Teden brcanja napol mrtvih kljuset
POSLUŠAJ ČLANEK
Slovenska družba je postala zelo razkošna in bogata. Vsaj kar se afer tiče. Komaj prva mine, že se zagrizemo v drugo in jo oberemo do kosti. Včasih se obnašamo kot mrhovinarji: ne glede na to, da je človek, ki se znajde s prsti v marmeladi, že mrtvo kljuse, še zmeraj z užitkom brcamo in žremo.
Tudi jaz nisem tiho. Takšna sem! Morda, če dovolite, bi še kakšno rekla na račun afere ''bralna značka''. Še danes me boli, kako trapasto smo zamudili vlak, namesto da bi se ob tistem twitu Jelke Godec česa naučili! Še več: da bi na račun malo nepremišljenih besed razgrnili vso bedo projekta, s katerim se tako zelo radi hvalimo!
Če ne drug, nam Erar razkrije žalostno resnico, koliko je BZ v resnici vredna! Žal, moram se spotakniti ob denar, dragi moji, ljubezen gre najprej skozi želodec!
BZ je v letu 2018, na primer, imela na voljo le ubogih 143.639,00 evrov za delovanje! Še Združenje šoferjev in avtomehanikov iz Celja je dobilo več! 144.450 evrov! Pa da me ne boste narobe razumeli: šoferjem nisem čisto nič fouš! Ne zdi se mi pa prav, da je tako malo dobila BZ, s katero se nenehno hvalimo, kako unikatni smo zaradi nje celo v EU prostoru!
Celo Društvo slovenskih pisateljev je v primerjavi z mnogimi klubi študentov pravi nedohranjeni revež! Od države so lani pokasirali pičlih 240 tisočakov! Nekako mi številke ne gredo skupaj, sploh, ker nenehno poslušamo, da je Slovenija edina država na svetu, ki je nastala skozi slovensko kulturno identiteto!
Pa da se vrnem k BZ: ob aferi smo imeli idealno priložnost, da potrkamo na vest države in jo vprašamo, zakaj nimajo vsi slovenski otroci enakih pogojev zanjo! Zakaj nekatere osnovne šole nimajo niti lastne knjižnice, zakaj nimajo denarja za nove knjige? In ne nazadnje: če je BZ res tako pomembna, zakaj komaj kdo še bere, ko enkrat zapusti šolske klopi?
Aha, pravite, da kar še ni, še bo. Ja, seveda bo! Na ekrane spet prihaja Gorski zdravnik in če ne drugega, bralo se bo vsaj podnapise!
Nismo šli dvakrat spat, že nam je popestril življenjski utrip Minister za kulturo, gospod Prešiček. Še danes mi ni povsem jasno, zakaj je bilo treba človeka ves teden mrcvariti, mu tiščati pred nos mikrofon, ga vlačiti po vseh možnih in nemožnih TV oddajah?! Bobu - bob se reče enkrat, ne pa neštetokrat. Zakaj se je afero prežvekovalo na en in isti način? Zakaj se ni raje govorilo o morebitnih kodeksih obnašanja? Zakaj se nismo spraševali, kako to, da je edina referenca za ministra to, da je ''naš''? Kdaj bo postalo v Sloveniji samo po sebi umevno, da mora tisti, ki dobi v roke oblast, tudi vedeti, kaj z njo početi? Kdaj, vas vprašam?! Odveč ne bi bila tudi prodorna novinarska vprašanja o fikusih, ki krasijo ne le kulturno, tudi še kakšno drugo ministrstvo.
Pa se je, kot že rečeno, spet ponovila stara zgodba: namesto da bi se začeli pogovarjati tudi o tem, kako se na omenjenem ministrstvu dela, (oglejte si Faktor, Božidar Novak je postavil kar nekaj zanimivih iztočnic) smo se brezplodno zgražali.
Še ena afera je bila, ki nas ni pustila hladne. Kobalov plagiat. Roko na srce: po vseh tistih diplomskih nalogah, ki so bile menda plagiati, nisem pričakovala takšnega ogorčenja. Gospod Kobal se je včeraj opravičil. Lepo. A to bi moral storiti že prvi dan, ko je novica o plagiatu pricurljala v javnost. Včeraj je bilo prepozno, morda tudi zato, ker je bila afera že passe, Slovenci pa v nizkem štartu in v pričakovanju nove afere, s katero si bomo lahko popestrili turobno vreme, minimalne plače in dolgočasen TV program.
Še to: v nekem TV prispevku sem omenila, da smo navado, da neradi ločimo moje od našega, prinesli iz bivše države. Gospod Partljič se v Večeru s to mislijo ni strinjal. Vendar: mar nam družba, v kateri danes životarimo, ne dokazuje na vsakem koraku, da smo tam, kjer smo, predvsem zato, ker je ta navada še kako živa? Ljudski glas tudi Kobalu ''zameri'', da je ukradel '' premalo''. Če bi več, kar bi bilo vredno vsaj kakšen milijon, dva, tri, bi ga vsi trepljali po ramenih.
Ne vem, kako se je držalo avtorskih pravic v bivši državi, v samostojni Sloveniji je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah stopil v veljavo leta 1995. Šele z začetkom šolskega leta 2016/17 pa je stopil v veljavo Skupni sporazum o reproduciranju avtorskih del prek obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v vrtcih in šolah v Republiki Sloveniji. Morda se bo kdo še spomnil, koliko slabe volje je bilo, ko so šole fotokopirale različne učbenike tudi leposlovje, pa zato niso plačevale?
V desetletjih, ko sem zbirala zgodbe za knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem naletela na sogovornike, ki so mi odkrili marsikatero skrbno varovano skrivnost tudi o tem, kdo je kakšno knjigo v resnici napisal in kdo se je pod njo potem samo podpisal. Pa o tem, kako so študentje zbirali različno gradivo, ki si ga je potem prilastil njihov profesor. A, kot že rečeno, to so nepreverjene zgodbe, tisti, ki so jih povedali, jim bodo, če bodo hoteli, sami dodali piko na i.
Star pregovor pravi, da vsaka šola nekaj stane. Ga ni človeka, ki kdaj ne bi grešil. Zase in za družbo, v kateri živimo, največ storimo, če se začnemo pogovarjati. Ne toliko o krivcih kot o tem, kaj storiti, da do napak ne bi več prihajalo. V tem grmu tiči zajec in ne v brcanju že na pol mrtvega kljuseta.
Tudi jaz nisem tiho. Takšna sem! Morda, če dovolite, bi še kakšno rekla na račun afere ''bralna značka''. Še danes me boli, kako trapasto smo zamudili vlak, namesto da bi se ob tistem twitu Jelke Godec česa naučili! Še več: da bi na račun malo nepremišljenih besed razgrnili vso bedo projekta, s katerim se tako zelo radi hvalimo!
Če ne drug, nam Erar razkrije žalostno resnico, koliko je BZ v resnici vredna! Žal, moram se spotakniti ob denar, dragi moji, ljubezen gre najprej skozi želodec!
BZ je v letu 2018, na primer, imela na voljo le ubogih 143.639,00 evrov za delovanje! Še Združenje šoferjev in avtomehanikov iz Celja je dobilo več! 144.450 evrov! Pa da me ne boste narobe razumeli: šoferjem nisem čisto nič fouš! Ne zdi se mi pa prav, da je tako malo dobila BZ, s katero se nenehno hvalimo, kako unikatni smo zaradi nje celo v EU prostoru!
Celo Društvo slovenskih pisateljev je v primerjavi z mnogimi klubi študentov pravi nedohranjeni revež! Od države so lani pokasirali pičlih 240 tisočakov! Nekako mi številke ne gredo skupaj, sploh, ker nenehno poslušamo, da je Slovenija edina država na svetu, ki je nastala skozi slovensko kulturno identiteto!
Pa da se vrnem k BZ: ob aferi smo imeli idealno priložnost, da potrkamo na vest države in jo vprašamo, zakaj nimajo vsi slovenski otroci enakih pogojev zanjo! Zakaj nekatere osnovne šole nimajo niti lastne knjižnice, zakaj nimajo denarja za nove knjige? In ne nazadnje: če je BZ res tako pomembna, zakaj komaj kdo še bere, ko enkrat zapusti šolske klopi?
Aha, pravite, da kar še ni, še bo. Ja, seveda bo! Na ekrane spet prihaja Gorski zdravnik in če ne drugega, bralo se bo vsaj podnapise!
Zakaj mrcvarjenje Prešička?
Nismo šli dvakrat spat, že nam je popestril življenjski utrip Minister za kulturo, gospod Prešiček. Še danes mi ni povsem jasno, zakaj je bilo treba človeka ves teden mrcvariti, mu tiščati pred nos mikrofon, ga vlačiti po vseh možnih in nemožnih TV oddajah?! Bobu - bob se reče enkrat, ne pa neštetokrat. Zakaj se je afero prežvekovalo na en in isti način? Zakaj se ni raje govorilo o morebitnih kodeksih obnašanja? Zakaj se nismo spraševali, kako to, da je edina referenca za ministra to, da je ''naš''? Kdaj bo postalo v Sloveniji samo po sebi umevno, da mora tisti, ki dobi v roke oblast, tudi vedeti, kaj z njo početi? Kdaj, vas vprašam?! Odveč ne bi bila tudi prodorna novinarska vprašanja o fikusih, ki krasijo ne le kulturno, tudi še kakšno drugo ministrstvo.
Pa se je, kot že rečeno, spet ponovila stara zgodba: namesto da bi se začeli pogovarjati tudi o tem, kako se na omenjenem ministrstvu dela, (oglejte si Faktor, Božidar Novak je postavil kar nekaj zanimivih iztočnic) smo se brezplodno zgražali.
Ljudski glas Kobalu ''zameri'', da je ukradel '' premalo''. Če bi več, kar bi bilo vredno vsaj kakšen milijon, dva, tri, bi ga vsi trepljali po ramenih.
Pozni Kobal
Še ena afera je bila, ki nas ni pustila hladne. Kobalov plagiat. Roko na srce: po vseh tistih diplomskih nalogah, ki so bile menda plagiati, nisem pričakovala takšnega ogorčenja. Gospod Kobal se je včeraj opravičil. Lepo. A to bi moral storiti že prvi dan, ko je novica o plagiatu pricurljala v javnost. Včeraj je bilo prepozno, morda tudi zato, ker je bila afera že passe, Slovenci pa v nizkem štartu in v pričakovanju nove afere, s katero si bomo lahko popestrili turobno vreme, minimalne plače in dolgočasen TV program.
Še to: v nekem TV prispevku sem omenila, da smo navado, da neradi ločimo moje od našega, prinesli iz bivše države. Gospod Partljič se v Večeru s to mislijo ni strinjal. Vendar: mar nam družba, v kateri danes životarimo, ne dokazuje na vsakem koraku, da smo tam, kjer smo, predvsem zato, ker je ta navada še kako živa? Ljudski glas tudi Kobalu ''zameri'', da je ukradel '' premalo''. Če bi več, kar bi bilo vredno vsaj kakšen milijon, dva, tri, bi ga vsi trepljali po ramenih.
Ne vem, kako se je držalo avtorskih pravic v bivši državi, v samostojni Sloveniji je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah stopil v veljavo leta 1995. Šele z začetkom šolskega leta 2016/17 pa je stopil v veljavo Skupni sporazum o reproduciranju avtorskih del prek obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v vrtcih in šolah v Republiki Sloveniji. Morda se bo kdo še spomnil, koliko slabe volje je bilo, ko so šole fotokopirale različne učbenike tudi leposlovje, pa zato niso plačevale?
V desetletjih, ko sem zbirala zgodbe za knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem naletela na sogovornike, ki so mi odkrili marsikatero skrbno varovano skrivnost tudi o tem, kdo je kakšno knjigo v resnici napisal in kdo se je pod njo potem samo podpisal. Pa o tem, kako so študentje zbirali različno gradivo, ki si ga je potem prilastil njihov profesor. A, kot že rečeno, to so nepreverjene zgodbe, tisti, ki so jih povedali, jim bodo, če bodo hoteli, sami dodali piko na i.
Star pregovor pravi, da vsaka šola nekaj stane. Ga ni človeka, ki kdaj ne bi grešil. Zase in za družbo, v kateri živimo, največ storimo, če se začnemo pogovarjati. Ne toliko o krivcih kot o tem, kaj storiti, da do napak ne bi več prihajalo. V tem grmu tiči zajec in ne v brcanju že na pol mrtvega kljuseta.
Zadnje objave
Če živite v bloku, bo to vaša nova obveznost
25. 4. 2024 ob 12:18
Preobrat na listi Svobode, Merlo odpadel, namesto njega Leben, na vrh Joveva
25. 4. 2024 ob 6:00
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Strah v Bruslju: TikTok ogroža duševno zdravje?
24. 4. 2024 ob 9:34
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
7 komentarjev
Alojzij Pezdir
"Brcanje političnih kadavrov", o katerem upravičeno piše avtorica, je res videti nacionalni šport tradicionalno nevoščljivih in privoščljivih "Slovenceljnov", a do neljubega pojava ni prišlo ne po naključju in ne samo po sebi.
Dejstvo, da so minister za kulturo Dejan Prešiček, njegovi predlagatelji (Židanova in Hanova stranka SD) ter člani Šarčeve vlade RS z vladajočo parlamentarno večino v Židanovem DZ RS potrebovali več kot teden dolgih dni, da so po mučnem postopnem medijskem razkrivanju mučnih podrobnosti spoznali in sprejeli neubranljivost pred javno izrečenimi in osebno personaliziranimi očitki o ministrovem nezakonitem in neetičnem trpinčenju nekaterih javnih uslužbencev ter o celo formalno dokumentiranih zlorabah službenega vozila in javnega uslužbenca v zasebne namene. Ko bi v državnih organih, vladi, političnih strankah in pri najodgovornejših državnih funkcionarjih prevladala politična in človeška etika nad pristran(kar)skimi interesi, bi "in flagranti" ujeti visoki državni funkcionar takoj odstopil in rešil svojo osebno dostojanstvo, ali pa bi na enak način reševali svojo čast in dostojanstvo odločevalci med predlagatelji in potrjevalci njegovega mandata. A nič takega se ni zgodilo, saj je pri nas samoumevno, da je "naše" treba braniti do zadnjega diha in da to ne velja za strankarske in vladne šefe, ampak tudi za "četrto vejo oblasti" oz. provladne medije z državno RTVS na čelu.
Zaradi vsega tega se praktično ni bilo mogoče izogniti "brcanju političnih kadavrov", ki se je končalo, kot se je moralo končati, namreč z Židanovim in Hanovim alibičnim prenašanjem oz. prelaganjem osebne politične in etične odgovornosti za napačno in škodljivo kadrovsko izbiro stranke SD na premiera vlade RS Šarca ter z ministrovo ponudbo "častnega odstopa" v poslednjem trenutku, seveda s populističnim sklicevanjem na nevzdržni linč množičnih občil ter nezmožnost tvornega delovanja ob njem in po njem.
Za nedostojno "brcanje političnega kadavra" ter vse njegove posledice so torej v prvi vrsti (so)krivi in (so)odgovorni sam "odstopljeni minister" Prešiček, njegovi predlagatelji in v njihovem imenu zlasti predsednik stranke SD ter predsednik DZ RS Dejan Židan in vodja poslanske skupine SD in ministrov sorodnik Matjaž Han, a tudi pomenljivo molčeči prvaki drugih strank vladajoče koalicije ter predolgo odlašajoči in pragmatično taktizirajoči premier Marjan Šarec.
Da o neizpolnjeni odgovornosti in pristojnostih predstavnikov "četrte veje oblasti", se pravi novinarjev in urednikov večine tiskanih in elektronskih množičnih medijev, sploh ne govorimo posebej. Še danes sem na Radiu Slovenija mogel prisluhniti obšankarskem nakladanju enega od priljubljenih "dreserjev javnega mnenja" in satiričnih kozerjev, ki se je lotil komentiranja "brcanja političnega kadavra" in ob tem na samem začetku izjavil, da o dogajanjih na ministrstvu za kulturo ne ve nič oz. premalo, da bi smel soditi. Ali ni prva naloga poročevalca in komentatorja, da so o dogajanju ali dogodku ali stanju najprej in čim od več virov kolikor mogoče izčrpno pouči, preden nas skuša "prosvetljevati" in kozersko zabavati?
MEFISTO
Domovina je znova brcnila v temo.
Zavzela se je za plagiatorja, kot da ne bi vedela, da bodo režimci to opravili bolje od nje.
Iz plagiatorja bodo naredili narodnega junaka, ki je v hudi duševni stiski obogatil slovenski gledališki repertoar in ga celo financiral z denarjem, ki ga je dobil za plagiat.
Bac
...no, kot sem rekel. Kobal je že iz depresije in je še kako živo "kljuse". Že visijo plakati za njegove predstave v februarju. Pridobil je prevajalske pravice za plagiat in celjskemu gledališču časti deset predstav. Spomnimo se: še včeraj depresija, skrušenost....danes pa že kot nov. Nothing happened. Plagiat? Kakšen plagiat?
Vsa kolobocija ga ni pretirano ganila. Toliko o brcanju mrtvih kljuset....
MEFISTO
Ogenj, rit in kače ter kolumne niso za igrače.
Kraševka
Mislim, da je komentar gospe Milene pokazan "odsev " množičnega razmišljanja v naši DRŽAVI.
Kot gornji komentatorji, podobno razmoišljam tudi jaz, da je prav, da dobi ZŠAM več kot društvo Pesnikov in pisateljev.
V starih časih, so pesniki in pisatelji širili KULTURO, danes pa politiko. Spomnimo se, kako so izključili JJ iz tega društva. S tem so dali vedeti koga oni zastopajo. Veliko "današnjih" pesnikov - NE razveseli povprečno pametnih ljudi. Po navadi se ( jaz tebi - ti meni) nagrajujejo sami sebe. Sem bila prisotna pri predstavitvi nekaj pesniških zbirk -kjer je bilo besedilo "rastresanje besed iz slovarja". Ne, da se stavki niso rimali (kar je bilo v preteklosti), niti stavka ni bilo oblikovanega v določenih pesmih. Pravijo. da si v društvo PEN sprejet "če si naš", tako kot v politiki.
Mislin, da je bila pri OBVEZNEM čtivu v šoli tudi knjiga Igorja Saksida (član raznih komisij pri učnih programih). Ta knjiga je bila tako prostaška, da ne bi smela biti na policah knjižnice v OSNOVNI ŠOLI....
Tudi tu so popustili vrednostni sistemi kulture. Ni dovolj, da so odstranili samo sedanjega kulturnega ministra.
Bac
Nadprotno od avtorice teksta, ki se post festum posipava s pepelom, ker je pač participirala pri "brcanju" še kako živih kljuset (Kobal in Prešiček še zdaleč nista mrtvi kljuseti. Boste videli!!), sam mislim, da je buren in dolgotrajen odziv še kako na mestu.
Tipi ala ta dva edino tako vsaj za silo občutijo vsaj malo nelagodja. Vsaj to in še to kratkotrajno. Občutka krivde tako ali tako ne premorejo. Torej, mislim, da je še kako prav, da sta se zadevi tako dolgo in energično držale na visokih obratih.
MEFISTO
Gornji spis je kar precej uglašen po levičarskih notah.
Ne morem si pomagati, moral sem napisati tako kot mislim..
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.