Teme, za katere osrednji mediji ne želijo, da jih pozna širša javnost

POSLUŠAJ ČLANEK
"Povejte mi še kakšno zgodbo, ki tehta 1 milijardo dolarjev, se dogaja dve leti in zanjo ve 100, pretežno javnih uslužbencev, pa le-ta ne pride v javnost?"

To tehtno vprašanje si je včeraj na tiskovni konferenci o aferi pranja iranskega denarja v NLB zastavil dr. Anže Logar ter takoj nato dodal: "Osebno takšne zgodbe ne poznam"

Tako on kot katerikoli državljan s povprečnim zanimanjem za aktualno družbeno-politično dogajanje jih tudi ne more poznati, če se o njih seznanja le iz osrednjih medijev.

Takšne zgodbe namreč obstajajo, o njih vedo določeni krogi ljudi, tudi vplivni novinarji, a nikoli ne pricurljajo na plano. Če pa že, pa v kakšnem manjšem mediju, kjer zgodba ostane namerno spregledana, nepovzeta in kmalu pozabljena.

Tokrat na Domovini izpostavljamo tri takšne, v osrednjih medijih zamolčane zgodbe. Vse tri imajo skupen imenovalec svojega izvora, ki je tudi glavni razlog, da ne dobijo medijske pozornosti, kot si jo zaslužijo.  

Afera Irangate: pranje umazanega iranskega denarja v NLB


Morda v včerajšnjih poročilih niste zasledili mimobežne vesti, da je preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu predstavila ugotovitve svoje preiskave o pranju milijarde dolarjev denarja iz Irana v slovenski državni banki.

Kaj so ugotovili, si podrobneje preberite tukaj in tukaj, mi pa, za lažje razumevanje razsežnosti afere, izpostavimo bistveno.

Sedem let po dogodku je parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb odkrila, da je nek Iranec z imenom Iraj Farrokhzadehu v državni banki članice EU odprl račun ter na več tisoč naslovov po vsem svetu nakazal milijardo dolarjev iz iranske banke, ki je bila pod mednarodnim embargom in na črni listi zaradi financiranja islamskega terorizma.

Na sporne transakcije so uslužbenci NLB vodstvo banke večkrat opozorili, prav tako je bil obveščen urad za preprečevanje pranja denarja, vendar so nadrejeni in odgovorni nižji kader mirili, da je s transakcijami vse v redu. Prav tako so opozorila o dogajanjih v NLB prihajala iz tujine, kjer so začeli zavračati nakazila, vendar procesa tudi to ni ustavilo.

Denar naj bi bil namenjen iranskim vohunskim službam po vsem svetu. 


Tako poznavalcem kot laikom je jasno, da je Irancem nekdo v Sloveniji moral garantirati, da bo tovrstna transakcija izpeljana brez vmešavanja pristojnih državnih organov, za kar je po mnenju strokovnjakov prejel 40 do 50 odstotno provizijo.

Kot smo pisali na Domovini, NLB že ima izkušnjo z zelo podobnim poslom z Iranom iz leta 1989. Prav tukaj, kdo ima v tej državi to znanstvo in takšno moč ter vpliv, bi se moralo začeti pravo raziskovalno novinarstvo osrednjih medijev, ki imajo sredstva in resurse za takšen obsežen raziskovalni projekt. Ugotovitve bi morale iz tedna v teden polniti prve strani časopisov ter udarne vesti TV dnevnikov, razprava o njih pa zasesti prime-time termine oddaj kot so Tarča in podobne.

Gre namreč za mater vseh afer v samostojni Sloveniji, ki vodi do "srca zveri", kot se je pred leti izrazil preučevalec interesnih omrežij, sociolog dr. Urban Vehovar.

Razkritje Rada Pezdirja: večina slovenskih podjetij in bank je imela podružnice v davčnih oazah


Ekonomist Rado Pezdir je po obsežni raziskovalni akciji v arhivih v intervjuju pri Jožetu Možini na TV Slovenija razkril šokantne informacije, da so slovenska podjetja in nekateri posamezniki iz (nekdanje) Službe državne varnosti (SDV) imeli in še imajo črne fonde na računih švicarskih bank in offshore podjetjih po vsem svetu.

Svoje trditve je podprl z avtentičnimi arhivskimi dokumenti, iz katerih je razvidno, kako se je SDV ukvarjala s tihotapljenjem cigaret in preprodajo droge, ter imela trg pokrit po vsej severni Italiji, "vse do Ancone".

Mnoga offshore podjetja, polna udbovskega denarja, pod drugim imenom v davčnih oazah delujejo še danes in se preko investicij raznih "luksemburških skladov" vračajo v slovensko okolje.

Zgodba, ki bi neposredno po razkritju v vsaki normalni demokratični državi preplavila naslovnice osrednjih medijev, je doživela popolno medijsko blokado. O njej s(m)o pisali le alternativni mediji in je tako dosegla le družbeno bolj angažirano bralstvo.

Sovražni prevzem DUTB s strani banksterjev Factor Banke in Probanke


Morda nobena državna institucija v zgodovini samostojne Slovenije ni tako ogrožala struktur paradržave, kot ravno Slaba banka pod švedskim vodstvom.

Kot je Domovini zaupal vir visoko znotraj DUTB, so imeli Švedi čiste namene razbiti omrežja, razpredena po (para)državnih podjetjih še iz komunističnih časov, v katerih delujejo po principu privatizacije dobičkov in socializacije izgub.

Z medijskim umorom na preverjen trik visokih plač so s Švedi uspešno počistili. Temu je sledil sovražen kadrovski prevzem DUTB s strani struktur tajkunskih Factor banke in Probanke.

V DUTB so pripeljali 120 novih ljudi. "Zamenjali so vse, vključno do nivoja tajnic," je za Domovino povedal naš vir. Ob tem so številni sposobni in zagnani ljudje na visokih položajih znotraj DUTB izgubili voljo in upanje, da se še da kaj narediti ter slabo banko zapustili.

S tem so upravljanje slabih naložb prevzeli tisti, ki so botrovali njihovem nastanku. Likvidaciji zasebnih bank pa se nista končali s poplačilom vseh dolgov, ampak s 50 milijonsko dokapitalizacijo s strani davkoplačevalcev, so zapisali v Reporterju, ki je edini verodostojno in natančno povzel dogajanje.

Osrednjih medijev zgodba ni dosegla, čeprav je bila denimo z njo dobro seznanjena visoko renomirana raziskovalna novinarska trojka, ki ima sklenjeno bogato pogodbo z vplivnim medijem Siol.net.

KOMENTAR: Rok Čakš
Če želite razumeti, morate vedeti, kako delujejo slovenski mediji
Takšnih zgodb, ki nikoli ne pridejo do ušes širše javnosti, čeprav so o njih novinarji obveščeni in se tudi zavedajo njihovega pomena za javni interes, je veliko. Za razjasnitev te blokade je potrebno razumeti, kako deluje novinarstvo na najvišji ravni - v osrednjih medijih, ki majo moč doseči širšo in ne samo družbeno angažirano javnost. V njih je mnogo dobrih in poštenih novinarjev, privrženih profesionalnim standardom, a tudi precej takšnih, ki svojo kariero gradijo na sožitju z vplivnimi osebami iz interesnih ozadij. Ti poskrbijo, da njihovi varovanci zasedejo pomembna uredniška in novinarska mesta v medijih, kamor seže bodisi dolga roka državnega (so)lastništva ali kapitala (para)državnih podjetij. Nato jim dozirajo unikatne zgodbe, ki so v medijih objavljene kot ekskluziva in slikane kot plod zahtevnih novinarskih raziskovanj. S tem si novinarji navzven gradijo profesionalni ugled in vpliv, navznoter pa ostajajo dolžniki in odvisneži od tistih, ki so jim to omogočili. Dolg poplačajo tako, da objavljajo novinarske zgodbe v interesu botrov ali pa katere v imenu istega interesa zamolčijo. Oziroma jih kot uredniki blokirajo ali poskrbijo, da ne pridejo na njihove naslovnice. Če je blokada na več nivojih uspešna, nekatere zgodbe s potencialom nacionalnih afer izzvenijo v "nepokritih" manjših alternativnih medijih in s tem ne dosežejo družbeno pasiviziranega in pretežno nezainteresiranega širšega občestva. S tem je cilj dosežen, saj je edino moč množic tista, ki učinkovito terja posledice za one, ki parazitirajo na ljudskem (državnem) premoženju. Oglašanje manjšine ozaveščenih družbeno angažiranih državljanov je namreč v tem pogledu zgolj kot krik vpijočega v puščavi. Podobno je v primeru zgornjih treh zgodb, ki imajo skupni imenovalec v isti paradržavni strukturi. Ta bo poskrbela, da bodo njihovi škandali sčasoma razvodeneli in utonili v pozabo družbene zavesti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30