž Štih, SiolNET: Karantenija

Uredništvo
0

Letos je minilo že 22 let od silovitega potresa v Posočju, ki je vsaj začasno vzel streho nad glavo več kot sedemsto prebivalcem. Sledila je draga in počasna obnova, med katero pa državi nikakor ne moremo očitati skoposti. Na vsak vloženi evro domačinov jih je namreč sama vložila deset.

Nedvomno je v tem primeru šlo za solidarnost. Toda zakaj država tako radodarno ne pomaga tudi tistim, ki svoje hiše nimajo?

Izkazuje se, da gre za več vrst solidarnosti. Ta prva, mehanska solidarnost nam pomaga, da se poistovetimo s tistimi, ki so v podobnem položaju kot mi.

Obstaja pa tudi druga vrsta solidarnosti, ki temelji na našem zavedanju, da v družbi obstajajo tudi ljudje, ki nam niso niti malo podobni, a z nami delijo skupno usodo. Velik val takšne solidarnosti je sprožila prav trenutna kriza. Zato pravzaprav živimo v času herojev, ki vlagajo nečloveške napore za to, da država in družba še vedno funkcionirata.

In prav gotovo ne bi bilo slabo, če bi njim in njihovemu delu posvetili več pozornosti kot tistim, ki godrnjajo, ne pomagajo ali napore drugih celo rušijo.

Celotno kolumno Tomaža Štiha si lahko preberete na tej povezavi.

 

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime