Težave iz prakse s pripravo na obhajilo in birmo: verouk na daljavo, uravnilovka, spremenjena vloga staršev

Po tem, ko smo bili pred tedni priča pritoževanju staršev, ko je duhovnik odločil, da njihovi otroci nepripravljeni ne bodo šli k birmi, in smo osvetlili pomen priprave na prejem svetega obhajila oz. birme, se tokrat ukvarjamo s tem, koliko so otroci v koronskem letu dejansko pripravljeni na prejem zakramentov in kolikšna je v pripravi vloga verouka in kolikšna staršev. 

Pozanimali smo se tudi, kako na pripravo na prejem prvega svetega obhajila in birme gleda duhovnik in katehet Klemen Svetelj, ki je otroke na prejem teh zakramentov pripravljal tudi v letu epidemije.  

Za k obhajilu najmanj štiri srečanja, osnovne molitve, spovedni obrazec in osnovna odprtost do vere

V ljubljanski nadškofiji so ob srečanju nadškofa Stanislava Zoreta s preko 130 katehistinjami in kateheti pripravo na prejem prvega svetega obhajila in birme postavili za prednostno nalogo. Katehisti so ob pripravi srečanj na daljavo izpostavili, da je gradiva, tudi za delo na daljavo, dovolj, večji problem pa je bila odzivnost veroučencev in njihovih staršev, saj se je pri obiskovanju verouka, ki ni obvezen, v splošnem poznala naveličanost dela na daljavo.

Nadškof je v pripravi na prvo sveto obhajilo in birmo priporočil vsaj štiri srečanja otrok in njihovih staršev v cerkvi, ki naj bi imela obliko bogoslužja (molitev-kateheza-molitev). O pripravljenosti otrok na prejem zakramenta ob tem odloča župnik, piše v navodilih. Za prvo sveto obhajilo naj bi bil glede na smernice katehetom otrok pripravljen, ko zna na pamet osnovne molitve (Očenaš, Zdravamarija, Sveti angel …) in spovedni obrazec ter pokaže vsaj osnovno odprtost za vero v Jezusa in željo, da bi živel po nauku vere.

Predvsem pri mlajših otrocih velik manjko na področju osebnega odnosa do vere

Domžalski župnik Klemen Svetelj je za Domovino povedal, da je izvedba verouka na daljavo vplivala na znanje in pripravljenost otrok na prejem zakramentov, predvsem pa na njihov osebni odnos do vere, kjer opaža velik manjko. »Verouk, vprašanje vere, ni samo to, da se nekaj naučiš, ampak da do snovi vzpostaviš odnos, zlasti pri pripravi na zakramente,« je dejal in opozoril, da je spremljanje maše preko ekrana zelo slab približek tega, kar se dejansko dogaja v cerkvi, da lahko na ta način maša postane samo ena od oddaj na televiziji, pri čemer se izgubi vpliv na osebno življenje posameznika.

Posebej za mlajše je bilo to obdobje z vidika vere težko, njegove posledice pa se bodo v obliki odpada od Cerkve in vere kazale še dolgo, pravi Svetelj. Poudarja, da bo zdaj bistveno več potrebno vložiti v ponovno vzpostavljanje tega odnosa do vere in Cerkve, da bi ta lahko prišel na raven pred to krizo.

Kriza je pokazala, kako pomembno je, da so starši prvi vzgojitelji v veri

»Ta kriza nam je zelo jasno pokazala, kako pomembno je, da za vzgojo v veri stojijo starši, da so oni in ne duhovnik ali tradicija prvi vzgojitelji v veri,« je izpostavil župnik. Po njegovih besedah od otrok ne moremo pričakovati, da bodo že imeli toliko izoblikovano osebno vero, da bodo lahko iz nje rasli. Ker so bili starši obremenjeni s šolo in službo, je verouk med epidemijo pogosto ostal le na otroku. Kjer starši niso stali za versko vzgojo ali pa so tudi sami vero gradili le na zunanjem dogajanju, so v tem času ostali praznih rok. Tudi sedaj, ko so se ukrepi že nekoliko sprostili, k mašam ob nedeljah prihaja le približno polovica ljudi, ki so prihajali prek krizo, pravi Svetelj.

Uravnilovka, po kateri prvo sveto obhajilo otroci ali birmo otroci oz. mladi prejmejo v istem razredu, je po njegovi oceni krivična, »ker res niso vsi enako pripravljeni« in pripravljenost ni odvisna od šolskega razreda oz. starosti.

Kot je dejal, so škofje lani dali navodila, da lahko duhovnik presodi, ali je nekdo za prejem zakramenta pripravljen ali ne in skladno s tem zakrament lahko prejme kasneje ali pa prej. Kot duhovnik Klemen Svetelj jasno opazi, v katerih družinah so se pogovarjali o prejemu prvega svetega obhajila, kje so doma molili in so imeli otroci podporo, kje pa je verouk zgolj krožek, molitve kot pesmice, ki se jih je treba naučiti na pamet, cerkev pa so otroci od znotraj videli šele ob pripravi na prvo sveto obhajilo. Pravi, da bi tem slednjim rad dejal, naj še leto dni počakajo, ker osebno, duhovno in miselno niso pripravljeni, da bi zakrament lahko prejeli.

Na vprašanje, zakaj tega ne stori, odgovarja, da je razlog v tem, da računa, da Sveti Duh deluje veliko bolj kot on sam in bo tudi tisti otrok, ki sedaj ni toliko pripravljen, tudi zaradi prejemanja obhajila lažje napredoval in zaživel, če bo imel ustrezno podporo. Prav tako pa meni, da ljudje na to niso pripravljeni, da miselnost ni tako daleč, da bi ljudje razumeli, da obhajilo ni stvar nekega razreda, ampak pripravljenosti otroka. »Dokler ne pridemo do tega, da starši to sprejmejo, si lomimo zobe,« pravi.

Za mnoge je priprava na birmo življenjski višek znanja o veri in odnosa do Boga, vse manj birmancev gre k birmi, ker tako želijo starši

Pri birmancih opaža, da upada število birmancev, ki gredo k birmi zaradi pritiska staršev. »Starši imajo danes vedno manjši vpliv na otroke,« opaža. Tako so tudi mladi, ki k verouku prenehajo hoditi v 5., 6. ali 7. razredu, in nato mislijo, da bodo po povratku v 8. ali 9. razred lahko šli k birmi. »Ljudje bi vse pogosteje vzeli, kar jim paše, imeli izbirno duhovnost, brez vztrajnosti,« opaža in opozarja, da se za prejem zakramentov pričakuje jasno določena priprava. Ker odnosa do vere kot duhovnik in katehet ne more meriti, tako tudi sam meri, kar se meriti da – torej znanje, obiske maš, domače naloge.

»Za marsikoga od mladih je priprava na birmo vrhunec njihovega duhovnega znanja,« pove in doda, da tisto, kar se v pripravi na birmo še naučijo, za mnoge ostane vrhunec znanja in odnosa do vere za vse življenje. V tem smislu pripravo na birmo vidi kot pomembno za nadaljnjo življenje. A hkrati tudi birmancem pove, naj sami molijo in prosijo, da bi pri birmi prejeli darove Svetega Duha.

»Pri birmi ali obhajilu ne moremo reči, da obhajilo ali birma nista bila veljavna, ker zakrament deluje iz samega sebe,« pove. Kljub temu pa izpostavlja pomen priprave, podpore okolja, družine in kasnejše vključenosti otroka oz. mladega po birmi v župnijo.

K njemu pridejo tudi starši, ki pričakujejo, da bo šel njihov otrok k birmi ne glede na pripravljenost. Pri tem se mu zdi pomembno predvsem pravočasno obveščanje staršev, ki se mora po njegovi oceni zgoditi še pred končno odločitvijo, da nekdo ne more pristopiti k zakramentu, saj tedaj starši to odločitev povsem drugače sprejmejo.

Tako sam starše obvesti, da otroka že dolgo ni bilo pri verouku. »Imel sem tudi primere, ko je otrok doma rekel, da je bil pri verouku, pri verouku pa ga ni bilo,« pove ter doda še primer dekleta, ki preko zooma ni sodelovala pri verouku, ker se ji je računalnik upiral. Sedaj, ko je verouk zopet v živo, pa normalno prihaja in sodeluje. »Tukaj je pomemben oseben odnos tako s starši kot z otroki in spodbujanje obojih,« še pove domžalski župnik.