Tolažba, s katero nas prepriča Janez Krstnik

POSLUŠAJ ČLANEK
 »Tolažite, tolažite moje ljudstvo.« Te besede je Bog položil v usta preroka Izaija, da bi ublažil prestrašenost ljudi, ki se znašli v babilonski sužnosti. Bog se je vedno razodeval tudi kot tolažnik. V poslovilnem govoru je Jezus učencem obljubil, da jim bo poslal Duha Tolažnika. Tudi Marija, Jezusa mati, ki jo je, ko pravi izročilo, sedemkrat presunil meč bolečin, je naša Tolažnica. V lavretanskih litanijah kličemo: »Marija, tolažnica žalostnih, prosi za nas.«

Tudi ljudje nenehno tolažimo drug drugega. Vsi vemo, kaj je tolažba, ker ima vsak od nas izkustvo, da je bil kdaj potolažen. Potolaženi smo, ko se nam vrne upanje, ko na stvar, ki nas je vznemirila in potrla, pogledamo s svetle strani in se nam zopet razjasni obraz.

Toda potolažiti bližnjega, mu vrniti upanje in nasmeh na lice, ni nekaj preprostega, čeprav verjetno mislimo, da znamo tolažiti. Kako skrivnostna je tolažba, vidimo šele takrat, ko pred človekom, ki trpi, ostanemo brez besed; ko čutimo, da nobena beseda, ki naj bi jo izrekli v tolažbo, ni prava.

Za učinkovito tolažbo ni dovolj dobrohoten namen, kajti le malokdaj vemo, ali se ne bo tudi dobronamerna tolažba sprevrgla v še večjo potrtost prizadetega, ker bo ob naših sicer lepih besedah občutil, da ga v resnici ne razumemo, da izrekamo besede na pamet, prehitro in netaktno.

Cenena tolažba, kakršnih ni malo, povzroči nasprotni učinek, česar tisti, ki tolaži, morda sploh ne zazna; tudi potem ne, ko se tolaženi zavije v molk. Naše tolažbe so pogosto povsem prazne in površne, zato je njihov učinek nasproten temu, kar si želimo.

V način, kako sam tolažim druge, nimam pretiranega zaupanja, ker sem doslej naredil preveč napak. Ker se vse boj zavedam, da ni dovolj samo dober namen, vedno, če sem le dovolj priseben, preden kaj rečem, prosim Svetega Duha, naj mi pove, kaj naj rečem, ali naj sploh kaj rečem. Brez asistence Svetega Duha se sam, če sem dovolj zbran, ne drznem koga tolažiti.
Preden kaj rečemo, preden dajemo nasvete in izrekamo tolažbo, naj pozorno poslušamo. Ne govorimo, pač pa poslušajmo! Poslušajmo bližnjega in Svetega Duha!

Tolažba zahteva ponižnost


Iz tega uvoda smo razbrali, da moramo biti takrat, ko tolažimo, zelo ponižni in naj si ne domišljamo, da znamo vedno in vsakogar potolažiti. Še posebej morajo biti previdni tisti, ki se radi pohvalijo, da so dobri psihologi. Ne zavedajo se, da vse preveč izhajajo iz tega, kar tistih hip občutijo v sebi in ne iz tega, kar se dogaja v duši tistega, ki ga želijo potolažiti.

Bolj ko smo pri tolaženju zgovorni, več napak lahko naredimo. Ni narobe, če si ponižno priznamo, da nas tolažba presega. Nesmiselno se je pred seboj in pred drugimi hvaliti, kako znamo tolažiti. Tolažiti je božanska sposobnost. Bog je namreč edini, ki tolaži, kakor je prav, mi pa samo toliko, kolikor smo mu blizu. Sposobnost posredovati tolažbo je božanska krepost, ki jo ima tisti, ki mu tolažbo navdihuje Sveti Duh. Zato še preden izrečemo besedo tolažbe, prosimo Svetega Duha, da bi položaj človeka, ki potrebuje tolažbo, sploh razumeli.

Ljudje radi tolažimo, ker so nam všeč besede, ki jih govorimo, dejansko pa ne vemo, kaj se dogaja v duši bližnjega. Ravnamo podobno kot z nasveti za zdravo življenje. Ni nam veliko mar za to, da bi dojeli, kaj je zdravstveni problem našega bližnjega, važno je, da svetujemo. Preveč hočemo biti pametni, preveč posplošujemo svoje izkušnje, zato na hitro in površno delimo nasvete, kaj je dobro za kakšno bolezen. Preden kaj rečemo, preden dajemo nasvete in izrekamo tolažbo, naj pozorno poslušamo. Ne govorimo, pač pa poslušajmo! Poslušajmo bližnjega in Svetega Duha!
Podobno kot otrok, ki išče trenutno zadovoljitev svojih potreb, se obnaša tudi mnogo odraslih. Mislijo, da bodo mirni in potolaženi šele takrat, ko jim ne bo nič manjkalo.

Kako tolažiti ob večjih stvareh

Če se otrok izgubi v nakupovalnem središču in ga mama po nekaj minutah najde, je za otroka dovolj, da ga mama stisne k sebi, mu obriše solze, in otrok je potolažen. Toda kaj je tolažba takrat, ko so v igri večje stvari: resna bolezen, smrt koga iz najožjega sorodstva, izguba službe, dokončen zastoj pri študiju, razočaranje v ljubezni, omadeževanje dobrega imena, javna osramotitev, krivica na sodišču, nepremostljiv konflikt s sozakoncem, otrok, ki se v življenju ne znajde in se pred našimi oči spreminja v razvalino.

Kaj bi potolažilo prav nas, če bi se znašli v kateri od naštetih okoliščin? Najprej si želimo, da bi s svojimi močmi in s pomočjo drugih razrešili težave, ki nas mučijo. To je seveda prav. Bog nam je dal mnoge sposobnosti, da razrešujemo probleme, s katerimi se srečujemo.

Toda žal zaradi želje, da bi razrešili vse svoje težave, napačno sklepamo, da je prava tolažba samo tista, ki prinese popolno razrešitev stisk, ki nas tarejo. Pristajamo na enačbo: biti potolažen je enako kot dokončno razrešen problem. Ali drugače: mirni in potolaženi bomo, ko se bomo v celoti izvlekli iz problemov. Toda to velja kvečjemu za otroka, ki še nima razvitega notranjega življenja. Za otroka je dovolj, da je čist, suh, naspan in nahranjen in da so v bližini starši.

Podobno kot otrok, ki išče trenutno zadovoljitev svojih potreb, se obnaša tudi mnogo odraslih. Mislijo, da bodo mirni in potolaženi šele takrat, ko jim ne bo nič manjkalo.
Presenetljivo je tole: Janez Krstnik ljudem ni dal nobene obljube za boljše življenje in ureditev razmer v državi, pa je vseeno govoril z veliko gotovostjo in v prepričanju, da dela nekaj pomembnega.

Tolažba Janeza Krstnika


Če naj prav razumemo bistvo našega notranjega miru in tolažbe, se ozrimo na današnji evangelij. Evangelist Luka začenja svoj evangelij z Janezom Krstnikom. Pripoveduje, da je k Janezu Krstniku prihajala velika množica. Človeško gledano je nerazumljivo, zakaj je Janez Krstnik pritegnil tolikšne množice. Na zunaj je bil popolnoma nezanimiv, saj ni imel na sebi ničesar, s čemer bi zbujal pozornost in občudovanje. Oblečen je bil v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Ljudem, ki so ga prišli poslušat, je bilo jasno, da jim ne obeta nobene blaginje. Če sam je divji med in je oblečen v kameljo dlako, si tudi oni, namreč poslušalci, od njega ne morejo obetati kaj boljšega. In vendar so prišli.

Kaj jim je povedal posebnega? Nekaj, kar ljudje niti nočemo slišati, saj prisluhnemo drugim le, če nas pohvalijo in občudujejo. Janez Krstnik pa ljudi, ki so prišli k njemu v puščavo, ni hvalil, ampak jih je povedal, da so grešniki, zato naj se kesajo grehov in se odvrnejo od slabih poti. Še najbolj nenavadna pa je bilo tretja stvar: dal jim je vedeti, da on pravzaprav ni nič, da je tu le zato, da bi nekega dne pokazal na pravega, na tistega, ki jih ne bo krščeval le z vodo, ampak s Svetim Duhom. Kaj je to, biti krščen s Svetim Duhom, so se  nemara tisti dan na tihem spraševali poslušalci Janeza Krstnika? Ali je to, kar govori o krstu v Svetem Duhu, res lahko smiseln program za njihovo prihodnost?
Iz Janezovih besed so ljudje razbrali, da se po njihovem priznanju grehov in odvrnitvi od slabih dejanj, v njihove duše vrača Bog. Janez jim je oznanil, da je Bog, ki se naseli v človekovo dušo, obenem rešitev problemov.

Presenetljivo je tole: Janez Krstnik ljudem ni dal nobene obljube za boljše življenje in ureditev razmer v državi, pa je vseeno govoril z veliko gotovostjo in v prepričanju, da dela nekaj pomembnega. Danes si politiki upajo biti samozavestni le, če lahko obljubijo gospodarsko rast in visoke plače. Janez Krstnik je bil popolna antireklama za uspeh. In vendar je njegova beseda odmevala, celo kralj Herod mu je nadvse resno prisluhnil.

Janez Krstnik je ljudem prinesel tolažbo, čeprav jim ni prinesel rešitve za njihove osebne, družinske in družbene probleme. Ljudje, ki so ga poslušali, so razumeli, da se njegova tolažba nanaša na absolutno prihodnost. Prinesel jim je vero v prihodnost. Ta absolutna prihodnost pa je Bog.

Iz Janezovih besed so ljudje razbrali, da se po njihovem priznanju grehov in odvrnitvi od slabih dejanj, v njihove duše vrača Bog. Janez jim je oznanil, da je Bog, ki se naseli v človekovo dušo, obenem rešitev problemov. Tudi če bolezen ostaja, tudi če se opotekamo pod težo križa, imamo po Svetem Duhu, ki je Bog v nas, v sebi moč in tolažbo.

Prava tolažba torej ni samo dober politični program in odprava vseh težav in bolečin, ampak predvsem Sveti Duh v nas. On nas drži skupaj, da se ne sesedemo vase. Naša notranja moč niso samo zdravi telesni organi, ampak Sveti Duh. On je tisti podporni jamski les, ki drži, da se rudnik, mi sami, ne pogrezne vase in nas potem od zunaj, kot rudnik, ne zalije voda.

Bratje in sestre, Janez Krstnik prinaša tolažbo, ker oznanja, da prihaja Božji Sin na svet. On je temeljni odgovor, bitna, ontološka tolažba, podlaga za vse druge konkretne tolažbe, ki smo jih deležni, kajti te so vedno samo sekundarne, drugotne tolažbe.

Ob koncu se namreč vse izteče v prvinsko vprašanje: kaj bo z menoj, ko bom odšel v dom ostarelih, čemu teh osemdeset ali devetdeset let življenja, ko za vsem ostane samo bled spomin in napis na marmorju: ime in priimek ter letnica rojstva in smrti.

Nikogar ni, ki bi nas lahko tako potolažil kot Gospodov prerok, ki vzklika: »Povej Judovim mestom: 'Glejte, vaš Bog. Gospod prihaja in njegovo plačilo z njim; zbira nas kakor jagnjeta v svojem naročju'.«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike