Tomaž Pisk, civilna iniciativa Dovolj je: Kot dejavni katoličani si želimo, da bi bila Cerkev varen prostor za vse, tudi za naše otroke

mag. Tomaž Pisk, odvetnik in aktivni član civilne iniciative Dovolj je
POSLUŠAJ ČLANEK
Papež Frančišek je v zvezi z odnosom in obravnavo spolnih zlorab v petek objavil tri dokumente; apostolsko pismo, Zakon in smernice o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb za Rimsko kurijo in za Državo mesta Vatikan.

Ti zaostrujejo odnos do obravnave in prijavljanja sumov kaznivih dejanj zlorab ter podajajo stroga navodila zaposlenim v Vatikanu glede vstopanja v osebne odnose z mladoletnimi osebami.

V Sloveniji meje pri razstiranju tančice skrivnosti spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem, predvsem pa pri nudenju pomoči in opore žrtvam, premika novo nastala laiška katoliška civilna iniciativa Dovolj je, katere delovanje žanje veliko zanimanje, pa tudi visoka pričakovanja s strani medijev in javnosti.

Zato smo k pogovoru povabili predstavnika civilne iniciative Dovolj je, mag. Tomaža Piska, sicer odvetnika, ki je že pred leti zastopal žrtve spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem. Zanimala so nas njegova opažanja po približno mesecu dni delovanja iniciative.

Tomaž ali ste zadovoljni s prvim mesecem delovanja vaše civilne iniciative?
Da, zelo. Mene osebno je presenetilo zelo veliko število prijav in tudi mnogih informacij, ki nam jih ljudje neformalno posredujejo, in nam s tem pomagajo sestavljati celotne zgodbe.

Kakšna so vaša temeljna opažanja?
Kot sem že dejal, je žrtev veliko, tudi storilcev. Vesel sem, da so žrtve v naši iniciativi začutile resno pripravljenost jim pomagati ter odkriti resnico, zaradi česar so se opogumile in nam zaupale svoje zgodbe. Opažam tudi, da je blizu resnici podatek, ki sem ga nekje prebral, da žrtve v povprečju potrebujejo več kot 30 let, da spregovorijo o zlorabi. Kje pa so še tiste žrtve, ki o zlorabi nikdar ne zmorejo spregovoriti? To samo kaže na to, kako težke posledice pusti zloraba. Hkrati pa kaže tudi na to, da so zastaralni roki za takšna kazniva dejanja prekratki.

Drugo opažanje pa je, da doslej cerkvene sankcije za storilce, v kolikor je do njih sploh prišlo, niso bile takšne, da bi storilcem učinkovito preprečevale nove zlorabe.

Po naših informacijah ste že podali prve kazenske ovadbe, drži?
Doslej smo policiji poslali pet kazenskih ovadb, pripravljamo pa že nekaj novih. Postopek priprave ovadbe je dolgotrajen. Ovadb ne pripravlja le moja odvetniška pisarna, ampak sodelujemo tudi z drugimi pisarnami.

Med temi petimi primeri ni trenutno nobena žrtev več mladoletna, nekaj pa jih je bilo mladoletnih v času, ko so se zlorabe dogajale. Trije primeri so se zgodili v okviru reda lazaristov, pri čemer je šlo za žrtve moškega spola. Dve žrtvi ženskega spola sta nam prijavo poslali zaradi zlorab s strani storilcev iz murskosoboške škofije.

Omenjate polnoletne. Janez Cerar, ki je tudi član vaše iniciative, ob zlorabi , ki naj bi trajala dve leti, ni bil mladoleten. Lahko malce razložite, kdaj je spolna zloraba pregonljiva?
Po smernicah SŠK je spolna zloraba vsako neverbalno, verbalno ali fizično dejanje, s katerim se z namenom spolne potešitve krši dostojanstvo in prekorači meje druge osebe katere koli starosti ali spola. Ta definicija zajema širok spekter različnih ravnanj in daje podlago škofom oz. redovnim predstojnikom za ukrepanje v cerkvenih postopkih.

Pred državnimi sodišči pa meje pregona ureja Kazenski zakonik RS, ki določa posamezna kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Je pa včasih težava v tem, da sodišča ter organi pregona premalo poznajo specifičnost zlorab, ki se dogajajo v cerkvenem okolju.

To najlažje pojasnim s primerom, ki je že bil delno izpostavljen tudi v javnosti: Duhovnik je bil zaradi obtožbe zlorabe polnoletnega fanta obsojen v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje. Na višjem sodišču v Ljubljani pa je potem sodba padla, ker tožilstvo ni uspelo dokazati podrejenega položaja žrtve.

Po preučitvi primera menimo, da je bil razlog za takšen razplet tudi v tem, da je bila žrtev brez odvetnika, pojem »duhovni spremljevalec« pa organom pregona in sodišču sploh ni poznan. Državni organi ne razumejo odnosov nadrejenosti in podrejenosti med laiki in kleriki, zato je tožilstvu to tudi težko dokazati. V ta namen razmišljamo, da bi v okviru CI Dovolj je v prihodnosti organizirali izobraževanje za policijo in tožilce.

V primerih, ki jih prejemamo, pa ne gre le za duhovno spremljanje, ampak tudi dajanja manjših daril, denarja, pomoč pri študiju itd. Pogosto storilci za žrtve najprej lepo skrbijo, so jim vsestransko naklonjeni. Ko pa imajo enkrat zaupanje žrtve, ob primerni priložnosti začnejo z zlorabami. To žrtve šokira do te mere, da »otrpnejo« in se ne zmorejo braniti. Ko storilec nato k temu doda še različne tehnike manipulacije, groženj itd., je žrtev ujeta v labirint zlorabe, iz katerega sama zelo težko izstopi.

Se vam javijo tudi žrtve, ki so se že obrnile na odgovorne v Cerkvi?
Da. Javljajo se tudi žrtve, ki so že bile v cerkvenih postopkih, pa le-ti niso bili korektno izpeljani. Žrtve niso čutile, da je skrb odgovornih v Cerkvi res primarno posvečena njim, kot to terjajo Smernice Slovenske škofovske konference. Težava je tudi v nejasnosti postopkovnih pravil cerkvenega postopka. V tem postopku žrtve nimajo praktično nobenih pravic, niso bile obveščene o zaključkih postopka, o sankcijah, niso imele možnosti videti, kateri dokumenti so bili poslani v Vatikan, postopki so zelo dolgotrajni itd. Tudi ob odločitvah iz Vatikana se nam je včasih postavilo vprašanje, ali je kdo tam sploh prebral izpoved žrtve.
Zelo močno doživljamo podporo vernikov, podpora iz kleriških vrst pa je bolj tiha (osebna); duhovniki se bojijo izpostaviti. Na drugi strani pa ne gre mimo zanikanja (»v naši Cerkvi teh težav ni«), strahu, podtikanja raznih agend.

Kako na pojav in delo CI Dovolj je gledajo duhovniki ter škofje in predstojniki?
Odzivi so zelo različni. Zelo močno doživljamo podporo vernikov, podpora iz kleriških vrst pa je bolj tiha (osebna); duhovniki se bojijo izpostaviti. Na drugi strani pa ne gre mimo zanikanja (»v naši Cerkvi teh težav ni«), strahu, podtikanja raznih agend. V vodstvu Cerkve na Slovenskem čutim precejšnjo mero nezaupanja do našega dela. Lahko bi temu rekel tudi strah pred resnico – resnico, ki bo zahtevala tudi spremembo miselnosti in nato načina dosedanjega delovanja.

Veliko več moči bo potrebno usmeriti v zaščito in pomoč žrtvam, ki so v celotni zgodbi edine, ki so zares uboge, ranljive in potrebne zaščite. Hkrati pa bodo potrebni bolj odločni ukrepi proti storilcem; zgolj premestitev, odvzem kake cerkvene službe ali naziva se nam ne zdi zadostna sankcija.

Kako pa vi osebno gledate na ravnanje škofov/predstojnikov?
Z dosedanjim ravnanjem škofov oz. predstojnikov nismo zadovoljni. Preveč jih vodi strah in preveč je ščitenja »dobrega imena« storilcev ter ugleda Cerkve, premalo pa se je resnično prisluhnilo žrtvam. Premalo je bilo tudi poznavanja tega področja s strokovnega (terapevtskega) vidika, ki dá pomembne uvide glede potrebnih ukrepov.

Besede nadškofa Zoreta po prihodu iz srečanja v Vatikanu v preteklem mesecu sicer vlivajo nekaj optimizma, bomo pa kmalu videli, ali bodo besedam sledila tudi konkretna dejanja.

 Kaj konkretno pričakujete od škofov/predstojnikov?
Da si vzamejo čas za žrtve, jim zares prisluhnejo in se vživijo v njihovo kožo. Prav tako naj na konkreten način pokažejo obžalovanje z opravičilom, plačilom terapij, odškodnine. Prav bi bilo, da bi storilci škodo žrtvam poravnali tudi iz svojega žepa. Ni prav, da vsi verniki plačujejo za grehe posameznih duhovnikov.
Od škofov oz. predstojnikov želimo, da se ne skrivajo za civilnimi postopki, ampak naj peljejo cerkvene postopke ne glede na potek civilnih.

Nadalje od škofov oz. predstojnikov želimo, da se ne skrivajo za civilnimi postopki, ampak naj peljejo cerkvene postopke ne glede na potek civilnih. Cerkev zagovarja višje moralne standarde in prav je tako. Zato ni prav, da se cerkveni postopki ne bi peljali, če je civilni postopek že zastaran. Tudi kanonsko pravo dovoljuje spregled zastaranja. Tu se bo pokazalo, koga se želi resnično zaščititi. Papež Frančišek je tu dal jasen zgled, tako s tem, ko je sankcioniral storilce zlorab izpred desetletij, kot tudi s tem, ko je jasno povedal, da je zahteva po dokazih o zlorabi pogosto nerealna oz. celo žaljiva do žrtve. Žrtev namreč dokazov pogosto nima in jih ne more imeti, pa to še ni razlog, da ji ne gre verjeti.

V zvezi s storilci pa pričakujemo, da se jim na učinkovit način prepreči nadaljnje zlorabe. Iz literature jasno izhaja, da ima »povprečen« storilec več žrtev. Tudi mi to ugotavljamo. Storilce bi bilo potrebno tudi poslati na zdravljenje (zavedajoč se, da zdravljenje tovrstnih nagnjenj pogosto ni uspešno).

Končno bi si želeli, da vodstvo Cerkve na Slovenskem po zgledu nekaterih tujih držav pripravi temeljito poročilo o zlorabah za zadnjih 50-60 let. Pri tem naj se ne omeji zgolj na pravnomočno obsojene klerike, ampak naj po zgledu iz tujine vključi vse, ki so utemeljeno osumljeni zlorab. Pri zbiranju podatkov za poročilo se kot dobra praksa iz tujine kaže tudi poziv morebitnim žrtvam v vseh župnijah, kjer so posamezni storilci delovali. Ne smemo se bati resnice, saj nas prikrivanje le-te onesposablja za oznanjanje evangelija.

Kako pa CI Dovolj je sprejemajo mediji? Opazili smo, da vas osrednji mediji zelo upoštevajo.
Veliki mediji temo resno spremljajo in so nam v oporo pri naših prizadevanjih za očiščenje te rane. Opažamo tudi, da se po nastopih v medijih poveča število prijav, ki jih prejmemo.

Imate kaj pomislekov, da niso ti mediji nemara stopili na vašo stran, ker si želijo le očrniti Cerkev?
Seveda ima vsak medij oz. novinar svoje poglede, lahko tudi »agendo«. Morda je kdo tudi presenečen, ko povemo, da naš cilj ni boj proti Cerkvi, ampak boj za očiščenje v Cerkvi. Tudi sami člani iniciative smo dejavni katoličani, zato si želimo, da bi bila Cerkev varen prostor za vse, tudi za naše otroke. Mediji nam pri naših prizadevanjih stojijo ob strani, za kar smo jim hvaležni. Po moji oceni se tudi v Vatikanu veliko stvari (žal) ne bi zgodilo brez pritiska medijev.

Kako pa gledajo na vas verniki?
V večini nas zelo podpirajo in izražajo hvaležnost. Od nekaterih vernikov dobivamo očitke, da blatimo vse duhovnike in Cerkev, ki je že tako dovolj napadena z vseh strani. Sami menimo ravno nasprotno – dokler vsi duhovniki plavajo v istem »kompotu«, bo senca padala na vse. Če pa na storilce jasno pokažemo in jih izločimo, bo tudi ostalim duhovnikom lažje. Je pa razumljivo, da si storilci in prikrivalci ne želijo razkritja svojih grehov in bodo naredili vse, da do tega ne pride.

Pri obsodbah našega dela s strani vernikov pa opažam tudi veliko nepoznavanja področja zlorab. Tudi sam sem moral prebrati kakšno knjigo (npr. »V labirintu spolnih zlorab«), da sem vsaj približno razumel to kompleksno dinamiko zlorabe. Npr. razumevanje žrtev in njihovega ravnanja, zakaj se niso znale oz. upale odločno upreti storilcu. Hkrati pa potem bolje razumeš tudi manipulacije storilcev in njihova zanikanja po razkritju zlorabe. Žalosti me ugotovitev, da se storilci iz vrst duhovnikov bolj bojijo, da bi bili razkriti, kot Božje sodbe.
Žalosti me ugotovitev, da se storilci iz vrst duhovnikov bolj bojijo, da bi bili razkriti, kot Božje sodbe.

Zakaj ste se osredotočili samo na duhovnike, ne pa širše (vzgojitelje, učitelje, zlorabe doma...)?
Zavedamo se, da se velika večina zlorab zgodi izven Cerkve. Kljub temu pa se nam zdi prav, da Cerkev s svojim zgledom pokaže tudi ostalim institucijam, sistemom, kaj pomeni ničelna toleranca do zlorab. Verjamem, da se bo zaradi našega dela opogumila spregovoriti o zlorabi tudi kaka žrtev zlorabe izven cerkvenega okolja.

Lahko na kratko opišete vaš način dela?
Vsem žrtvam osebno prisluhnemo ter jim ponudimo pomoč, ki jo potrebujejo (terapevtsko, pravno itd.). Naša izkušnja je, da se žrtve, ko vidijo, da v tem niso same, tudi lažje odločijo za nadaljevanje postopkov. Pri vseh postopkih jim stojimo ob strani z našimi strokovnjaki z različnih področij. Skušamo jih kar najbolj zaščititi, jim premagati strahove pred javnim izpostavljanjem ter pred storilci. Ti strahovi so tudi po mnogih letih od zlorabe pogosto še zelo močni.

Ker žrtve tudi po zlorabah v večini primerov ostajajo v Cerkvi, jim veliko pomeni tudi to, da nismo sovražno nastrojeni do Cerkve, da našega dela ne vodi želja po maščevanju, ampak želja po resnici in preprečitvi nadaljnjih zlorab. Slednje je tudi glavna želja vseh žrtev. Pri teh naših prizadevanjih smo odločeni vztrajati, zato naša komunikacija poteka tako z organi pregona kot tudi z vodstvom Cerkve in posameznih redov.

Kako se financirate?
Zaenkrat je bilo vse delo opravljeno prostovoljno. Ker pa so z našim delom povezani tudi določeni stroški, smo na spletni strani dovolj.je  pred kratkim dodali tudi možnost doniranja sredstev za pokrivanje stroškov našega dela (terapevtsko, pravno svetovanje itd.).
Skozi naše delo spoznavamo, da ekspertna skupina žal ni uresničila svojega poslanstva, ki naj bi bilo predvsem v nudenju pomoči žrtvam.

Vaše mnenje o Ekspertni skupini pri SŠK – zakaj ta ni dovolj? Ali res drži, da je razpadla?
Skozi naše delo spoznavamo, da ekspertna skupina žal ni uresničila svojega poslanstva, ki naj bi bilo predvsem v nudenju pomoči žrtvam. S takšnim ravnanjem je po mojem mnenju ekspertna skupina tudi škodovala ugledu Cerkve na Slovenskem, zato ne vidim smisla v njenem nadaljnjem obstoju. Sedaj sicer slišimo, da vlaga kazenske ovadbe na podlagi gradiv, ki smo jih mi zbrali in že sami vložili ovadbe. Tudi v takšnem ravnanju ne vidimo smisla.

Pri tem je še treba dodati, da tudi sicer ekspertna skupina ni bila organ z močjo odločanja oz. ukrepanja, ampak bolj posvetovalno telo v okviru SŠK. Namesto ščitenja žrtev je ščitila storilce in s tem tudi onemogočala kakovostno delo škofov in predstojnikov, ki so edini pristojni za vodenje cerkvenih postopkov. O razpadu ekspertne skupine nimamo nobenih uradnih informacij, v kolikor pa neuradne informacije o razpadu držijo, to pozdravljam.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30