To se dogaja z glasovi desne sredine: kot blok izgubljajo, znotraj tega pridobiva NSi

Graf absolutnega števila glasov upošteva vse državnozborske volitve od leta 1992 in zadnje predsedniške volitve, ko so desno sredinske stranke nastopile vsaka s svojim kandidatom (klik za povečavo)
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob nedeljskih rezultatih predsedniških volitev se pojavljajo različne ocene o tem, kdo je na volitvah zmagal, kdo izgubil in komu niso prinesle ne zmage ne poraza. 

Nekaj je gotovo, volitve so še en v seriji porazov desno-sredinske politične opcije kot celote. Znotraj te pa trendi kažejo, da vse od leta 2008 volivce izgubljata SDS in SLS, medtem ko jih NSi po prenovi politične strategije in vrnitvi na parlamentarni politični parket, pridobiva.

Največje skupno število glasov, tudi glede na volilno udeležbo, so pomladne stranke dobile leta 1996 (skoraj 483 tisoč). Največ podpore so volivci takrat namenili Slovenski ljudski stranki (dobrih 207 tisoč, oziroma 19,38 %). Relativna zmagovalka je sicer bila LDS s 27 %, a pomladni trojček je imel večino - 45 poslanskih sedežev proti 43, kolikor je imela levica, skupaj z SNS.

Levo-sredinsko vlado je takrat odločil znameniti prestop Cirila Pucka iz SKD na drugo stran. Kasneje je nastala koalicija LDS-SLS-DeSuS.

Desno-sredinska opcija nikoli več ni ponovila rezultata iz tega leta. Tudi 2004, ko je relativna zmagovalka s slabimi 282 tisoč glasovi (29 %) postala SDS, je bilo vlado mogoče sestaviti samo s pridružitvijo DeSUSa pomladni koaliciji.

Štiri leta kasneje je SDS sicer dobila rekordno število glasov, dobrih 300 tisoč, a že na račun obrata proti konservativni desnici in izrinjenju Bajukove Nove Slovenije iz parlamenta, zaradi česar tudi ni mogla sestaviti koalicije. NSi je v tistem trenutku z zgolj 36.774 glasovi podpore dosegla dno in kazalo je, da je s krščanskimi demokrati konec.

A sledila je prenova stranke in z mladimi močmi velik povratek NSi v državni zbor leta 2011. Upoštevajoč padajočo volilno udeležbo od takrat NSi vseskozi beleži postopno, a zanesljivo rast volilne podpore. Ta se je potrdila tudi na nedeljskih predsedniških volitvah, ko je kljub temu, da je prišlo glasovati 140 tisoč manj volivcev, Ljudmila Novak presegla dosežek stranke iz leta 2014 za približno 5.000 glasov.

Povsem drugačni so trendi pri najmočnejši desno-sredinski stranki, SDS. Po letu 2008 jim število glasov na volitvah iz leta v leto pada in to hitreje od padca volilne udeležbe, ki beleži podoben negativen trend.

Na zadnjih parlamentarnih volitvah je SDS tako dobila 120.000 glasov manj kot leta 2008, na nedeljskih predsedniških volitvah pa je njihova kandidatka Romana Tomc prepričala zgolj še dobro tretjino volivcev, ki so njeno stranko podprli na volitvah ob koncu mandata prve Janševe vlade.

Podobno vse od leta 2011 izgublja tudi SLS. Njena kandidatka Suzana Lara Krause je v nedeljo dobila zgolj še slabe 3 % glasov (6.718) od strankinega najboljšega rezultata v letu 1996.

Desno-sredinski blok kot celota pa, ob upoštevanju volilne udeležbe, vseskozi izgublja že od leta 2004. Zanimivo je, da to sovpada s prevzemom dominantne vloge SDS znotraj takratnega pomladnega trojčka. Na zadnjih državnozborskih volitvah so tako dobili zgolj še slabih 30 % oddanih glasov, na minulih predsedniških volitvah pa je ta odstotek padel na 22.

Graf, ki kaže, kaj se dogaja z glasovi desne-sredine od samostojnosti do danes


Iz spodnjega grafa je razvidno gibanje absolutnega števila glasov državljanov za tri desno-sredinske stranke na parlamentarnih volitvah od leta 1992 do 2014, dodatni pa so še rezultati nedeljskih predsedniških volitev (kjer je upoštevan tudi rezultat kandidatke Stranke za otroke Angelce Likovič, vendar je zaradi nizkega števila glasov njen delež na grafu težko opazen).

Graf absolutnega števila glasov upošteva vse državnozborske volitve od leta 1992 in zadnje predsedniške volitve, ko so desno sredinske stranke nastopile vsaka s svojim kandidatom


KOMENTAR: Uredništvo
Nadaljuje se trend vzpostavljanja dveh alternativ znotraj desne sredine
Kot smo danes v uredniškem komentarju že ugotavljali, je prav desno-sredinska politična opcija kot celota največja poraženka minulih volitev, saj ob vse manjši podpori ni več enakovreden nasprotnik politični levici, temveč se o oblastnih položajih vse bolj odloča zgolj še znotraj te. Pri ocenjevanju, kaj gre narobe, se je potrebno povzpeti na drevo in pogledati celoten gozd. In glede tega so najbolj povedni trendi podpore volivcem tako posamezni stranki kot bloku v celoti predvsem od leta 2008 do danes. Pri tem je zanimivo, da so notranjo bitko med kandidatko SDS Romano Tomc in kandidatko NSi mnogi, tudi podporniki največje opozicijske stranke stranke, razumeli kot enakovreden spopad dveh političnih alternativ. Ugotovitev, da je Ljudmila Novak poraženka tega soočenja, ker je dobila (zgolj?) dobro polovico glasov kot jih je zbrala Romana Tomc, temu pritrjuje, saj zanemarja razmerje med strankama v parlamentu, ki je ena proti štiri. To in pa trendi zmanjševanja razlike med obema strankama kažejo, da se znotraj desne sredine oblikujeta dve vse bolj uravnoteženi alternativi, z različnima političnima pristopoma in strategijo. Slednje pritrjuje tezi, da bodo naslednje državnozborske volitve (tudi) zelo pomemben referendum o prihodnosti desno-sredinskega bloka, ki je, kot vidimo, ob sedanji politiki vse bolj marginaliziran del slovenskega političnega prostora.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30