Slovenija je po dohodkovni enakosti med top 5 držav na svetu, hkrati pa kar 87 odstotkov Slovencev meni, da so dohodkovne razlike v Sloveniji prevelike in bi se morale zmanjšati.
Obenem je dve tretjini vprašanih v terenski raziskavi SJM 2016 mnenja, da so davki za ljudi z visokimi dohodki pri nas prenizki.
Kako je mogoča takšna razlika med realnim stanjem in zaznavo ljudi o razlikah med "najbolj revnimi in najbolj bogatimi"?
Velik del odgovora se skriva v izkrivljenem medijskem poročanju o tem, koliko dejansko zaslužijo ljudje na vodilnih položajih v Sloveniji, ki pogosto razpihuje negativne občutke do tistih z najvišjimi prihodki.
Lep primer tovrstnega zavajajočega prispevka smo si lahko ogledali v nedeljskem TV Dnevniku Televizije Slovenija.
"Čeprav najslabše plačani delavci v javni upravi in gospodarstvu še ne čutijo, da je kriza popustila in to kljub izrednim gospodarskim uspehom, pa se izboljšanje gospodarskih razmer precej pozna v denarnicah direktorjev največjih podjetij pri nas."
S temi besedami je voditelj TV Dnevnika Dejan Ladika napovedal prispevek o plačah vodilnih v podjetjih, kjer ima država manjšinski ali prevladujoči delež. Nato je še dodal:
"Da boste lažje spremljali naslednji prispevek, povejmo, da je januarja povprečna plača v Sloveniji znašala 1078 evrov."
Novinar Borut Janc je v prispevku najprej izpostavil prihodek najbolje plačanega slovenskega menedžerja, Jožeta Colariča iz Krke, ki je "predlani prejel 749 tisoč evrov bruto."
Nadaljeval je z Gorenjem, kjer je bil "lanski dobiček kar 7 × nižji, so pa bili višji prejemki vodilnih." Navedel je skupne prejemke in njihovo rast ter posebej izpostavil predsednika uprave: "Vodilni Gorenja Franjo Bobinac pa je lani prejel 500 tisočakov bruto ali 149 tisoč več kot leto poprej."
Prispevek se nadaljuje z naštevanjem plač še nekaterih direktorjev: "Dobra dva tisočaka na mesec več prejema predsednik uprave Petrola, pod črto pa 250 tisoč evrov na leto."
Vir posnetka: TV Dnevnik, arhiv MMC RTV
Kaj pa podjetja, v katerih ima država večino? "Povprečno slabih 22 tisoč na mesec je dobil predsednik uprave največje zavarovalnice Andrej Slapar," nadaljuje Janc, ter našteva še preostale: predsednik uprave Telekoma prejema 174 tisoč bruto ali 14 tisočakov na mesec, 11.622 evrov je povprečno znašala mesečna plača prvega moža NLB Blaža Brodnjaka, slabega tisočaka manj je na mesec prejemal Jože Lenič iz Abanke.
"To pa so največji mesečni prejemki direktorjev elektro podjetij pri nas. Skorajda vsi so lani prejemali dobrih 8 tisočakov bruto na mesec," izpostavlja še prihodke v elektrogospodarstvu.
Vir posnetka: TV Dnevnik, arhiv MMC RTV Slovenija
Navede še plače direktorjev Pošte, novoustanovljenega podjetja 2TDK ter vodilnega na železnicah, ki "so bile lani v povprečju od dobrih 7 do slabih 9 tisočakov mesečno."
"Jaz mislim, da ekscesnih plač nimamo. Če že so visoki prejemki, so zelo visoko obdavčeni," nato izpostavi mnenje izvršne direktorice Združenja menedžer, Saše Mrak.
Takoj za tem avtor nadaljuje in prispevek zaključi s sledečimi besedami: "Tisti vodilni, v največjih podjetjih pri nas, ki so do zdaj razkrili podatke o svojih plačah, so si lani razdelili 10 milijonov evrov."
V čem je zavajanje in koliko torej dejansko zaslužijo izpostavljeni direktorji?
Prispevek je v več točkah zavajajoč. Že v napovedniku Dejan Ladika gledalce opozori, naj plače, ki bodo navedene, primerjajo s povprečno plačo, ki v Sloveniji znaša 1078 evrov.
Pri tem voditelj ne pove, da gre za NETO in ne BRUTO znesek, v celotnem prispevku pa avtor dosledno navaja BRUTO zneske plač, oziroma prejemkov, kar tu in tam omeni, a ne vedno in ne prepogosto. V vseh grafikah so prikazani le bruto zneski, pri čemer oznaka "bruto" ni navedena v nobenem grafičnem prikazu.
Kakšni so torej resnični NETO prihodki nekaterih izpostavljenih direktorjev iz prispevka? Glede na to, da so ti praviloma sestavljeni iz osnovne plače in variabilnega dela nagrad, oziroma bonitet, ki so različno obdavčene, je to dejansko težko natančno izračunati, nedvomno so pa mnogo nižji od izpostavljenih številk.
Zato bomo za primerjavo, kakšen kolač si od zneskov odreže država, prikazali zgolj na osnovnih bruto plačah menedžerjev, kar daje približen občutek, koliko denarja dejansko dobijo v žep, koliko pa ga gre v razne državne blagajne.
Zaključni stavek Jančevega prispevka v TV Dnevniku, da so si vodilni, ki so razkrili plače, lani razdelili 10 milijonov evrov, bi se na podlagi zgornjih razmerij pravilno glasil, da so si razdelili morda slabo polovico tega zneska, ostalo pa so namenili različnim državnim blagajnam.
Na primer: od svoje plače direktor Krke v zdravstveno blagajno letno prispeva 25 tisoč evrov, direktor Petrola 14 tisoč evrov, direktor Zavarovalnice Triglav 9.700 evrov, zaposleni s povprečno slovensko plačo 1.200 € in delavec na minimalni plači 643 evrov. Storitve javnega zdravstva so seveda za vse enako (ne)dostopne.
KOMENTAR: Uredništvo
Ne zavajajmo in raje priznajmo: imamo enega najbolj solidarnih sistemov na svetu.
Namen naših primerjav in opozoril na medijska zavajanja ni trditi, da so plače vodilnih ljudi v slovenskih podjetjih prenizke, prav tako nimamo namena izpodbijati ureditve, ki nas po Ginijevem količniku dohodkovne enakosti uvršča v sam svetovni vrh.
Želimo zgolj opozoriti, da je davčni sistem, kakršnega imamo, naravnan izrazito solidarnostno in je zato vsako podpihovanje strasti proti tistim, ki v naši družbi zaslužijo največ, izjemno nepošteno, demagoško in tudi škodljivo.
Vseeno pa na Domovini vedno znova izpostavljamo, da je slovenski davčni sistem povsem nestimulativen za delo (po mednarodnih raziskavah celo drugo najmanj na svetu) ter da so predvsem plače srednjega sloja mnogo preveč obdavčene. To je namreč eden izmed pomembnejših razlogov, da nam izobraženci bežijo iz države, nadomešča pa jih nižje izobražena delavska sila iz Balkana.
A tega ne moremo spremeniti, dokler med Slovenci vlada mnenje, da so dohodkovne razlike pri nas prevelike, podkrepljeno z miselnostjo, da so ljudje z visokimi prihodki pri nas še premalo obdavčeni.
In prav glede tega bi mediji morali odigrati svojo vlogo. Žal predvsem nacionalna RTV mnogokrat opravlja ravno nasprotno "poslanstvo", kar smo lahko nazorno videli tudi tokrat.
Članek je v načelu popolnoma zgrešen. Eno so razlike v plačah, čemur je članek namenjen in te naj bi bile kazalnik bogastva med ljudmi.
Tisto, kar dejansko dela razlike v bogastvu ljudi, pa niso plače, temveč lastnina.
Tukaj pa so potrebna popolnoma drugačna merila.
Večina svetovnih bogatašev ni bogatih zaradi plač, temveč zaradi premoženja, ki ga umni bogataši imajo pred vsem v produktivnih podjetijih s katerimi dosegajo velike dobičke, ti pa jim dvigujejo bogastvo.
V Sloveniji pravzaptrav velikih in bogatih podjetnikov nimamo.
Recimo, da jih je nekaj, pa se kmalu pokaže, da so bogastvo pridobili s tajkunskimi posojili, se pravi, da so zadolženi, prezadolženi in ko se malo stres finančni trg, odpadejo kot majski hrošč.
Nekaj je takšnih z dvomljivim kapitalom kot sta zakonca "pojoča mačka". Nekaj j takšnih, ki so ukradeni in sumljivi kapital prnesli v tujino in ga tam čuvajo v največji tajnosti, saj se ga ne upaj razkriti, da jim ga ne bi zaplenili.
Torej, če želimo enakovredno sodelovati na lestvici najbogatejših zemljanov, je potrebno ocenjevati kapital, se pravi imetja, ki ga imajo najbogatejši. To pa v glavnem ne izvira iz plač, temveč iz dobičkov podjetij, katerh lastniki so najbogatejši.
V Sloveniji praktično pravih kapitalistov niti nimamo. Nekaj je sposobnih podjetnikov, ki počasi postajajo bogati.
Nekaj je bilo in je še bogatašev, ki so plenili Slovenijo,vendar z ukradenim kapitalom ne znajo, ali si ne upajo poslovati. Takšni so recimo gradbeni baroni.
Kam je dal denar zloglasni Ivan Zidar? Ali je opdrl kakšno večje podjetje? Ali je postal delničar kakšne pomebne banke? Zavarovalnice? Hotelske verige, ali trgovia? Nič od tega. Vsaj vemo ne.
Res je, da je bilo v Sloveniji ukradenega veliko kapitala. Nekateri ocenjujejo, da ga je bilo za 50 ali celo 60 milijard. Žal je ta kapital trajno poniknil in se ni prelil v donosna podjetja, ki bi ustvarjala nov kapital in bi ti tajkuni bogateli, z njimi vred pa Slovenija.
Če so ocene pokradenega kapitala realne, bi Slovenija morala vsako leto dobiti vsaj še za pet milijard dodatnega kapitala. Ali si lahko predstavljamo, kakšen gospodarski zagon bi to bil?
Potem bi lahko res govorili o bogataših, saj bi tisti, ki so največ odbnesli zelo bogateli. Seveda ne tako, da bi čepeli na kapitalu, temveč, da bi se bavili z gospodarstvom, odpirali ali širili nove tovarne,, nove turistične komplekse, skratka investirali, s tem odpirali nova delovna mesta, zaposlovali ljudi in dvigovali standard.
Žal smo Slovenci še vedno sužnji komunistične miselnosti, ko nam je največji sovražnik bogataš, pa naj bo zemljiški posestnik, ali pa kruti kapitalist,ali trgovec, ki izkorišča delavce. Srečni smo, če nihče nič nima in jamramo, kako nam gre slabo. Nenehno pa zaničujemo kapitaliste.
Seveda so instant kapitalisti škodljivi. Takšnih pa imamo v Sloveniji preveč. Delujejo tako, da kradejo družbeno premoženje, potem ga zapravijo in za seboj pustijo milijonske dolgove. Eden takšnih je po komunističnih merilih Foruma 21 najsposobejši gopsodarstvenik Zoran Janković. Ta je že s svojma sinovoma dvakrat bankrotiral, če prav je dvakrat okradel državo, saj je kradel državni kapital, ki mu je omogočil poslovanje nejgovih zasebnih podjetij. Sedaj se drži na površlju le zato, ker mu je okradena država odpisala kredite in ker je prisesan na proračun najlepšega in najbolj okradenega mesta na svetu, Ljublajne.
2 komentarja
APMMB2
Članek je v načelu popolnoma zgrešen. Eno so razlike v plačah, čemur je članek namenjen in te naj bi bile kazalnik bogastva med ljudmi.
Tisto, kar dejansko dela razlike v bogastvu ljudi, pa niso plače, temveč lastnina.
Tukaj pa so potrebna popolnoma drugačna merila.
Večina svetovnih bogatašev ni bogatih zaradi plač, temveč zaradi premoženja, ki ga umni bogataši imajo pred vsem v produktivnih podjetijih s katerimi dosegajo velike dobičke, ti pa jim dvigujejo bogastvo.
V Sloveniji pravzaptrav velikih in bogatih podjetnikov nimamo.
Recimo, da jih je nekaj, pa se kmalu pokaže, da so bogastvo pridobili s tajkunskimi posojili, se pravi, da so zadolženi, prezadolženi in ko se malo stres finančni trg, odpadejo kot majski hrošč.
Nekaj je takšnih z dvomljivim kapitalom kot sta zakonca "pojoča mačka". Nekaj j takšnih, ki so ukradeni in sumljivi kapital prnesli v tujino in ga tam čuvajo v največji tajnosti, saj se ga ne upaj razkriti, da jim ga ne bi zaplenili.
Torej, če želimo enakovredno sodelovati na lestvici najbogatejših zemljanov, je potrebno ocenjevati kapital, se pravi imetja, ki ga imajo najbogatejši. To pa v glavnem ne izvira iz plač, temveč iz dobičkov podjetij, katerh lastniki so najbogatejši.
V Sloveniji praktično pravih kapitalistov niti nimamo. Nekaj je sposobnih podjetnikov, ki počasi postajajo bogati.
Nekaj je bilo in je še bogatašev, ki so plenili Slovenijo,vendar z ukradenim kapitalom ne znajo, ali si ne upajo poslovati. Takšni so recimo gradbeni baroni.
Kam je dal denar zloglasni Ivan Zidar? Ali je opdrl kakšno večje podjetje? Ali je postal delničar kakšne pomebne banke? Zavarovalnice? Hotelske verige, ali trgovia? Nič od tega. Vsaj vemo ne.
Res je, da je bilo v Sloveniji ukradenega veliko kapitala. Nekateri ocenjujejo, da ga je bilo za 50 ali celo 60 milijard. Žal je ta kapital trajno poniknil in se ni prelil v donosna podjetja, ki bi ustvarjala nov kapital in bi ti tajkuni bogateli, z njimi vred pa Slovenija.
Če so ocene pokradenega kapitala realne, bi Slovenija morala vsako leto dobiti vsaj še za pet milijard dodatnega kapitala. Ali si lahko predstavljamo, kakšen gospodarski zagon bi to bil?
Potem bi lahko res govorili o bogataših, saj bi tisti, ki so največ odbnesli zelo bogateli. Seveda ne tako, da bi čepeli na kapitalu, temveč, da bi se bavili z gospodarstvom, odpirali ali širili nove tovarne,, nove turistične komplekse, skratka investirali, s tem odpirali nova delovna mesta, zaposlovali ljudi in dvigovali standard.
Žal smo Slovenci še vedno sužnji komunistične miselnosti, ko nam je največji sovražnik bogataš, pa naj bo zemljiški posestnik, ali pa kruti kapitalist,ali trgovec, ki izkorišča delavce. Srečni smo, če nihče nič nima in jamramo, kako nam gre slabo. Nenehno pa zaničujemo kapitaliste.
Seveda so instant kapitalisti škodljivi. Takšnih pa imamo v Sloveniji preveč. Delujejo tako, da kradejo družbeno premoženje, potem ga zapravijo in za seboj pustijo milijonske dolgove. Eden takšnih je po komunističnih merilih Foruma 21 najsposobejši gopsodarstvenik Zoran Janković. Ta je že s svojma sinovoma dvakrat bankrotiral, če prav je dvakrat okradel državo, saj je kradel državni kapital, ki mu je omogočil poslovanje nejgovih zasebnih podjetij. Sedaj se drži na površlju le zato, ker mu je okradena država odpisala kredite in ker je prisesan na proračun najlepšega in najbolj okradenega mesta na svetu, Ljublajne.
Tone
Ni problem v placah, zanima me koliko sorodstvenih vezi crpa denar iz podjetja v svoja podjetja. In tu menimda nismo vec med prvimi petimi na svetu.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.