V zgodovini slabih voditeljev ne izbrišemo iz spomina. Ostanejo v opomin prihodnjim generacijam. Iz spomina izbrišemo voditelje, ki so s svojimi reformami razmišljali drugače od prej vodilne elite, kar avtor Tomaž Štih utemelji z zgodovinskimi primeri iz starega Egipta in Rimskega imperija.
Še nadgrajena pa je situacija danes, ko naslovnice polnijo potomci svojeglave generacije hipijev, ki je želela vse delati po svoje. Ti potomci so samovšečni milijonarji in deca brez družine in delovnih izkušenj. Skupina razvajenih in zdolgočasenih otrok včerajšnjih elit se pač malo igra politike.
Avtor pri tem razočarano ugotavlja, da mediji, namesto da bi zadevo obravnavali z ustrazno kritičnostjo ali pa najbolje kar ignorirali, podpihujejo. A volivci imamo še vedno na razpolago izkušene, preverjene in zmerne kandidate.
V sodobni politiki obstaja načelo, ki mu pravimo Chestertonova ograja. Če sredi ceste stoji pregrada in jo naivni politik želi odstraniti, ker zanjo ne vidi smisla, ga premišljeni pri tem ne podpre. Da bi to storil premišljeno, mora najprej razumeti, zakaj je bila pregrada sploh tam. Upa, da bomo razumeli pomen evolucije politike, ki smo jo podedovali, in je na naslednjih volitvah ne bomo požgali do temeljev, kot bi to predlagala Nika Kovač, ki je napovedala vložitev zakona, ki bo odpravil zadnji dve leti napredka.
Celoten članek si preberite na portalu Siol.
Tomaž Štih – glas vpijočega v puščavi.
V tridesetih letih tranzicije je desnica žal naredila bore malo za dejansko reformiranje družbe na podlagi demokratičnih vrednot.
To, da desnica ni bila na oblasti in da ni mogla, je prej slab izgovor kot kaj drugega.
Problem je bil v tem, da ni imela alternative samovolji partijske nomenklature in da je v precejšnji meri tudi sama sodila v to nomenklaturo.
V kritičnih trenutkih je tudi pri premnogih pomladnikih udaril iz njih partijski refleks in so ravnali v skladu z interesi nekdanje partijske nomenklature.
Nekateri pomladniki so se kmalu po osamosvojitvi vrnili v post-partijski tabor, nekateri pa so se razočarani umaknili iz politike ali so jih umaknili po postopku: medijska diskreditacija – politična likvidacija.
Ostali so politični aparatčiki brez idej in brez vizije, ki so politiko jemali ne kot službo za javni blagor, temveč kot službo za lastni blagor.
Rezultat je temu primeren. Levica ima v rokah skoraj vse, kar kaj velja: javno upravo, sodstvo, šolstvo, medije, javne zavode in javna podjetja.
Sedanja desna vlada je nastala tako rekoč po čudežu in priznati ji je treba, da je na gospodarskem področju dobro opravila svoje delo. Na vseh drugih področjih uspehi niso ravno bleščeči, če jih ocenjujemo z vidika razvoja demokracije in emancipacije drugorazrednih državljanov.
Odličen članek vedno odličnega Tomaža Štiha. Vredno branja.