Tihožitje z mrtvima pticama in mišjo – Jean-Baptiste Oudry

Gledam tihožitje z mrtvima pticama in mišjo … in se sprašujem, od kod prihaja beseda
tihožitje. Kdo si jo je izmislil?
Si jo je kdo izmislil ali je morda kar nastala? Kot pač nastanejo besede. Imena, s katerimi
označimo ljudi, stvari, dogodke, čustva, stanja … celo misli. Vse okoli nas pač. Vse okoli nas
ima pač ime. Čisto vsako stvar poimenujemo. Jo določimo. Z imenom. Jo označimo.
Čemur nismo dali imena, česar ne imenujemo, kar ne ubesedimo – ne obstaja. Tako mislimo.
A se motimo.
Ker obstaja. Čeprav ne poimenujemo in ne označimo z besedo, vendarle je.
Ogromna množica ljudi, stvari, dogodkov, čustev, stanj, celo misli … je. Pa če se tega
zavedamo ali ne. Če to hočemo ali ne. Če si tega želimo ali ne. Če nam je všeč ali ne.
Je.
Ogromna množica ljudi, stvari, dogodkov, čustev, stanj, celo misli … živi svoje tiho in
neopazno življenje. Tiho žitje. Tihožitje.
Gledam tihožitje z mrtvima pticama in mišjo … in se domislim, da imajo »brati Hrvati« prav
tako lepo ime za tovrstne slike in primere: mrtva priroda. Še prevajati ni treba. Oni pač
pritisnejo svoj južni naglas na prvi i, mi pa na o. In mora biti ozek o, nikar širok, če ne bo
zvenelo češko.
Gledam tihožitje z mrtvima pticama in mišjo … in premišljujem, kdo sta ti dve ptici.
Vem, kak prirodoslovec, še raje pa kak ornitolog bi mi takoj povedal njuni imeni in mi razložil,
kakšne sorte ptiča sta to. Jaz pa se sprašujem, kakšne vrste ptici sta. Če me razumete?
Prva je pripeta na steno z buciko ali žebljem in ujamem se v misli, Bog mi jo odpusti, da
zgleda kot Kristus na križu. Ubogo pernato bitjece, ki je še nedolgo tega prosto in svobodno
letalo po zraku, nad oblaki, pod oblaki in med njimi, blizu sonca in vštric vetru. Krilatec, ki
sem ga še pred kratkim lahko le od daleč občudoval in mu skoraj zavidal, visi zdaj nekaj pedi
oddaljen od mojih oči pripet na steno kot Božji Sin na križu. Visi na enem samem žeblju (ali
buciki), kot bi snemali z gavg Sina Človekovega.
Druga leži na – recimo – polici, in glava ji visi z nje prav nenaravno. Mrtvo. Kar pač je. Še
najbolj spominja na koga, ki je omahnil z velike višine. S strehe. S pečine. Z mostu. Zakaj je
omahnil? Zakaj je padel? Ga je kdo porinil ali je skočil sam? Ta ptič. Ta Sin človekov. Ali
Hčerka. Ta ptica.
Mrtva priroda. Z ozkim o-jem.
Bog mi odpusti še enkrat in zopet, a ptica zgleda kot samomorilec. Ki ni več zdržal življenja -
žitja. Tihega žitja. Tihožitja.
Gledam tihožitje z mrtvima pticama in mišjo … in razmišljam, kdo je ubil ti dve ptici.
In kaj dela tu miš?
Gledam tihožitje na televiziji. Gledam miš. Gledam mrtvo prirodo. Ne gledam miši, gledam
Mišo. O mamma mia!
O, mamma mia, moja mila ptica, kdo te je pribil na križ? Kdo je pritisnil buciko? Povej,
krilatec, kdo te je pahnil znad oblakov in te krstil proti tvoji volji z imenom, s katerim ne želiš
biti označena? Kdo je kot zahrbten glodalec zaradi gledalcev iz tvojega tihega žitja naredil
mrtvo prirodo? Kdo je bil tako ozkogled? Ožji kot naglašeni o v prirodi?

Gledam tihožitje z mrtvima pticama in mišjo … in se zavem, da sem živ. Da sem še živ. Da
nisem mrtev, kot sta mrtvi ptici na tihožitju. Če bi bil, bi me ne bolelo, kot me boli.
In kaj dela tu miš? Kdo si jo je izmislil? Kdo jo je narisal?
A kdor je narisal miš, je narisal tudi ptici?
Je mogoče, da le pozirata za tihožitje? Da sta živi? Vsaj ena, če ne celo obe? In je vse skupaj
le predstava … farsa … poza … teater … ?
O mamma mia!