Teden brcanja napol mrtvih kljuset

Milena Miklavčič
19

Slovenska družba je postala zelo razkošna in bogata. Vsaj kar se afer tiče. Komaj prva mine, že se zagrizemo v drugo in jo oberemo do kosti. Včasih se obnašamo kot mrhovinarji: ne glede na to, da je človek, ki se znajde s prsti v marmeladi, že mrtvo kljuse, še zmeraj z užitkom brcamo in žremo.

Tudi jaz nisem tiho. Takšna sem! Morda, če dovolite, bi še kakšno rekla na račun afere ”bralna značka’‘. Še danes me boli, kako trapasto smo zamudili vlak, namesto da bi se ob tistem twitu Jelke Godec česa naučili! Še več: da bi na račun malo nepremišljenih besed razgrnili vso bedo projekta, s katerim se tako zelo radi hvalimo!

Če ne drug, nam Erar razkrije žalostno resnico, koliko je BZ v resnici vredna! Žal, moram se spotakniti ob denar, dragi moji, ljubezen gre najprej skozi želodec!

BZ je v letu 2018, na primer, imela na voljo le ubogih 143.639,00 evrov za delovanje! Še Združenje šoferjev in avtomehanikov iz Celja je dobilo več! 144.450 evrov! Pa da me ne boste narobe razumeli: šoferjem nisem čisto nič fouš! Ne zdi se mi pa prav, da je tako malo dobila BZ, s katero se nenehno hvalimo, kako unikatni smo zaradi nje celo v EU prostoru!

Celo Društvo slovenskih pisateljev je v primerjavi z mnogimi klubi študentov pravi nedohranjeni revež! Od države so lani pokasirali pičlih 240 tisočakov! Nekako mi številke ne gredo skupaj, sploh, ker nenehno poslušamo, da je Slovenija edina država na svetu, ki je nastala skozi slovensko kulturno identiteto!

Pa da se vrnem k BZ: ob aferi smo imeli idealno priložnost, da potrkamo na vest države in jo vprašamo, zakaj nimajo vsi slovenski otroci enakih pogojev zanjo! Zakaj nekatere osnovne šole nimajo niti lastne knjižnice, zakaj nimajo denarja za nove knjige? In ne nazadnje: če je BZ res tako pomembna, zakaj komaj kdo še bere, ko enkrat zapusti šolske klopi?

Aha, pravite, da kar še ni, še bo. Ja, seveda bo! Na ekrane spet prihaja Gorski zdravnik in če ne drugega, bralo se bo vsaj podnapise!

Zakaj mrcvarjenje Prešička?

Nismo šli dvakrat spat, že nam je popestril življenjski utrip Minister za kulturo, gospod Prešiček. Še danes mi ni povsem jasno, zakaj je bilo treba človeka ves teden mrcvariti, mu tiščati pred nos mikrofon, ga vlačiti po vseh možnih in nemožnih TV oddajah?! Bobu – bob se reče enkrat, ne pa neštetokrat. Zakaj se je afero prežvekovalo na en in isti način? Zakaj se ni raje govorilo o morebitnih kodeksih obnašanja? Zakaj se nismo spraševali, kako to, da je edina referenca za ministra to, da je ”naš”? Kdaj bo postalo v Sloveniji samo po sebi umevno, da mora tisti, ki dobi v roke oblast, tudi vedeti, kaj z njo početi? Kdaj, vas vprašam?! Odveč ne bi bila tudi prodorna novinarska vprašanja o fikusih, ki krasijo ne le kulturno, tudi še kakšno drugo ministrstvo.

Pa se je, kot že rečeno, spet ponovila stara zgodba: namesto da bi se začeli pogovarjati tudi o tem, kako se na omenjenem ministrstvu dela, (oglejte si Faktor, Božidar Novak je postavil kar nekaj zanimivih iztočnic) smo se brezplodno zgražali.

Ljudski glas Kobalu ”zameri”, da je ukradel ” premalo”. Če bi več, kar bi bilo vredno vsaj kakšen milijon, dva, tri, bi ga vsi trepljali po ramenih.

Pozni Kobal

Še ena afera je bila, ki nas ni pustila hladne. Kobalov plagiat. Roko na srce: po vseh tistih  diplomskih nalogah, ki so bile menda plagiati, nisem pričakovala takšnega ogorčenja.  Gospod Kobal se je včeraj opravičil. Lepo. A to bi moral storiti že prvi dan, ko je novica o plagiatu pricurljala v javnost. Včeraj je bilo prepozno, morda tudi zato, ker je bila afera že passe, Slovenci pa v nizkem štartu in v pričakovanju nove afere, s katero si bomo lahko popestrili turobno vreme, minimalne plače in dolgočasen TV program.

Še to: v nekem TV prispevku sem omenila, da smo navado, da neradi ločimo moje od našega, prinesli iz bivše države. Gospod Partljič se v Večeru s to mislijo ni strinjal. Vendar: mar nam družba, v kateri danes životarimo, ne dokazuje na vsakem koraku, da smo tam, kjer smo, predvsem zato, ker je ta navada še kako živa? Ljudski glas tudi Kobalu ”zameri”, da je ukradel ” premalo”. Če bi več, kar bi bilo vredno vsaj kakšen milijon, dva, tri, bi ga vsi trepljali po ramenih.

Ne vem, kako se je držalo avtorskih pravic v bivši državi, v samostojni Sloveniji je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah stopil v veljavo leta 1995. Šele z začetkom šolskega leta 2016/17 pa je stopil v veljavo Skupni sporazum o reproduciranju avtorskih del prek obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v vrtcih in šolah v Republiki Sloveniji. Morda se bo kdo še spomnil, koliko slabe volje je bilo, ko so šole fotokopirale različne učbenike tudi leposlovje, pa zato niso plačevale?

V desetletjih, ko sem zbirala zgodbe za knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem naletela na sogovornike, ki so mi odkrili marsikatero skrbno varovano skrivnost tudi o tem, kdo je kakšno knjigo v resnici napisal in kdo se je pod njo potem samo podpisal. Pa o tem, kako so študentje zbirali različno gradivo, ki si ga je potem prilastil njihov profesor. A, kot že rečeno, to so nepreverjene zgodbe, tisti, ki so jih povedali, jim bodo, če bodo hoteli, sami dodali piko na i.

Star pregovor pravi, da vsaka šola nekaj stane. Ga ni človeka, ki kdaj ne bi grešil. Zase in za družbo, v kateri živimo, največ storimo, če se začnemo pogovarjati. Ne toliko o krivcih kot o tem, kaj storiti, da do napak ne bi več prihajalo. V tem grmu tiči zajec in ne v brcanju že na pol mrtvega kljuseta.

19 KOMENTARJI

  1. Pa ZŠAM ima vsaj avtošolo in v njej dela. Kaj delate vi?
    Ali ste pripravljeni vsak dan poučevati vožnjo in biti prijazni s kandidati tudi, če ne znajo vozit?
    Podite malo na poligon Ljubečna pogledat kako delajo v ZŠAM. Ves čas so na cesti, na poligonu in celo na avtocesti. Bi vi upali z neznano osebo voziti po avtocesti ponoči in v slabem vremenu?
    Vi bi najbrž, če bi učili kategorijo A, sami povozili svojega učenca.

    • Tudi Jernej Štromajer (SD), državni sekretar na ministrstvu za šolstvo, je neprestano na cesti.

      V dveh mesecih je od 3.058 prevoženih km v zasebne namene prevozil 2.572 km in plačal bagatelno boniteto – 58,12 evra!

      Baje se je vozil tudi ponoči in ob slabem vremenu.

      Tako je požrtvovalen!

      • On nima spredaj motorista in ali ne poučuje praktične vožnje tovornjaka. Tako, da ni primerljivo. Ni mu treba razmišljati, da obstaja možnost, da bo moral sredi avtoceste zgrabiti volan in na hitro preprečiti kakšno hujšo nesrečo.

  2. Tudi jaz se oglašam.
    Moje mnenje o pojavu prašičkizma in kobalizma pravim takole:
    Zakaj vpijejo za stvari oziroma početja, ki so manjšega pomena. Zakaj nismo vpili, ko je kobal vpil “križajte Dežmana, križajte Možino”. Zakaj ne vpijemo ob mobingu Kordeša in njegovih nad nami, ki nismo poslušni levičarji.
    Zakaj ne vpijete, ko nas mnogi posamezniki zmerjajo z “domobranska golazen, ali pa katolibani”.
    Ljudje, zakaj vpijete na Kobala in Prešička, ko nam pa bivši predsednik ob vseh njegovih plagijatih komuzma nenehno grozi, da nam bo nataknil nagobčnike in morda celo odprl kakšen “goli otok”.
    Nehajmo se sprenevedati in si izpovejmo resnico.

    • Jaz se oglasim vedno, ko se nekoga žali in degradira. Vendar jaz ne ločujem ljudi na “naše” in “vaše”, “leve” in “desne”. Ves čas poudarjam, da kdor naredi napako, kdor stori kaznivo dejanje, je prvo, da se opraviči, potem da sprejme posledice za svoja dejanja, da prevzame odgovornost. In to naj bo politik, delavec, intelektualec itd.

  3. Nadprotno od avtorice teksta, ki se post festum posipava s pepelom, ker je pač participirala pri “brcanju” še kako živih kljuset (Kobal in Prešiček še zdaleč nista mrtvi kljuseti. Boste videli!!), sam mislim, da je buren in dolgotrajen odziv še kako na mestu.
    Tipi ala ta dva edino tako vsaj za silo občutijo vsaj malo nelagodja. Vsaj to in še to kratkotrajno. Občutka krivde tako ali tako ne premorejo. Torej, mislim, da je še kako prav, da sta se zadevi tako dolgo in energično držale na visokih obratih.

  4. Mislim, da je komentar gospe Milene pokazan “odsev ” množičnega razmišljanja v naši DRŽAVI.

    Kot gornji komentatorji, podobno razmoišljam tudi jaz, da je prav, da dobi ZŠAM več kot društvo Pesnikov in pisateljev.
    V starih časih, so pesniki in pisatelji širili KULTURO, danes pa politiko. Spomnimo se, kako so izključili JJ iz tega društva. S tem so dali vedeti koga oni zastopajo. Veliko “današnjih” pesnikov – NE razveseli povprečno pametnih ljudi. Po navadi se ( jaz tebi – ti meni) nagrajujejo sami sebe. Sem bila prisotna pri predstavitvi nekaj pesniških zbirk -kjer je bilo besedilo “rastresanje besed iz slovarja”. Ne, da se stavki niso rimali (kar je bilo v preteklosti), niti stavka ni bilo oblikovanega v določenih pesmih. Pravijo. da si v društvo PEN sprejet “če si naš”, tako kot v politiki.

    Mislin, da je bila pri OBVEZNEM čtivu v šoli tudi knjiga Igorja Saksida (član raznih komisij pri učnih programih). Ta knjiga je bila tako prostaška, da ne bi smela biti na policah knjižnice v OSNOVNI ŠOLI….

    Tudi tu so popustili vrednostni sistemi kulture. Ni dovolj, da so odstranili samo sedanjega kulturnega ministra.

    • ZŠAM vsaj skrbi za večjo varnost v prometu. Kaj pa počnejo pesniki in pisatelji? Kaj delajo pesniki in pisatelji, ko ZŠAM vozi po mestu, spredaj ima motorista in ga ne povozi, tudi če motorist pade?
      Potem pa ZŠAM posede za volan punčko, ki ima iz prejšnje avtošole že 100 ur in tri padce na praktični vožnji in gre z njo v mesto, na regionalno cesto in potem še na avtocesto (oba prideta živa nazaj na Ljubečno). Ali bi pesnik in pisatelj prišel živ nazaj? Jaz osebno mislim, da bi bilo enih pet šest mrtvih.

  5. …no, kot sem rekel. Kobal je že iz depresije in je še kako živo “kljuse”. Že visijo plakati za njegove predstave v februarju. Pridobil je prevajalske pravice za plagiat in celjskemu gledališču časti deset predstav. Spomnimo se: še včeraj depresija, skrušenost….danes pa že kot nov. Nothing happened. Plagiat? Kakšen plagiat?
    Vsa kolobocija ga ni pretirano ganila. Toliko o brcanju mrtvih kljuset….

  6. Domovina je znova brcnila v temo.

    Zavzela se je za plagiatorja, kot da ne bi vedela, da bodo režimci to opravili bolje od nje.

    Iz plagiatorja bodo naredili narodnega junaka, ki je v hudi duševni stiski obogatil slovenski gledališki repertoar in ga celo financiral z denarjem, ki ga je dobil za plagiat.

  7. Mileni in Rudiju Rutarju dam sto evrov, če se Milena obleče v burko in sede k Rudiju v ZŠAM Renault avtošolo in z njo Milena oblečena v burko zvozi dve uri vožnje ob navzočnosti Rudija Rutarja. Potem pa posnetek te vožnje objavita v Domovini. Ker samo tako bi lahko dokazali, da Mohamed bin Salman resno ogroža varnost Saudskega prometa.

  8. “Brcanje političnih kadavrov”, o katerem upravičeno piše avtorica, je res videti nacionalni šport tradicionalno nevoščljivih in privoščljivih “Slovenceljnov”, a do neljubega pojava ni prišlo ne po naključju in ne samo po sebi.
    Dejstvo, da so minister za kulturo Dejan Prešiček, njegovi predlagatelji (Židanova in Hanova stranka SD) ter člani Šarčeve vlade RS z vladajočo parlamentarno večino v Židanovem DZ RS potrebovali več kot teden dolgih dni, da so po mučnem postopnem medijskem razkrivanju mučnih podrobnosti spoznali in sprejeli neubranljivost pred javno izrečenimi in osebno personaliziranimi očitki o ministrovem nezakonitem in neetičnem trpinčenju nekaterih javnih uslužbencev ter o celo formalno dokumentiranih zlorabah službenega vozila in javnega uslužbenca v zasebne namene. Ko bi v državnih organih, vladi, političnih strankah in pri najodgovornejših državnih funkcionarjih prevladala politična in človeška etika nad pristran(kar)skimi interesi, bi “in flagranti” ujeti visoki državni funkcionar takoj odstopil in rešil svojo osebno dostojanstvo, ali pa bi na enak način reševali svojo čast in dostojanstvo odločevalci med predlagatelji in potrjevalci njegovega mandata. A nič takega se ni zgodilo, saj je pri nas samoumevno, da je “naše” treba braniti do zadnjega diha in da to ne velja za strankarske in vladne šefe, ampak tudi za “četrto vejo oblasti” oz. provladne medije z državno RTVS na čelu.
    Zaradi vsega tega se praktično ni bilo mogoče izogniti “brcanju političnih kadavrov”, ki se je končalo, kot se je moralo končati, namreč z Židanovim in Hanovim alibičnim prenašanjem oz. prelaganjem osebne politične in etične odgovornosti za napačno in škodljivo kadrovsko izbiro stranke SD na premiera vlade RS Šarca ter z ministrovo ponudbo “častnega odstopa” v poslednjem trenutku, seveda s populističnim sklicevanjem na nevzdržni linč množičnih občil ter nezmožnost tvornega delovanja ob njem in po njem.
    Za nedostojno “brcanje političnega kadavra” ter vse njegove posledice so torej v prvi vrsti (so)krivi in (so)odgovorni sam “odstopljeni minister” Prešiček, njegovi predlagatelji in v njihovem imenu zlasti predsednik stranke SD ter predsednik DZ RS Dejan Židan in vodja poslanske skupine SD in ministrov sorodnik Matjaž Han, a tudi pomenljivo molčeči prvaki drugih strank vladajoče koalicije ter predolgo odlašajoči in pragmatično taktizirajoči premier Marjan Šarec.
    Da o neizpolnjeni odgovornosti in pristojnostih predstavnikov “četrte veje oblasti”, se pravi novinarjev in urednikov večine tiskanih in elektronskih množičnih medijev, sploh ne govorimo posebej. Še danes sem na Radiu Slovenija mogel prisluhniti obšankarskem nakladanju enega od priljubljenih “dreserjev javnega mnenja” in satiričnih kozerjev, ki se je lotil komentiranja “brcanja političnega kadavra” in ob tem na samem začetku izjavil, da o dogajanjih na ministrstvu za kulturo ne ve nič oz. premalo, da bi smel soditi. Ali ni prva naloga poročevalca in komentatorja, da so o dogajanju ali dogodku ali stanju najprej in čim od več virov kolikor mogoče izčrpno pouči, preden nas skuša “prosvetljevati” in kozersko zabavati?

  9. V članku berem: Zakaj se ga (ministra Prešička) je mrcvarilo teden dni ? Ja,ljuba duša,saj se ga je moralo,če se ga nebi, nebi odstopil!!
    Slovenska politika in še mnogi drugi imajo gromozanski problem,dediščino iz socializma: ne vedo,kdaj odstopit.
    V socializmu se ni odstopalo,v socializmu si bil odstopljen ali eliminiran! V socializmu ni bilo odgovornosti.Baje je obstajala kolektivna odgovornost. V demokraciji je popolnoma drugače.Vse se gradi na odgovornosti.Zaradi “lepšega” smo jo “razdelili” na objektivno in subjektivno.Tudi prav! Vendar od tu naprej pa nam gre zelo počasi od rok. Zato se je razširilo “mrcvarjenje” ,”brcanje mrtvih kadavrov”,”brcanje mrtvih kljusetov”,verjetno obstaja še kakšen izraz. To sicer ni lepo,včasih pa koristi.Morda niti ne v korist razrešitve konkretnega primera,kot bolj v korist nam,družbi,da nam pride “v meso in kri” odgovornost in “timing”(sposobnost pravočasnosti) odstopiti,ko naredimo napako -razumeti moramo trenutek ( “pijanec se plota drži zato,ker trdi,da ni pijan”).Ja,to je problem naše politike in še koga.
    Na to temo bi se dalo še mnogo povedati,pa raje ne bom.Ker me je Milena Miklavčič zelo razočarala s točno takšno vsebino.Do tega članka sem bil prepričan v njeno absolutno svobodomiselnost !
    Ja,Slovenec kremenit : ogenj,rit,kače in kolumne niso za igrače – se strinjam !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime