Zajem slike - članka na 24ur.com

Medijska vojna kot podaljšek političnega spopada v Sloveniji dobiva nove razsežnosti.

Na portalu Necenzurirano so več člankov namenili Roku Snežiču, “doktorju davčnih utaj,” kot so ga poimenovali, ter ga povezovali s premierjem Janezom Janšo, češ da “predsedniku vlade svetuje eden največjih davčnih dolžnikov”. Snežič pa je proti trem novinarjem Necenzurirano sprožil skupaj kar 39 tožb, vsak jih je deležen po 13.

Slovenski novinarji so o tem obvestili svoje kolege v tujini. Tako zdaj že poznani Mednarodni inštitut za tisk piše o tožbah, ki jih je sprožil “neuradni finančni svetovalec slovenskega predsednika vlade Janeza Janše”. Zapis o “prijatelju in davčnemu svetovalcu predsednika vlade Janeza Janše”, pa se je pojavil tudi na platformi Sveta Evrope.

In če ima obravnavani v novinarskih člankih vso pravico do pravnega varstva, pa takšno število tožb vendarle kaže na sum poskusa “časovnegafinančnega in mentalnega izčrpavanja novinarjev,” kot so zapisali v Društvu novinarjev Slovenije.

Naveza Janša-Snežič kot nov dokaz represije oblasti nad novinarji

Snežičevo početje pa so Janševi nasprotniki v novinarskih vrstah svojim kolegom v tujini predstavili kot nov dokaz zatiranja medijske svobode s strani Janševe vlade. Ključen moment je tu poudarjanje povezave med Snežičem in Jašo. Slednje so osnovali na Snežičevih besedah v intervjuju za banjaluški spletni portal capital.ba. Tam je dejal: “Sem dober prijatelj in svetovalec slovenskega predsednika Janeza Janše. On je ‘biznismen’. Razume, da je treba davke znižati. Predlagal sem mu že, naj ukine vse davke na avtomobile z izjemo DDV.”

Janez Janša znanstva z Rokom Snežičem nikoli ni tajil, kot tudi ne, da sta se kot “cimra” v zaporu na Dobu precej zbližala. Je pa premier zanikal, da bi bil Snežič njegov davčni svetovalec, o čemer lahko zdaj beremo v zapisih na mednarodnih platformah.

Pri utrjevanju povezave med Janšo in Snežičem za domačo javnost pa so najdlje šli na 24ur.com. POP TV to temo zadnje čase precej obravnava, pri čemer so poročali tudi, da je Snežič v več postopkih na NPU in specializiranem državnem tožilstvu. V nedavnem članku na 24ur na temo zapisa o “prijatelju in davčnemu svetovalcu predsednika vlade Janeza Janše,” objavljenem na spletni platformi “vodilne organizacije za varovanje človekovih pravic v Evropi,” pa so v podkrepitev njune naveze zmontirali fotografijo rokovanja med Janšo in Snežičem.

V resnici je šlo za fotomontažo generične fotografije iz baze “Shutterstock”, brez da bi bralcem to tudi pojasnili. Po tem, ko je na manipulacijo opozorila Nova24TV.si, pa so prirejeno fotografijo iz članka vendarle umaknili.

Levo fotografija v članku na 24ur, desno Shutterstock slika, ki so jo poiskali na Nova24TV.si
Nov prispevek k prepričevanju tujine o zatiranju medijske svobode v Sloveniji
O novinarskem delu piscev na Necenzurirano si lahko vsakdo misli, kar hoče. Prav tako, velja, da ima vsak prizadeti obravnavanec pravico do sproženja sodnega varstva, če meni, da se mu dela škoda in krivica. Pa vendar je takšna inflacija tožb s strani ene osebe na točno določeno novinarsko ekipo skrajno nenavadna. Če nič drugega, se s tem krepi sum, da bi lahko šlo za znano strategijo časovnega, fizičnega in mentalnega izčrpavanja novinarjev, kot so zapisali v DNS.

Slednjega se kdaj poslužujejo vplivni in predvsem finančno močni posamezniki, ki si, za razliko od predvsem manjših medijev in novinarskih ekip, lahko privoščijo dolgotrajno pravdanje, ne glede na pričakovan končni izid.

Snežičevo početje bi bilo nedvomno kredibilnejše, če bi očitke strnil v eno ali dve tožbi, ter z zgoščenim pristopom na sodišču prikazal svoj prav. Tako pa njegovo odločitev, da proti trem posameznikom sproži kar 39 tožb, nasprotniki premierja Janeza Janše uporabljajo kot nov dokaz oblastne represije nad novinarji.

Tako lahko zdaj na platformah ugledne mednarodne novinarske zveze in prve evropske organizacije za varstvo človekovih pravic ponovno beremo o potezah ljudi iz svetovalnega kroga slovenskega predsednika vlade, ki v tujini še utrjujejo prepričanje, da gre v Sloveniji za načrtno in sistematično zatiranje svobode medijev ter za neusmiljeno preganjanje do oblasti kritičnih novinarjev.

Tukaj nam je seveda jasno, da gre za Snežičevo lastno akcijo ter da on ni nikakršen davčni svetovalec predsednika vlade, saj je bil navsezadnje za spremembe na področju birokracije in davkov ustanovljen Strateški svet pod vodstvom Ivana Simiča, kjer Snežiča ni zraven. A tujim novinarjem in organizacijam, ki slovensko sceno poznajo zelo površno ter se o njej informirajo v glavnem iz krogov naših levih novinarjev, se zdi vse povsem logično in kompatibilno s konstruktom, ki ga levi mediji v boju proti desnosredinski oblasti razmeroma uspešno gradijo.

21 KOMENTARJI

  1. Novinarju, ki piše resnico se tožb ni potrebno bati.
    Proti pisunom, ki opravljajo politično agitacijo pa bi bilo potrebno za vsako manipulacijo in laž vložiti toliko tožb kolikor volivcev so naplahtali in od njih iztožiti odškodnino za povzročeno škodo, za vsakega volivca!

    • Aleš, četudi novinar piše resnico, pa ga nekdo do onemoglosti preganja samo zato, ker ima denar in to možnost, ga vlači po sodiščih, se pritožuje itd … ga s tem izčrpava – fizično, psihično finančno, če novinar nima denarja za vse te postopke – na koncu ga v “najboljšem” primer odvrne od tega, da piše še karkoli kritičnega, v najslabšem pa mu uniči življenje.

      Posebej občutljivi so mali mediji, ki nimajo finančnega zaledja, ali pa niso prodani politiki. Recimo če bi se Domovine nekdo tako lotil, bi jo verjetno hitro lahko izčrpal (pa upam, da se je ne bo, ker jo rad berem :))

      Poznam nekaj kolegov, ki so bili tarča takšne taktike in ni prijetno.

      Ne trdim, da gre v zgornjem primeru za to, temveč opozarjam na splošno, da se take stvari dogajajo in da ne gre vedno zgolj za ugotavljanje ali nekdo piše resnico ali laž.

      • Ne samo v novinarstvu, tudi v vseh drugih poklicih pošteno delo ni nujno prijetno. V velikih podjetjih, bankah, zavarovalnicah in še marsikje zagotovo ne.
        In kdor zaradi poštenega dela ni pripravljen na posledice bo prej ali slej zajadral v nepoštenje.
        Za cirmane, vukovićke, žnidaršićke in podobne pa drugega zdravila, kot da cele dneve visijo na sodišču ni.

  2. 24 ur sem nehal brati. Res, ker toliko laži kolikor so jih oni natresli samo med korono, jih pa ni še nobeden. Drugače berem tudi leve medije (rtvslo, zurna24l, …), ker je treba vedno slišati obe strani, da si lahko ustvariš kompletno sliko.

  3. V naši Dolini Šentflorjanski je kar nekaj šlamastike na področju žurnalizma:
    – normalno novinar POROČA o dogodkih, komentator jih pa KOMENTIRA. Naši žurnalisti pa vsevprek vse…
    -stalinistično *osveščen* žurnalist nekako ni ravno neodvisen novinar…
    -hec pa rata tudi, ko nekdo javno pove, da so paradižniki običajno rdeči. Joj škandal, ne sme se povedati resnice…

  4. Laž je nesmrtna duša komunizma ! Proti temu zlu se lahko bojujemo samo z resnico in z ničemer drugem. Kdor ljubi resnico in se hkrati boji tega boja, je bolje da opravlja poklic, ki ne zahteva izpostavljanja.
    Gospod Novinar112, več kot očitno, ta poklic ni za vas.

  5. Kot ima vsakdo pravico do javne besede, ima vsak pravico terjati tudi odškodnino in opravičilo za zavestno ali malobrižno povzročeno škodo, krivico ali žalitev, povzročeno v javnem prostoru.
    Obe temeljni človekovi pravici vsebujeta tudi ključno odgovornost, pred katero ne more pobegniti ne politik in ne časnikar, ne menedžer in ne politični aktivist.
    Mnogi nazadnjaki bi se radi povrnili v čase, ko je bilo z zakonom vse prepovedano, kar ni bilo z zakonom posebej dovoljeno. In ko je moral obtoženi posameznik pred sodiščem dokazovati, da je nedolžen. To so bili časi komunistične totalitarne oblastniške samovolje in enoumja ter terorja ene dovoljene politične in državne nadoblasti.
    V času demokratične ustavne ureditve in vsaj deklarativne vladavine prava, enake za vse pravne in fizične osebe, pa je vse dovoljeno, kar ni izrecno z zakonom prepovedano, in je indične ter druge obtožbe potrebno dokazati brez razumnega dvoma na sodišču tistim, ki indične in druge obtožnice objavljajo, promovirajo ter skušajo v javnosti lažno prikazati kot veljavne in dokončne sodne (raz)sodbe.

  6. Vsem so nam dobro poznane tožbe BOJANA POŽARJA .
    Če prav razumem se gre za PRIVAT TOŽBE, če so pisali resnico in imajo dokaze ter priče, česa jih je strah ?
    Je pa prav mogoče, da ne razumem najnovejše novinarske svobode pisanja (vendar nisem edini ) 🙂

  7. A bi se lahko enkrat zmenili kdo je novinar in kdo ni?
    Cirman, Vuković, Modic zame niso novinarji ampak prodane duše.
    So v funkciji globoke države.
    Njihova naloga je odkrivanje in diskreditiranje “notranjega sovražnika” levajzerjev.

  8. Brišejo se članki ki kažejo trgovino z drogo preko državnih firm in izginule osebe.ne zato da se zaščiti neko zdravnico ki je napačno operirala paciente

  9. V kombijih se pobira torbo z drogo v parkih starši vozijo v vozičkih drogo na dnu ter v avtih v otroških sedežih dostavljajo na RTV in podobne ustanove firme lokale hotele trgovine

  10. Če bi ti novinarji bili pošteni, če ne bi žalili in podtikali, ne ni bilo tožb. To, kar so si privoščili v tem primeru z Janšo, sodi v ta, tovrsten stil dela novinarjev, ki mislijo, da so nedotakljivi, da imajo nekakšno generalno imuniteto, kot kakšen cesar. Umor karakterja je umor.

  11. Spoštovano uredništvo, da so Primož Cirman, Vesna Vuković in Tomaž Modic novinarji, dajte no? Kaj je danes res že vsak pisun in gobezdač novinar? Brez potrebe jim namenjate pozornost. Pa tiste tri navedene ničvredne in omenjanja nevredne evropske ustanove kot levičarska trobila v funkciji rušilcev tradicionalne Evrope in Sorosevi plačanci. Zame so vsi navedeni nihče in nič!

  12. Način delovanja novinarjev je dokaz podlega uma predvsem pa nizkega nivoja empatije do sočloveka.
    Zato so tudi na družbenih omrežjih taki odzivi.
    Če npr. novinarka RTV iz Primorske, ki je mimogrede zaradi samih dobrih del dobila blokado ustne mišice ( materialni opis, kot ga komunisti zaslužijo), skoraj psuje vsakega državljane, ki ji pride pod roke, če neki upokojeni novinar laja v časniku Dela najbrž ne bodo državljani tiho.
    Zakaj Uredniki, lažejo, vzpodbujajo, si preko posteljnih rjuh izmenjujejo informacije s kriminalisti so vprašanja za kreatorje take družbe.
    Nekateri “svetovljani” trdijo in se hvalijo da so pisali moderno ustavo, drugi za 19.400 EUR pišejo barabinske zakone po naročilu in vse trdijo da delajo dobro za družbo, spet tretji satanisti, predstavnica njih je Plavšakova, so napisali take zakone, da imajo, ne morete verjeti samo za njih in njihove istospolne partnerje samo dobro.
    In vendar upajo stopiti pred ljudi pred TV kamere da so ob pisanju zakonov delali pošteno in s prepričanjem za dobro državo.
    Če imaš miselni domet omejen in narediš pravno fakulteto, še nimaš izkaznice, da lahko pišeš zakone, če nimaš urejenega niti svoje lastnega življenja. Vsak naj se pri tem seveda zamisli.
    In če iz tega pride, da stopnjevanja obračunavanja, niso krivi državljani, ampak tisti, ki nimajo pojma o strateškem razvoju države, mislijo samo do 19.400 EUR, do poplačila obveznosti do svojih otrok iz ločenega zakona, ter na koncu priklon do Satana.
    Ni napake, dokler ne bo po končanem deliriju družba izločila take pokvarjence.
    Za to pa je treba vsaj eno generacijo, de biologija opravi svoje, saj si revolucije, ki bi pobila spet okoli 60.000 Slovencev najbrž ne žali nobeden več.

  13. Kdo bo ot em seznanl plemenito Uršulo predsednico EU in ji mogoče odprl oči o medisjkem prostoru v Sloveniji?
    Društvo novinarje Slovenije, če boste o tem molčali, upam, želim, da se vače molčanje sliši do Bruslja!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime