To je migrant, ki je prejel slovensko državljanstvo, čeprav sploh ni vstopil v Slovenijo

Nad njegovo glavo niso padale bombe. Ni veslal čez Egejsko morje in ni prehodil balkanske migrantske poti. Meje Slovenije ni prestopil – ne legalno, niti ilegalno. In ni zaprosil za azil, niti za državljanstvo, temveč smo Slovenci zaprosili njega.

Zaprosili, ker je visok in zna igrati košarko.

To je Anthony Randolph, košarkar Reala iz Madrida, naš novi sodržavljan in sveže pečeni član slovenske košarkarske reprezentance.

Dobiti azil, kaj šele državljanstvo, v Sloveniji ni lahko. Razen če znaš žogo v koš spraviti mnogo bolje od ostalih. V tem primeru predznanje o Sloveniji sploh ni potrebno, niti poznavanje njene lokacije na zemljevidu. Kaj šele, da bi v deželi pod Alpami moral živeti.

Državljanstvo na daljavo

Za zakonodajno bližnjico do »državljanstva na daljavo« je s svojimi vezami v poslanskih klopeh poskrbel košarkar-politik Peter Vilfan.

»Gre za izjeme za izjemne ljudi,« je utemeljil svoj predlog spremembe zakona o državljanstvu ter se pri tem skliceval na otroške kirurge. Kot da še sam ne verjame, da je okrepitev nacionalne reprezentance z Američanom za EP v košarki zadosten razlog za takšen zakonski poseg. Spominjal je na tiste hipije, ki skušajo doseči legalizacijo marihuane, pri čemer se sklicujejo na njeno koristnost v medicinske namene.

Skratka, leva navijaška koalicijska večina ga je podprla, kar po svoje ne preseneča. Logika: »zakaj bi vlagali v naše mlade, če lahko uvozimo ustrezen substitut« jim je na splošno blizu, najsi gre za popolnjevanje nacionalne reprezentance ali nacionalne demografske slike.

 Ad hoc rešitev v obupanem iskanju zunanje pomoči je posledica dolgih let zanemarjanja vzgoje mladih v znanju, veščinah, duhu in pripadnosti. Je posredno priznavanje lastnega neznanja in nemoči za doseganje odličnosti.

Sami sebi tujci

Saj ravno za to gre – za nizko samopodobo in pomanjkanje samozavesti zaradi odsotnosti občutka lastne identitete. Ad hoc rešitev v obupanem iskanju zunanje pomoči je posledica dolgih let zanemarjanja vzgoje mladih v znanju, veščinah, duhu in pripadnosti. Je posredno priznavanje lastnega neznanja in nemoči za doseganje odličnosti.

Če se vrnemo h košarki, naši “strokovnjaki” in funkcionarji vam bodo lepo povedali, da igralce v reprezentance naturalizirajo vsi in da brez tega Slovenija ne bi bila konkurenčna. Pri nas se pač dvestodesetmetraši ne rojevajo za vsakim vogalom.

A zamolčali vam bodo dvoje. Najprej, kaj so kot nacionalna panožna zveza in stroka naredili za razvoj vrhunskosti fantov, visokih do 216 centimetrov, ki so se tu rodili ali so v Slovenijo prišli igrat v svojih najstniških letih. Zakaj ti kar naenkrat za državni dres niso več dovolj dobri?

In drugo, še pomembneje – ni res, da to počnejo vsi. Tovrstni praksi sta se odločno uprli dve svetovni košarkarski velesili – Litva in Srbija. Ker dajo nekaj nase, na svoje znanje, ime, tradicijo in nacionalno identiteto ter jim je tovrstno pljuvanje v lastno skledo izpod časti.

Slovenci na redkokaterem področju premoremo hrbtenico velikih narodov – ne nujno velikih po številu. V košarki – športu, kjer smo že pokazali, da bi se s svojim znanjem in delom lahko povzpeli med velike, smo ob nekaj spodrsljajih skrenili s poti. Namesto trnove steze navkreber sedaj iščemo lažjo bližnjico do uspeha.

Kot da ne bi vedeli, da za doseganje vrhunskosti ni lahkih rešitev. Od zdaj naprej bo zmaga kanček manj sladka, poraz pa precej bolj grenak.

“Uspešnost posamezne reprezentance bi morala biti odvisna od nadarjenosti generacije in strokovnega dela v mlajših selekcijah, ne pa tega, kako kakovostnega tujca je sposobna pripeljati.”
.                                            Športni novinar Gregor Terzič v komentarju za časopis Dnevnik

8 komentarjev

  1. Spomnim se nogometa in Francoske reprezentance….clovek dobi obcutek, ko jih gleda, da je v akciji nekaj belopoltih Francozov in Zdruzeno kolonijalno kraljestvo Francoskin prislekov iz Afrike… lahko bi jih imenovali tudi reprezentanca Kintore Kuntejev….mene osebno bo motila prisotnost tega crnca v nasi reprezentanci, to iskreno povem…

  2. Sentimentalni časi športa so že zdavnaj mimo. Spominjam se, joj toliko časa je že od takrat, ko je Puškaš dobil novi Alfaromeo za prestop v Real. Bil je škandal. Pljuvali so ga od domačih Madžarov do vseh po vrsti. Pa Bečejac je v Ljubljano prišel za 60 000 000 din, tam okoli leta 1970. Bil je tudi škandal. Puc je bil rojen Slovenec po očetu in mami pa ga je denar potegnil v Ljepo našo. Bedene je mislil, da ga bodo Angleži naučili v kratkem času igrati en razred višje pa se je uštel, sedaj pa sili nazaj…Torej odkar denar generira napredek in vse okoli športa lahko pozabimo na viteštvo, pravičnost, nacionalni ponos in podobne sentimente. Tako kot politika je tudi šport postal zelo umazan z redkimi izjemami.Ostane nam edino zadoščenje, da je šport ventil za bolj neškodljivo odvajanje moške agresivnosti.

  3. Tudi STARI RIMLJANI so kupovali in prodajali ljudi (sužnje). Najraje so jih kupili v STARI GRČIJI, kjer so bili ljudje bolj kulturno in vsestransko izobraženi. Izobraženi sužnji so v Rimu dvignili kulturo, pa tudi šport – pa vseeno je RIM propadel.Propadel je zaradi razuzdanosti in življenja v brezdelju. Mi smo se v šoli učili, kako nečloveško je bilo tedaj trgovanje z ljudmi- to je sužnji. Oni so bili last gospodarja. Sedaj v civiliziranem sveti, je to prepovedano. Zato, ko poslušam po radiu kako je določen ŠPORTNI KLUB kupil od KLUBA iz DRUGE DRŽAVE dobrega igralca, se jaz vedno vprašam: Ali je še vedno dovoljeno trgovati z ljudmi? Mislim, da so športniki samo ljudje, tako kot avtomehaniki. Kje je sedaj parola o ENAKOPRAVNOSTI ? Kje je narodni ponos? Kdo bo kupljene preživljal? Od kje državi denar?

  4. Puskas je bil Magar, Di Stefano Argentinec…to so bili belci, sadaj pa ta multi kulti potemnela horda visoko izobrazenih..he,he.. zogobrcev predstavlja novodobne gladijatore, pa dobi clovek obcutek, da sedi na predstavi zelene poljane z mestom dogajanja nekje na obrobju mesta Kinshase….

  5. Od leta 1947 tudi Kraševci spadamo pod glavno mesto Ljubljana in poznamo besedo davek. Toda visoki davki uničujejo gospodarstvo in pomagajo, da se podjetja selijo v tujino. Brez gospodarske dejavnosti pa ostane država brez dohodkov. Nekaj časa si lahko sposojamo denar. Kaj pa ko ostanemo “brez krdihta” (kreditna nesposobnost) ? Kaj bomo uporabljali kot ZADOLŽNICO, ki so jo poznali že pod AVSTRIJO. Danes rečemo temu ZASTAVNA PRAVICA. Kaj bo zahtevala tujina od nas? Dokler bomo dajali prednost ŠPORTU pred GOSPODARSTVOM, se nam ne piše dobro.

Komentiraj