"Težko je gledati samevajoče ambulante in operacijske sobe, ko pa bi pacienti nujno potrebovali zdravljenje"

V drugem delu pogovora z mladim zdravnikom, katerega ime in priimek držimo v uredništvu, izvemo, kaj meni o sindikatu Fides, zdravniških napakah, zdrahah na Zdravniški zbornici in še čem.

Kaj bi rekli o »izvozu« zdravnikov oz. t. i. begu možganov, koliko je tega v zadnjem času?
Tega je dejansko veliko in vedno več; mnogo vrstnikov je odšlo v tujino, bodisi začasno bodisi za stalno. Nekateri denimo še nekaj let delajo in se ob tem učijo tujega jezika, da lahko nato odidejo, ali pa že med študijem sprejmejo odločitev o odhodu. Najhuje pa se mi zdi, da mnogi odidejo samo zato, ker ne morejo dobiti želene specializacije.

Kako dobro je po vašem mnenju vodenje zdravstvenih zavodov, sploh v finančnem smislu? Je dobro, da so managerji v zdravstvu večinoma zdravniki? Jasno je, da v vodstvu potrebujemo tudi zdravnike, brez tega seveda ne gre. V nasprotnem primeru se mi zdi, da dobimo podobno situacijo kot sedaj na ministrstvu, ko je očitno, da ljudje ne vejo, kako izgleda vsakdanje delo v zdravstvu. Splošno gledano pa mislim, da zdravniki niso nujno boljši managerji zdravstvenih ustanov oz. so drugi kriteriji dosti pomembnejši.

Mislim tudi, da imamo nasploh zadosti poštenega in sposobnega kadra, ki pa pogosto ne pride do besede, saj se veliko stvari odvija klientelno oz. v okviru nekih klik.

Zdi se mi, da se je to najboljše videlo po izvolitvi nove predsednice Zdravniške zbornice – imeli smo glasovanje o zaupnici pred kakršnokoli konkretno odločitvijo, samo po napovedi razbitja določenih elit. Že samo to se mi zdi zelo zaskrbljujoče. Še več, skrbeti bi nas moralo tudi, kaj se je ob tem dogajalo v medijih – začelo se je pisati o plači predsednice in zelo malo o napovedanih spremembah.

Kaj nasploh menite o vlogi Zdravniške zbornice?
Na splošno smo mladi zdravniki zelo kritični do zbornice, nad njo pa ima pripombe tudi starejši kader. Predvsem nas moti sistem podeljevanje specializacij, kjer ni nobenega reda ali resnične preglednosti in ogromno pomenijo poznanstva.

V končni fazi imamo zdravniki, ki nismo vključeni v kakšne dodatne aktivnosti izven našega osnovnega poklica, zelo malo ali nič od zbornice, še posebej pa mladi. Res pa je, da je to organ, ki ga nujno potrebujemo in bi bili brez njega zdravniki praktično sužnji države.

Potrebno se je zavedati, da se napake dogajajo pri vsakem človeškem delu že v normalnih pogojih, kaj šele ob sedanji utrujenosti in iztrošenosti kadra v zdravstvu.

Kaj menite o postopanju v primeru zdravniških napak in odnosu javnosti do tega?Zdi se mi, da je vzrok slabe ureditve tega vprašanja širši oz. stvar kulture – pri nas je nasploh nekaj katastrofalnega, če nekdo prizna napako, hkrati pa je tisti, ki prijavi napako ali nepravilnost, takoj že nekakšen ovaduh.

Potrebno se je namreč zavedati, da se napake dogajajo pri vsakem človeškem delu že v normalnih pogojih, kaj šele ob sedanji utrujenosti in iztrošenosti kadra v zdravstvu. Hkrati je treba tudi reči, da obstajajo napake, ki se jih da preprečiti in za njih ni opravičila, kot npr. tiste, ki so posledica nekomuniciranja med zdravniki (primer Nevrološke klinike).

Svoje k celotni zgodbi nato dodajo še mediji, ki »mrhovinarsko« napadejo vsako novico, ki diši po škandalu. S tem tako spodbujajo tožarjenje namesto odkritega dialoga in hkrati vnašajo med zdravstveno osebje strah pred »raztrganjem« v primeru javnega razkritja kakršnekoli napake.

Kakšna je današnja javna podoba zdravstva in zdravništva pri nas?
Pravzaprav sam dobivam dva diametralno nasprotna vtisa – enega pri vsakdanjem delu, drugega pa iz medijev ali splošne javnosti. Glede na splošno javno diskusijo bi lahko dobil vtis, da smo trenutno ena najbolj osovraženih skupin v Sloveniji, sploh po zadnji stavki. V praksi pa zelo redko dobimo zares negativne odzive in mnenja.

Tu se mi zdi pomemben dejavnik tudi to, da zdravniške organizacije komunicirajo le na en, napačen način – govori se o težkem delu in položaju zdravnikov, nikjer pa se hkrati ne pove, da to neposredno vpliva na kvaliteto storitev oz. slabše okolje za paciente. Tudi zaradi takih stvari smo se mladi zdravniki organizirali in imamo svoje združenje, ki predstavlja naše videnje problemov.

Zdravniške organizacije komunicirajo le na en, napačen način – govori se o težkem delu in položaju zdravnikov, nikjer pa se hkrati ne pove, da to neposredno vpliva na kvaliteto storitev oz. slabše okolje za paciente.

Kakšen nivo opreme/pripomočkov imate zdravstveni delavci na voljo? Vemo, da se je v letih krize veliko varčevalo…
Spet zelo odvisno od oddelka ali pa celotnega zavoda. Dejansko je pomembno, kakšno ime si nek oddelek/klinika ustvari oz. kako dobro se zna »tržiti«, da dobi boljši inventar kot drugi. Kar se tiče varčevanja, so bili opazni nekateri resni rezi, a se mi zdi, da oprema na splošno ni tako slaba, neprimerno večji problem je kadrovska podhranjenost.

Se vam zdi, da grejo zadnje predlagane spremembe v pravo smer? Je dobro, da ZZZS ostane v praktično enaki obliki?
Glede vloge ZZZS sam nimam nekih večjih pomislekov, dalo bi se edino bolj enakomerno razporediti nadzore po bolnišnicah. Mislim tudi, da bi Zavod povsem dobro funkcioniral brez dopolnilnega zavarovanja oz. če bi prevzel delo, ki ga sedaj opravljajo zasebne zavarovalnice.

Glede tega se mi zdijo napovedane spremembe dobre. Bilo pa je nekaj absurdnih predlogov, npr. da bi mogel vsak bodoči specializant vzeti prvo specializacijo in regijo, ki je na voljo, mnoge od teh pa se je k sreči črtalo.

Je slovensko zdravstvo preveč centralizirano, bi se dalo narediti več pri dostopnosti v odročnejših krajih?
V nekaterih pogledih da, sploh če pomislimo na nepremišljeno postavitev in vlogo sekundarnih in terciarnih centrov – vse težje primere se načeloma pošilja v UKC Ljubljana ali Maribor, brez upoštevanja vmesnih stopenj. Hkrati pa je dejstvo, da v zahodni Evropi za populacijo 2 milijonov ne bi imeli dveh univerzitetnih centrov. Bolj je torej problem izjemno slaba organizacija kot sama centralizacija.

Kaj bi rekli o sindikatih v zdravstvu, predvsem o zdravniškem FIDES?
FIDES je dober sindikat za elite in pa določene specialnosti; večinoma mladi zdravniki niso člani in ustanavljajo celo druge sindikate, npr. sindikat družinskih zdravnikov Praktikum itd. Nasploh mladi zdravniki in marsikatere druge skupine ne čutijo neke povezanosti ali zastopanosti v FIDES-u.

Težko je gledati, kako mnoge ambulante in operacijske sobe popoldne popolnoma samevajo, čeprav bi pacienti nujno potrebovali hitrejše zdravljenje in obstaja pripravljenost za delo.

Bi lahko navedli/izpostavili kakšne posebne zgodbe/primere, ki ste jim bili priča in morda ilustrirajo določene probleme?
Ekscesnih primerov kot npr. primer Ivana Radana je zelo malo, to je treba povedati. Veliko pa je verbalnega nadlegovanja in šikaniranja, tudi v smislu spola – obstajajo določeni zdravniki, sploh kirurških strok (primer ortopedije), ki nikdar zares medse ne bodo sprejeli kolegice.

Potem je veliko nespoštovanja in tudi arogance (nekateri onkologi, nevrologi itd.) med različnimi profili/specialnostmi. Ta sama po sebi sicer ni tako problematična in verjetno del vsakega poklica, problem je predvsem nizek nivo, kamor so se nekateri pripravljeni spustiti.

Težko je gledati tudi nekatere nesprejemljivo dolge čakalne vrste, sploh npr. v onkologiji – primer preiskav karcinoma prostate, kjer se dobršnemu delu pacientov do naročenega termina rak razvije preveč za kakršenkoli poseg. Težko je videti tudi, kako mnoge ambulante in operacijske sobe popoldne popolnoma samevajo, čeprav bi pacienti nujno potrebovali hitrejše zdravljenje in pri osebju obstaja pripravljenost za delo.

Kako vse navedeno vpliva na vas zdravnike in druge zaposlene, kako naporen je povprečen delovni dan?
Delovni vsakdan je zelo naporen in izčrpljujoč, ne toliko zaradi dolžine kot načina dela. Po količini ur smo celo malo za kolegi iz najrazvitejših držav, a sistem dela je dosti bolj stresen – tudi po 50, 60 pacientov dnevno, 24-in-več-urna dežurstva, dolge in neplačane nadure itd.

Res je sicer, da smo zdravniki povsod po svetu zelo veliko v službi in zaradi stresa tudi bolj nagnjeni k tveganemu življenjskemu slogu, a ni prav, da zaradi navedenih anomalij in neprofesionalnih odnosov tako trpi naše zdravje.