To so zahteve ženskih gibanj za reforme Katoliške cerkve

Nevidni, če bi imel vsaj malo srčne kulture, bi se priklonil Tinci, ki je bila pripravljena odpreti se za milost vere. Bog nam pušča svobodo, ko se odločamo ali mu odpremo vrata ali ne. Ti pač ostani za železnimi zapahi do dne, ko bo znanost z laserjem prebila tvoje predsodke. Tinca mi sporoča, da je srečna.Kako ji privoščim!! Iz tebe pa veje ena velika bolečina, saj stalno nekaj rušiš in godrnjaš na portalu (kako šele doma, ko si sam s seboj!) Bojim se, da se ti bo življenje prej izteklo preden boš učakal boga po tvojem kroju.

Zakaj romajo k papežu? Enostavno naj gredo k luteranom ali anglikancem. V angliji dobijo takoj župnijo. Problem rešen.

Molitev je tista, ki svet premika, ne pa razne "zahteve". Molitev in zgled. Dovolj je dela za ženske v Cerkvi pri vzgoji novega rodu.

Eno so obredi, drugo pa življenje po veri. V Sv. pismu piše: "Ne tisti, ki mi pravi Gospod, Gospod - ampak kdor moje zapovedi spolnjuje, tisti je moj učenec."
Ni nujno, da v to skupino spadajo vsi fajmoštri. Kaj se torej ženske drenjajo zraven, ko pa jim je zaradi njihove narave dana možnost, da s svojo vero in življenjem spreminjajo svet na bolje ...

" odpravo obveznega celibata"

V katoliški Cerkvi sta dve zadevi, ki sta možni le z celibatom.

Duhovnik med mašo reče: "To je moje telo, ki se daje za vas." Osnova tega je v Bibliji:
In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« (Lk 22,19)
Mož pa je svoje telo obljubil ženi in žena ga je možu:
Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. (1 Kor 7, 4)
Skratka! Če ne želite glumača namesto duhovnika, potem mora biti celibat.

Druga zadeva, kjer se poročeni mož in duhovnik razlikujeta je pa spovedniška molčečnost. Družinski oče pač skrbi za družino in ne za spvedniško molčečnost. S svojim življenjem skrbi za družino.

Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve jasno razlaga cerkveni nauk o duhovniškem posvečenju (zakramentu svetega reda). Mašniško (duhovniško) posvečenje je pravi zakrament, ki ga je postavil Kristus. Kristus je tisti, ki je posvetil apostole v dvorani zadnje večerje. Učinek zakramenta je podelitev Svetega Duha, vtis neizbrisnega znamenja, ki posvečenega za vedno razlikuje od laika. Škofovstvo je mašništvu nadrejeno, mašništvo pa diakonatu. Pogoja za veljavno posvetitev sta po cerkvenem zakoniku krst in moški spol. Službi bralca in mašnega strežnika (po starem t. i. »nižji redovi«) sta del tega reda, ki je nerazdružljiv.

Jasno je, da Cerkev ne more posvečevati žensk, kar je še ne tako dolgo nazaj dokončno potrdil sv. Janez Pavel II. V apostolskem pismu Ordinatio Sacerdotalis v četrti točki piše »izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje ženam«. Zaradi enotnosti svetega reda (glej p. Ripperger – The Unity of the Sacrament of Holy Order - Link) pa nimajo pravice niti do kateregakoli njegovega dela, tudi do t. i. »nižjih redov«. Še manj pa je primerno, da to službo v praksi izvajajo, ker za to niso posvečene.

"enakost moških in žensk"

Moški in ženske nismo enaki.So razlike in te razlike morajo imeti tudi učinke. Jezus je bil moški, apostoli tudi. Sta ta dva dejstva posledica razlik med moškimi in ženskami?

Ne vem. In zato prepuščam to odločitev papežu.

Članek pravilno izpostavlja reformna gibanja in pritiske, ki jih je Cerkev deležna v zadnjem času v tujini in o katerih se v slovenskih medijih ne bere veliko. Vprašajmo pa se, če ta gibanja pod tančico »napredka« in »interakcije z modernim svetom« ne nosijo v sebi izrazito spornih in nekatoliških ter anti-Cerkvenih idej?

Po mojem mnenju so takšna gibanja izrazito sporna, všečna sicer povprečnemu sekulariziranemu konzumentu medijev, ampak za Cerkev ne prinašajo nič dobrega. Papež Pavel VI. je 29. junija 1972 po zaključku II. vatikanskega koncila izjavil »Satanov dim se je priplazil v Cerkev.« (The smoke of Satan has entered the Church). To je bil čas 'duha koncila', velikih sprememb, odprtja Cerkve svetu, že takrat so se v zahodnem svetu pojavljale iste iniciative kot zgoraj omenjene v članku. Pogosto so jih prav tako vodile – ženske. In kaj je bil rezultat? Liturgične zlorabe, duhovniki in nune so formalna oblačila zamenjali za sekularna oblačila in socialni aktivizem, imeli smo nejasnosti formacije bogoslovcev, v končni fazi je sledilo izpraznenje cerkva v Zahodnem svetu.
Domovina omenja, da ženske iniciative izhajajo iz cerkveno opustošenega germanskega sveta (Nemčija, Avstrija). Ali aktiviranje »ženskega principa« lahko pomaga? Mislim da ne. Naši protestantski bratje bi potrdili, da so tiste cerkve, ki so prve sprejele poročeno moško duhovništvo in žensko duhovništvo, najhitreje propadle. Hočete praktičen primer – poglejte episkopalno cerkev v ZDA (najprej poročeni duhovniki nato ženske duhovnice, LGBT poroke, mešanje panteizma itd.) in njen rezultat.

Mislim, da bi morali problematizirati dejstvo, da tudi na Slovenskem nekritično povzemamo prakse iz liberalnih katoliških cerkva po Evropi – v tem primeru nemške in avstrijske Cerkve. Kdaj bodo pri nas »vzniknile« takšne »iniciative«? V Sloveniji smo že globoko zabredli s strežnicami, bralkami beril, izrednimi delivkami obhajila. Verouk večinoma poučujejo katehistinje. V ŽPS in ŽGS-jih so zagospodarile ženske. S tem se začne, koliko daleč je še do nemško-avstrijskega scenarija z diakonisami in duhovnicami???

Istočasno se delamo norca iz tistih nekaj ženičk, ki že vedno molijo rožni venec. O tem bi nas lahko kaj podučili pravoslavni bratje in kako so rusko cerkev v času najhujših preganjanj rešile babuške ki so redno molile in hodile k mašam. Podobne zglede iz prejšnjega stoletja imamo tudi mi, ampak nam ženska kot molilka in prenašalka zaklada vere ni dovolj. Mi hočemo duhovnico, ker to da odlične rezultate. NOT.

Presneta gena X in Y !!!

Ste morda že opazili, da smo različni: ne le fizično, predvsem psihično. Povsem različno se odzivamo in povsem različno doživljamo iste stvari.
Dr. Emerson Eggerichs, klinični psiholog in avtor mnogih knjižnih uspešnic, je napisal knjigo “Ljubezen in spoštovanje", kjer opisuje razlike med sozakonci.
Iz ljubezni med Sv.Frančiškom in Sv. Klaro so se rodili moški- dejavni v svetu in ženski- kontemplativni redovi. Z zelooo različnimi poslanstvi. Pa pozor, Sv.Frančišek, ki je bil strašen Cerkveni revolucionar, in je zaznamoval tisočletje, je razumel to globoko razliko!

Pa da ne bo pomote: Ena, Sveta, Nezmotljiva Rimokatoliška Cerkev ni imela vedno pravega spoštovanja do žensk in njihovih potreb. A mislim, da je v teku stoletij uspela ujeti pravo ravnotežje med tradicijo, sedanjostjo in življenjem. Vsekakor v luči Kristusovega nauka!

Različnost med spoloma lahko ignoriramo- feminizem ali pa je vzrok za izključevanje- določene vzhodne religije.
Lahko pa to različnost sprejmemo kot dejstvo, kot Njegov dar in jo živimo po Njegovih navodilih. Če seveda ta navodila beremo- molimo.

Z vsem spoštovanjem do žensk (so najlepša ustvarjena bitja!) trdno upam, da duh zblojeno zmedenega modernizma ne bo povzročil posilstva nad Cerkvenim življenjem.

- Zahtevajo 'enakost'. (Niti teoretično ni možno.)
- Zahtevajo, da se nauk prilagodi vernikom. (Je bolj lagodno kot obratno.)
- Zahtevajo matriarhat. ('Uboga' Jezusova mati, kako se je pustila peljati žejna čez vodo: nobene posebne službe ji sin ni zrihtal, samo bolečina, strah, skrbi, … – pa je vendarle nadvse spoštovana in upoštevana. Hmm?)
- Zahtevajo … komando! (Ne kontemplacije, ampak akcijo!)
… in v strahu pred morebitnimi očitki kdo-ve-katere diskriminacije jim poženščeni del klera daje vetra v jadra. Nihče pa jih ne vpraša, če vedo, čemu se je potem gospod Bog matral in ustvarjal dva spola, ko pa je s tem napravil samo zmedo in težave …

(Namerno preskočim zahteve, ki se nanašajo na spolne zlorabe – vnebovpijoči grehi sami po sebi zahtevajo pokoro in prav nemožato je pometanje pod preprogo in zakrivanje oči.)