Tomaž Gantar, Delo: Poti in stranpoti ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Uredništvo
1

Nekdanji zdravstveni minister Tomaž Gantar opozarja, da smo pri ukinjanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja priča nesmiselnemu hitenju s predlogom, ki ne rešuje praktično ničesar. V prvem planu je tako močno škodljivo napenjanje mišic.

Ideja o ukinitvi zavarovanja sicer ima široko javno podporo. Nasprotniki predloga so hitro označeni kot nasprotniki javnega zdravstva. Zato je v igri tudi prestiž, komu bo po šestnajstih letih debate ukinitev končno uspela.

A kot opozarja minister, bi bilo morda bolje, če vsega tega ne bi bilo. Zagovorniki sicer govorijo o petdesetih milijonih evrov prihranka. Ti so teoretično možni, a nekdanji minister ne verjame, da Zavod za zdravstveno zavarovanje ne bo povečal števila zaposlenih.

Že sedaj je namreč sinonim za neučinkovito porabo denarja in netransparentnost financiranja programov. Tudi po njegovi zaslugi so mladi zdravniki brez perspektive in odhajajo v tujino, bolnišnice pa delajo z izrabljeno opremo.

Kakšne rešitve pred ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja predlaga minister, si lahko preberete tukaj.

1 komentar

  1. Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja po zamisli Levice je, milo rečeno, navadna bedarija. In tu ima gospod Gantar čisto prav; ne rešuje ničesar. Da pri financiranju zdravstvenih storitev ni solidarnosti, je še ena bedarija levičarjev (in še prej ministra Kebra s svojo Belo knjigo); veliko je je (namreč solidarnosti), celo preveč (lažne). In tretja bedarija je, da je javno zdravstvo, kot si ga nekateri predstavljajo, ena sama svetinja in edini garant učinkovitega zdravstva. Javno z vidika javnega financiranja DA, nikakor NE pa državnokombinatsko zdravstvo, kot je sedaj. V javnem zdravstvu so lahko tudi vsi zasebni zdravniki, če so financirani iz javnih sredstev.
    Velik problem financiranja zdravstva je tudi v tem, da so ene in iste storitve financirane iz dveh virov, iz javnih sredstev obveznega zavarovanja in zasebnih sredstev iz dopolnilnega, seveda v različnih razmerjih. Že najmanj dvajset let je stara zahteva poznavalcev, da je treba definirati storitve, ki jih v celoti krije obvezno zavarovanje (obseg teh pravic bo nujno skrčiti glede na razpoložljiva sredstva), in tiste, ki jih krije v celoti dopolnilno zavarovanje (vse manj nujne storitve). Dodati je treba še dva vira: dodatno zavarovanje za nadstandardne storitve in participacijo. S tem bi bili računi veliko bolj preprosti in čisti. Vendar se tega tudi g. Gantar kot minister ni lotil. V kratkem obdobju ministrovanja se, če smo pošteni, tudi ni mogel. Ali pa smel!
    Tudi ni problem, da je ZZZS edini izvajalec obveznega zavarovanja. Eni mu očitajo monopol. Kdaj pa je bil kupec storitev monopolist? Zavarovalnica bi pač morala nastopati kot kupec storitev za svoje zavarovance – za ustrezno kvaliteto po najnižji ceni. Če bi bil ZZZS res prava zavarovalnica in ne neki (para)državni sklad, kar je po sedanji zakonodaji. Monopilist je lahko kvečjemu izvajalec storitev. In v državno dirigiranem zdravstvu je to pač država. Ta definira obračunske modele po načelu dogovorne ekonomije, namesto da bi to bil neposredni dogovor med financerjem in zdravstveno službo (da bo pa to urejal nevidni trg, je tudi iluzorno, saj zdravje ni blago kot vsako drugo); država odreja celo, da ZZZS ne sme poslovati z izgubo (sic!). Birokratizacija ZZZS, ki je dejanski problem in na katerega opozarja tudi Gantar (in mnogi zaposleni v samem ZZZS!) je tudi odraz državne regulative.
    Zelo glasna in navidezno sprejemljiva ter všečna je tudi zahteva po vzpostavitvi konkurence med več zavarovalnicami tudi pri obveznem zavarovanju. Zaslediti jo je zlasti v dokaj liberalnem strankarskem programu Nove Slovenije (pozdravljam pa njihovo zamisel, da je treba v sistem pritegniti vse razpoložljive zmogljivosti, tudi zasebnike). Zakaj samo navidezna sprejemljivost in všečnost? Ker ni še nihče, ki se vsaj malo spozna na te probleme, elaboriral, kako bi to v praksi funkcioniralo. Pri manj kot milijon vplačnikov. Koliko zavarovalnic? Po kakšnem principu: regionalnem, poklicno sektorskem, podjetniškem, za gospodarstvo, za javne uslužbence, ali kar tako? Kaj pa potreben obseg za kritje rizičnosti? Na ta vidik je večkrat opozorila tudi Svetovna zdravstvena organizacija in tudi EU. Že nekaj težjih operacij ali starejša populacija zavarovancev lahko manjšo zavarovalnico uniči. In z njo zdravstveno službo, ki ne bi prejela plačila za opravljeno delo.
    Skratka, stvari niso tako enostavne, kot jih vidijo nekateri. Slovenski zdravstveni sistem je nujno temeljito prenoviti, za kar je potrebno nekaj let trdega analitičnega dela in široke javne razprave. Ukrepi po zgledu Levice so samo pesek v oči naivnim in lahkovernim. Prvi korak k normalnosti: Kebrovo ministrstvo za zdravje naj se preimenuje nazaj v ministrstvo za zdravstvo. Zdravja ne zagotavlja ministrstvo, ampak si ga vsakdo najprej sam in potem ob pomoči zdravstvene službe.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime