»Tedaj bodo videli Sina človekovega …« (Mr 13,26) – razlog upanja ali strahu?

Janez Kozinc
0

Ta stavek sem že nekje videl … Da. Na smetišču Kaira, kjer životari med 50 in 70 tisoč ljudi. Spominjam se samostana, vklesanega v skale griča sredi tega smetišča in na steni je bil napis: »Tedaj bodo videli Sina človekovega, priti na oblakih neba z veliko močjo in slavo.« (Mr 13, 26) Takrat, v poletni vročini, v zraku, ki je bil prepojen s kislim vonjem po smeteh, se mi je stavek slišal bolj kot primer cinizma kakor resničnega upanja in veselja nad prihajajočim Sinom človekovim v njegovi slavi.

A to nasprotje mi ni šlo iz glave. Zakaj so si ga tamkajšnji kristjani dali zapisati v steno griča? Zagotovo si ga niso napisali v svojo obsodbo temveč v tolažbo. Vedno bolj se mi je tisti kraj dozdeval pravšnji za bližino Boga. Tam so njegovi »ubogi«, tisti, ki ne postavljajo sadove svojega napuha na oltar čaščenja, tisti, ki se ne borijo za moderne ideologije, ugodne finančne tokove. Vedo, da je njihovo življenje krhko, minljivo, povsem v Božjih rokah, zato jim je vera v Jezusov končni prihod razlog za upanje.

Brez Boga nam gre dobro – tja do groba

Tudi mi, na stari celini, smo »njegovi« – vsaj kristjani naj bi se imeli za »njegove«. Ampak mnogi smo od onih na smetišču drugačni – zemeljska moč in upanje v avtonomnost človeškega razuma sta nas močno utrdila v zavesti, da tudi brez Boga gre kar dobro – tja do groba. Zato smo morda malo manj upanja polni, ko Jezus v evangeliju govori o svojem ponovnem prihodu v svoji moči in slavi, ki naj bi se zgodila ravno tam, kjer mi ne moremo več vplivati.

Jezusove izjave o tem, kako bo prišel v svoji moči in slavi, dišijo po sodbi, za katero se sedaj nočemo meniti, ker vemo, da je Njegova precej drugačna od naše. Bo, kadar pride, poslal tudi k meni kakšnega angela, ki bo poznal moje ime in mi naklonil to, kar mi Bog obljublja v vsem Svetem pismu, večno življenje? Na tihem tako upam.

Ob tem, kako lačne nasičujem, tujce sprejemam, bolne obiskujem … me pa znova zaskrbi, da so mi resnični reveži poslani na pot kot velika priložnost, da svoje srce malo omehčam.

Smo sposobni deliti, kar premoremo?

Končno se mi zdi, da Bog vendarle ni »muhast« in je zvest temu, kar nam sporoča v Svetem pismu – da nas ima neskončno rad. A vnaprej nam je razodel pravila »igre«, kje naj mu strežemo, da nas bo On prepoznal kot svoje ob ponovnem prihodu: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25, 40)

Ob tem, kako lačne nasičujem, tujce sprejemam, bolne obiskujem … me pa znova zaskrbi, da so mi resnični reveži poslani na pot kot velika priložnost, da svoje srce malo omehčam. In to ne morem narediti s kakšno filozofijo, intelektualno akrobacijo, temveč samo s konkretnimi dejanji pomoči potrebnim. In takšna dejanja načenjajo moje udobje, zaverovanost vase. Tisti ljudje s kairskega smetišča so želeli z menoj deliti vse, kar so imeli, od neke vrste palačinke do čaja. Jasno, da sem v strahu pred vsemi možnimi okužbami to hrano prijazno odklonil.

Sprašujem se sedaj, bi jaz upal deliti z njimi vse, kar premorem. Če bi to zmogel, bi tudi jaz z veseljem napisal stavek o ponovnem Jezusovem prihodu, vsaj v srce.

dr. Janez Kozinc je župnik v župniji Pišece na območju Bizeljskega.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime