Teden brcanja napol mrtvih kljuset

POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenska družba je postala zelo razkošna in bogata. Vsaj kar se afer tiče. Komaj prva mine, že se zagrizemo v drugo in jo oberemo do kosti. Včasih se obnašamo kot mrhovinarji: ne glede na to, da je človek, ki se znajde s prsti v marmeladi, že mrtvo kljuse, še zmeraj z užitkom brcamo in žremo.

Tudi jaz nisem tiho. Takšna sem! Morda, če dovolite, bi še kakšno rekla na račun afere ''bralna značka''. Še danes me boli, kako trapasto smo zamudili vlak, namesto da bi se ob tistem twitu Jelke Godec česa naučili! Še več: da bi na račun malo nepremišljenih besed razgrnili vso bedo projekta, s katerim se tako zelo radi hvalimo!

Če ne drug, nam Erar razkrije žalostno resnico, koliko je BZ v resnici vredna! Žal, moram se spotakniti ob denar, dragi moji, ljubezen gre najprej skozi želodec!

BZ je v letu 2018, na primer, imela na voljo le ubogih 143.639,00 evrov za delovanje! Še Združenje šoferjev in avtomehanikov iz Celja je dobilo več! 144.450 evrov! Pa da me ne boste narobe razumeli: šoferjem nisem čisto nič fouš! Ne zdi se mi pa prav, da je tako malo dobila BZ, s katero se nenehno hvalimo, kako unikatni smo zaradi nje celo v EU prostoru!

Celo Društvo slovenskih pisateljev je v primerjavi z mnogimi klubi študentov pravi nedohranjeni revež! Od države so lani pokasirali pičlih 240 tisočakov! Nekako mi številke ne gredo skupaj, sploh, ker nenehno poslušamo, da je Slovenija edina država na svetu, ki je nastala skozi slovensko kulturno identiteto!

Pa da se vrnem k BZ: ob aferi smo imeli idealno priložnost, da potrkamo na vest države in jo vprašamo, zakaj nimajo vsi slovenski otroci enakih pogojev zanjo! Zakaj nekatere osnovne šole nimajo niti lastne knjižnice, zakaj nimajo denarja za nove knjige? In ne nazadnje: če je BZ res tako pomembna, zakaj komaj kdo še bere, ko enkrat zapusti šolske klopi?

Aha, pravite, da kar še ni, še bo. Ja, seveda bo! Na ekrane spet prihaja Gorski zdravnik in če ne drugega, bralo se bo vsaj podnapise!

Zakaj mrcvarjenje Prešička?


Nismo šli dvakrat spat, že nam je popestril življenjski utrip Minister za kulturo, gospod Prešiček. Še danes mi ni povsem jasno, zakaj je bilo treba človeka ves teden mrcvariti, mu tiščati pred nos mikrofon, ga vlačiti po vseh možnih in nemožnih TV oddajah?! Bobu - bob se reče enkrat, ne pa neštetokrat. Zakaj se je afero prežvekovalo na en in isti način? Zakaj se ni raje govorilo o morebitnih kodeksih obnašanja? Zakaj se nismo spraševali, kako to, da je edina referenca za ministra to, da je ''naš''? Kdaj bo postalo v Sloveniji samo po sebi umevno, da mora tisti, ki dobi v roke oblast, tudi vedeti, kaj z njo početi? Kdaj, vas vprašam?! Odveč ne bi bila tudi prodorna novinarska vprašanja o fikusih, ki krasijo ne le kulturno, tudi še kakšno drugo ministrstvo.

Pa se je, kot že rečeno, spet ponovila stara zgodba: namesto da bi se začeli pogovarjati tudi o tem, kako se na omenjenem ministrstvu dela, (oglejte si Faktor, Božidar Novak je postavil kar nekaj zanimivih iztočnic) smo se brezplodno zgražali.
Ljudski glas Kobalu ''zameri'', da je ukradel '' premalo''. Če bi več, kar bi bilo vredno vsaj kakšen milijon, dva, tri, bi ga vsi trepljali po ramenih.

Pozni Kobal


Še ena afera je bila, ki nas ni pustila hladne. Kobalov plagiat. Roko na srce: po vseh tistih  diplomskih nalogah, ki so bile menda plagiati, nisem pričakovala takšnega ogorčenja.  Gospod Kobal se je včeraj opravičil. Lepo. A to bi moral storiti že prvi dan, ko je novica o plagiatu pricurljala v javnost. Včeraj je bilo prepozno, morda tudi zato, ker je bila afera že passe, Slovenci pa v nizkem štartu in v pričakovanju nove afere, s katero si bomo lahko popestrili turobno vreme, minimalne plače in dolgočasen TV program.

Še to: v nekem TV prispevku sem omenila, da smo navado, da neradi ločimo moje od našega, prinesli iz bivše države. Gospod Partljič se v Večeru s to mislijo ni strinjal. Vendar: mar nam družba, v kateri danes životarimo, ne dokazuje na vsakem koraku, da smo tam, kjer smo, predvsem zato, ker je ta navada še kako živa? Ljudski glas tudi Kobalu ''zameri'', da je ukradel '' premalo''. Če bi več, kar bi bilo vredno vsaj kakšen milijon, dva, tri, bi ga vsi trepljali po ramenih.

Ne vem, kako se je držalo avtorskih pravic v bivši državi, v samostojni Sloveniji je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah stopil v veljavo leta 1995. Šele z začetkom šolskega leta 2016/17 pa je stopil v veljavo Skupni sporazum o reproduciranju avtorskih del prek obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v vrtcih in šolah v Republiki Sloveniji. Morda se bo kdo še spomnil, koliko slabe volje je bilo, ko so šole fotokopirale različne učbenike tudi leposlovje, pa zato niso plačevale?

V desetletjih, ko sem zbirala zgodbe za knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem naletela na sogovornike, ki so mi odkrili marsikatero skrbno varovano skrivnost tudi o tem, kdo je kakšno knjigo v resnici napisal in kdo se je pod njo potem samo podpisal. Pa o tem, kako so študentje zbirali različno gradivo, ki si ga je potem prilastil njihov profesor. A, kot že rečeno, to so nepreverjene zgodbe, tisti, ki so jih povedali, jim bodo, če bodo hoteli, sami dodali piko na i.

Star pregovor pravi, da vsaka šola nekaj stane. Ga ni človeka, ki kdaj ne bi grešil. Zase in za družbo, v kateri živimo, največ storimo, če se začnemo pogovarjati. Ne toliko o krivcih kot o tem, kaj storiti, da do napak ne bi več prihajalo. V tem grmu tiči zajec in ne v brcanju že na pol mrtvega kljuseta.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30