Tomaž Štih: Pred blatenjem v tujini se bomo morali zaščititi sami, tuji novinarji nas ne bodo

O aktualnem dogajanju v Sloveniji in Evropi smo se pogovarjali z računalnikarjem in publicistom Tomažem Štihom, ki zadnja leta živi v Združenem Kraljestvu, redno pa spremlja tudi dogajanje v Sloveniji in ga aktivno komentira. Na Twitterju je znan pod imenom Libertarec. V času druge Janševe vlade je na finančnem ministrstvu sodeloval pri pripravi Zakona za uravnoteženje javnih financ.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o podobi Slovenije v tujini, strukturnih problemih slovenske politike, poročanju o Sloveniji v tujih medijih in delovanju slovenske medijske krajine, predvsem v luči trenutno aktualne krize na STA. Dotaknili smo se tudi slovenskega in evropskega odziva na covidno krizo.

Živite in delate v tujini, vendar dokaj podrobno spremljate situacijo v Sloveniji. Kakšen je vaš splošni vtis o stanju v Sloveniji?

V Sloveniji smo imeli v zadnjih 76 letih 70 let levih in 6 let desno-sredinskih vlad oz. vlad, ki so se čez sredino povezovale z leve na desno. Takšno stanje je strahotno nehigienično. Institucije so temu primerno »pokadrovane«. Če si v zadnjih 70 letih želel kam priti, si moral biti lev in to signalizirati celemu svetu. Vsi so morali vedeti, kako lev si. Tudi elite so temu primerno nastrojene. Če si želel delati posel in dobiti kakšno koncesijo, si moral na nek način pokazat, da si lev.

Da bi si ljudje predstavljali, kako so vse institucije zapacane z levico zaradi teh 70 let neenakomerne vladavine levih in desnih, si morajo le predstavljati, kako bi bila javna uprava kadrovana, če bi 70 let vladala SDS. Potem je hitro jasno, kaj pomeni, da 70 let vlada ena in ista opcija.

Ker smo tako navajeni na permanentno stanje vladavine ene same opcije in njenih derivatov, je tisto, kar je v tujini neka običajna menjava oblasti, pri nas velika drama. Če z menjavo oblasti v resnici pride do nekih sprememb, mnogi to doživljajo kot zelo hud družbeni pretres, ker tega enostavno niso navajeni. Menjavo vlade dojemajo kot kadrovski cunami, kot katastrofo. Elite se zato zdaj histerično borijo, da bi prišle nazaj na oblast.

Pretiravanje v tem boju pa je bistveno bolj vidno od zunaj kot od znotraj, ker od tukaj, z Otoka, stvari spremljamo z neko kritično distanco. Od tukaj smo lahko malo bolj direktni in si lahko privoščimo malo več povedati, ker tudi če me jutri dajo v časopise, s tem nič ne dosežejo. Še vedno lahko govorim isto.

Problem, ki pa ga imamo pri spremljanju dogajanja v Sloveniji iz tujine, pa je, da nič, kar pride iz večjih slovenskih medijev, ni več verodostojno. Vse se skuša tako obrniti, da se škodi vladi in to za ceno, da se škodi državi. Vse se predstavlja kot ekstremno. Kdor pa v resnici pozna Slovenijo, ve, da tukaj v resnici živimo eno dolgočasno življenje in se nič ne dogaja, kaj šele nek fašizem. Med epidemijo pa smo celo ekstremno skrb posvetili sociali in s tem uspeli preprečiti padec standarda in veliko brezposelnost. Razlika med realnim dogajanjem in tem, kar mediji servirajo v tujino, je izjemna.

Ker smo tako navajeni na permanentno stanje vladavine ene same opcije in njenih derivatov, je tisto, kar je v tujini neka običajna menjava oblasti, pri nas velika drama.

Kako se lahko država izvije iz tega cikla, ko je 70 let na oblasti ista opcija?

Če me vprašate za en ukrep, ki bi spremenil Slovenijo, ki bi omogočil reforme, ki bi prekinil ta cikel, je odgovor zelo preprost. Vprašanje pa je, kako verjeten je. Prihodnje leto bi morali izvoliti še bolj desno vlado, kot jo imamo letos. Če tega ne spremenimo, se ne bo nič spremenilo.

Ko ljudem v tujini poveste, da prihajate iz Slovenije, kakšen je odziv? Kako se pozna negativno poročanje o Sloveniji in aktualni slovenski vladi v tujih medijih pri ljudeh, s katerimi ste v stiku?

Po mojih osebnih izkušnjah se pri običajnih ljudeh niti ne pozna. Res pa to ni nujno odraz celotne populacije. Sam delam v glavnem z Britanci, Japonci, Indijci in Rusi. Pred pol leta je bila najpogostejša reakcija, ko si omenil Slovenijo: A, Melania Trump, kako lepa ženska. Njo so poznali vsi.

Danes bolj razgledani omenijo, da so se na kakšnem potovanju ustavili v Ljubljani, manj razgledani pa rečejo Dubrovnik, lepo, lepo. (smeh) Ali pa Bled. Histerija, ki jo mi spremljamo, je bolj ali manj omejena na Bruselj in se med običajnimi ljudmi, vsaj v Veliki Britaniji, ne pozna. Drži pa, da večina ljudi živi svoja umirjena življenja in se ne poglablja v politiko. Zato pa se zanašajo na medije, da jim bodo servirali tiste ključne in točne informacije, da se jim ne bo treba ukvarjati s politiko.

V tem pa je potencial, da takšne laži naredijo veliko škodo. Večina ljudi o Sloveniji ne ve praktično nič. Če tak človek prebere članek, da si Blaž Zgaga ponoči ne upa na ulico, ker je kot novinar tako ogrožen v Sloveniji, ali pa da skrajna desnica, fašisti, nadzira RTV in POP TV, in si na podlagi tega ustvari sliko o Sloveniji, je škoda narejena. Ko bo prišel v Slovenijo, bo prišel s to percepcijo.

Na skrajni levici pa tudi v tujini vedo vse. Vse imajo popredalčkane in vedo, kdo so »dobri« in kdo »slabi«. Oni bi verjetno o Sloveniji vedeli povedati marsikaj.

Kako po vašem mnenju pride do teh izkrivljenih člankov tudi v velikih medijskih hišah, kot so Deutsche Welle, ARD, Politico … ki so nekdaj veljale za ugledne medije? Kako taki mediji nasedejo tako očitnim zavajanjem?

Ne vem točno, kako to počnejo. V glavnem gre za mlajše novinarje s podobnih fakultet, kot je naš FDV. Če so še malo nagnjeni na levo, je enostavno, ker imajo sorodne poglede z našimi levičarji in si ustvarjajo stike z njimi. Ti pa potem nadgrajujejo to izkrivljeno sliko z dodatnimi dezinformacijami po KGB-jevskem modelu. Mislim, da se dela na čisto človeškem nivoju. Poiščejo šibke novinarje brez virov in se jim namerno servira informacije iz levih virov.

Drugi faktor pa je dejstvo, da določeni novinarji, kot je denimo Blaž Zgaga, v Sloveniji nimajo več nobene verodostojnosti. Ljudje jim ne verjamejo več. Oni nimajo druge izbire, kot da v tujini tržijo to svoje blago, ker ga doma nihče več noče kupiti. Tukaj vsi vemo, da se laže, ko reče, da si ne upa na ulico. Vsi vemo, da nimamo v Sloveniji skupin fašistov, ki po ulicah lovijo neodvisne novinarje Mladine, Dnevnika in podobnih. To lahko prodaja res samo še Deutsche Welle.

Delno gre pa tudi za »pranje novic«. Ko neko zgodbo izvozijo v tujino, da potem nazaj domov pride kot bolj verodostojna zgodba. Naši novinarji se zelo potrudijo, da avstrijskemu kolegu prodajo novico, on jo objavi, potem pa rečejo, »Glejte, Avstrijci so objavili, potem pa že mora biti res.«

Naši novinarji se zelo potrudijo, da avstrijskemu kolegu prodajo novico, on jo objavi, potem pa rečejo, »Glejte, Avstrijci so objavili, potem pa že mora biti res.«

Kaj to pomeni za prihodnost medijskega prostora, če največji svetovni mediji tako enostavno nasedajo? Kako bomo v prihodnje lahko sploh spremljali dogodke po svetu v takih razmerah?

Naivno je pričakovati, da bo novinarska poštenost opravila svoje delo. Treba je spremljati omrežja. Treba je videti, kako tukaj deluje levica in se je treba temu upreti. Oni to delajo brez premisleka, kaj bo to povzročilo Sloveniji, našemu turizmu, kako bo trpel ugled države. Njih zanima izključno njihov cilj – prevzem oblasti. Braniti se bomo morali sami. Tuji novinarji nas ne bodo. Oni bodo vzeli zgodbo, ki je zanimiva in čim bolj sočna. Dovolj je, da imajo dva vira, enega iz Mladine in enega iz Večera. Tukaj se moramo zanesti sami nase.

Je slovenski politični boj med koalicijo in opozicijo primerljiv z običajnim političnim bojem, kot ga poznajo v drugih državah? V čem se morda odnos koalicija - opozicija razlikuje od odnosa med koalicijo in opozicijo v drugih državah, ki jih spremljate?

Zaradi 70 let, ko so bili na oblasti, imajo ljudje na levici občutek, da jim oblast pripada. Ta občutek je pri nas neprimerno večji kot drugje. Pri nas ima vsakdo na levi občutek, da je rojeni vodja, svetovni strateg, lokalni taktik, moderni Napoleon, najpametnejši, najbolj human, najbolj normalen. Da je od nadnaravnega bitja določen sodnik deliti ljudem pravico, kot jo on vidi in razume. In zaradi te svoje izjemnosti si lahko privošči ista pravila, ki jih postavlja za druge, sam tudi vsake toliko kršiti, ker je nad ostalimi.

Pri nas na levi je še vedno bistveno bolj prisoten občutek avantgarde delovnega ljudstva kot drugje, kjer tega niso poznali. V Veliki Britaniji bi se v enakih razmerah spraševala, kaj smo naredili narobe, da smo izgubili volitve. Pri nas pa se levica ne sprašuje tega, ampak se sprašuje, kako bomo premagali fašizem. Zaradi teh skrajnih prijemov, ko ena stran verjame, da ji oblast pripada, tudi politični boj pogosto skače izven okvirov demokracije, katere temelj so volitve.

Pri nas pa vidiš težnje, da bi oblast osvojili z ulico, da se zlorabi pravno državo, sodstvo, policijo in tajne službe, da se onemogoči nekega politika. Politike, ki jih na volitvah ne morejo premagati, skušajo odpraviti na načine, ki niso niti malo demokratični. Morda je to posledica, da imamo več izkušenj s totalitarnimi prijemi kot z demokracijo. V boljševiški mentaliteti oni itak boljše vedo od ljudstva, kdo je boljši za vladanje. Zato niti ne rabijo volitev, ampak na vse mogoče načine odstranjujejo tisto, kar so ljudje na volitvah postavili.

To je verjetno ključna razlika med nami in Zahodom. Na Zahodu bodo naredili vse, da bodo zmagali na volitvah, pri nas pa bodo naredili vse, da bodo preprečili nasprotniku, da bo sploh lahko šel na volitve.

Si STA zasluži status, ki ji ga te dni dajejo mediji? Zakaj menite, da UKOM-u ne želi izročiti dokumentacije, ki jo ta zahteva za nadaljevanje financiranja, ampak namesto tega rajši zbira donacije, kot bi bila humanitarna organizacija?

Zanimiva mi je transformacija STA. Narava STA je danes drugačna, kot je bila včasih. Danes je to ena predimenzionirana, spolitizirana javna služba, ki je v resnici država sploh ne potrebuje. STA je svojo pot začela kot šest-članski kolektiv, ki naj bi tujcem nudil okno v dogajanje v Sloveniji. Danes pa plačujemo okrog sto ljudi, ki širijo notranje-politične informacije, za kar jih nikoli nismo potrebovali. Te informacije pa so izrazito enostranske. STA je mehanizem, kako se dezinformacije raztrosi po vseh medijih. Ni prav, da to enako plačujejo tisti, ki imajo od teh dezinformacij koristi, kot tisti, ki so žrtve teh dezinformacij.

Kdo je kateri, pa se vidi po tem, kdo najbolj brani STA. Leva interesna sfera nima želje po neodvisni STA. Če bi jo imela, bi jo tudi že vzpostavila. Oni si želijo STA ohraniti levo. Skozi leta so namreč očistili STA desnih novinarjev. Ključno vlogo pri tem je imel direktor Veselinovič, ki se danes predstavlja kot žrtev. To je razlog, zakaj je s STA odstranil smrtno bolnega urednika Meška – ker ni bil ustrezne politične orientacije. Napačno je mislil.

Takšni politični inkvizitorji pa zdaj hlinijo neodvisnost in profesionalnost. To je smešno. Zdaj, ko so počistili vsa drugačna mnenja in so ostali samo levi, pa bi radi bili nedotakljivi in da se država ne bi vtikala vanje. To ni verodostojno.

Epizoda z dokumentacijo je po mojem mnenju namenjena ustvarjanju pritiska na našo oblast iz tujine. To nima veze z neodvisnostjo mnenj. Dokumentacije ne izročijo zato, da vzdržujejo konflikt in se v tujini kažejo kot uboge žrtve fašističnega režima. Veselinoviča ne brigajo niti novinarji niti javnost. Oni so topovska hrana. Cilj zadeve ni neodvisna STA, ampak predčasne volitve. Do njih pa mora priti, preden vlada zaradi konca epidemije postane preveč popularna. Če to ne uspe, bo Veselinovič z zlatim padalom skočil v politiko, novinarji bodo pa nastradali. To je ta igra.

Kaj nam ta igra pove o slovenski medijski krajini, ki skoraj brez izjeme podpihuje to zgodbo?

Kaže nam, do kakšne skrajnosti so naši mediji pripravljeni iti. Koliko konstruktov so si pripravljeni izmisliti za vzdrževanje medijske hegemonije. Kaže, kaj vse so pripravljeni narediti, da ne bi priznali, da so politično zlorabili STA, ki jo hočejo ohraniti, da poroča, kot oni hočejo, in imajo tako državno financiran mehanizem za poneumljanje. Kaže na bolnost in zaslepljenost medijske krajine. Razen v posameznih izjemah praktično ni slišati enega kritičnega glasu do STA.

Sodelovali ste pri pripravi ZUJF-a v času druge Janševe vlade. Če bi primerjali ukrepanje ob finančni in gospodarski krizi leta med leti 2008 in 2014 ter ukrepanje v času covidne krize v 2020, kje so ključne razlike? Kaj smo se naučili od takrat?

Situaciji sta precej različni. Pri covidu ne gre za ekonomsko krizo, ampak je ta posledica zunanjega šoka. Gospodarske težave so posledica tega, da država ljudem ni pustila delati. Če ljudem kot država ne pustiš delati, ne moreš pričakovati, da bodo z delom poskrbeli sami zase, ker si jim to prepovedal. Če ljudem v korist družbe narediš takšno škodo, je prav, da jim jo kot družba tudi povrneš. Moraš jim dati nekaj, od česar bodo tega pol leta lahko živeli.

To je ključna razlika. V tem primeru ni šlo za državno intervencijo, ki bi podaljševala agonijo prekomernega trošenja, za kar je šlo v prejšnji krizi. Takrat so države vzpostavile cel kup dodatkov in socialnih ugodnosti, ki so bili izrazito predragi za svoje zmožnosti financiranja in je bilo treba nekaj ukreniti glede tega. Tukaj ni šlo za pretirano trošenje. Zaradi epidemije smo morali enostavno vse zaustaviti in v tem času poskrbeti za ljudi.

Ta kriza je veliko bližje vojni. Ko je vojna, preideš na vojno ekonomijo in sprejmeš ukrepe za oskrbo prebivalstva, ki se zdijo socialistični, pa niso. So le ukrepi za zaščito.

Kakšno oceno si zasluži vlada za to ukrepanje? Kaj bi lahko naredili drugače?

Na začetku je vlada ukrepala zelo dobro. Takrat je celo opozicija priznala, da je dobro ukrepala. Prvi odziv vlade je bil, da bodo poskrbeli za ljudi za vsako ceno. In ta denar je prišel hitro, do ljudi, ki so ga potrebovali. Šli so v te ukrepe z miselnostjo, da lahko naredijo tudi napake, da lahko takoj reagirajo in jih potem kasneje popravijo. Niso se trudili biti idealni in bi tako pridobivali politične točke. Ta odziv se pozna v visoki projekciji gospodarske rasti in nizki brezposelnosti, ker so poskrbeli za ohranitev delovnih mest.

Potem je bilo nekaj političnih kompromisov, ki so bili po mojem mnenju napake. Ampak dejstvo je, da je koalicija, kakršna je, in da ima vsak svoje interese, vlada pa mora med njimi pluti in sprejeti stvari, ki niso optimalne. Nekatere interesne skupine morda po mojem mnenju niso potrebovale dodatkov, ampak je bila to volja točno določene politične stranke. To je pač cena, ki smo jo plačali. Začetek bi ocenil kot odličen, nadaljevanje kot povprečno, v zadnjem času, z ukrepi debirokratizacije, pa se ocena spet spreminja v odlično. Mislim, da se bomo kar dobro zmazali.

Vas skrbijo velike količine denarja, ki ga je država vstavila v sistem za reševanje krize? Bomo drago plačevali kredite za reševanje krize, ali smo s tem pravzaprav rešili gospodarstvo in bo cena zato manjša?

To je zahtevno makroekonomsko vprašanje, jaz pa nisem makroekonomist. Sam lahko rečem samo, kar berem v svetovnih medijih, ki napovedujejo, da neke posledice v obliki inflacije verjetno bodo. Za temeljitejši odgovor pa se boste morali obrniti na koga drugega.

Kako se je po vašem mnenju na situacijo odzvala Evropa? Kaj smo se kot Evropa naučili iz prejšnje krize in kaj se še moramo do naslednje?

Evropski odziv bi predvsem ocenil kot počasen. V Združenem Kraljestvu smo prej sprejeli cepivo in začeli cepiti in smo zdaj na čelu, Evropa pa se je prerekala in usklajevala. To je precej standardna bolezen Evropske unije. Manjkajo mehanizmi za hitrejši odziv.

Naslednja stvar, ki smo jo spregledali, pa je »sindrom Vietnama«, ki se nam je zgodil. Ko smo se v začetku sprejemanja ukrepov pogovarjali z vlado, nam je bilo jasno, da bo to Vietnam. Vietnam v smislu, da mi lahko sprejmemo ukrepe in zaustavimo krizo. Ampak če ti ukrepi niso usklajeni s celo Evropo, bo potem iz naslednje države prišel nov val. In se bomo spet ustavili in bodo eni počasnejši kot drugi in tako naprej. Proti temu se ne da zmagati z zaprtji.

To je kot v Vietnamski vojni, kjer je treba imeti izhodno strategijo in ta izhodna strategija se, hvala Bogu, zdaj kaže v cepivu. Evropa na začetku ni razumela pomena usklajenih politik.