Tanja Fajon: Z gospodom Kučanom se osebno poznava, a nimava sestankov (2. del)

V drugem delu pogovora z evropsko poslanko Tanjo Fajon smo jo povprašali o problemih v Sloveniji, primerjavi med slovensko in evropsko levico pa tudi po komentarju navedb, da je nova izbranka “stricev iz ozadja”.


Z nami je spregovorila o svojem srečanju z Milanom Kučanom, ki so ga ujeli fotografski aparati in o njunem poznanstvu. Pa tudi o tem, kje se vidi v prihodnje.


Kot poslanka EU ste nekoliko odmaknjeni od notranjepolitičnega dogajanja v Sloveniji. Kateri so njeni glavni problemi, opazni z Bruseljske distance?

Sama imam to distanco že nekaj dlje kot kdo drug, saj sem bila od leta 2001 naprej dopisnica. Pred leti sem imela občutek, da je Slovenija izjemna zgodba o uspehu in da se razvija, nima problemov, pozna svoje strateške cilje.

V zadnjih letih pa smo začeli tavati. To je zelo vidno predvsem pri tem, da strateško ni videti, kam bi kot država želeli iti. Iz te distance se mi zdi, da preveč energije izgubljamo, ko se politiki namesto zgodovinarjev ukvarjajo z zgodovino. Javnost je nato posledično razdeljena. Sem iz generacije, ki si želi razumeti zgodovino, a želim gledati v prihodnost. Zdi pa se mi, da imamo veliko nepotrebnih delitev in prepirov med politiki in tega so ljudje naveličani.

Prepričana sem, da če bi nam vsem bilo toliko do države, bi lahko marsikatero to delitev preskočili in delali za skupne interese. To, da se politika prereka izključno zato, da kaže mišice, zame ni delovanje v korist državljanov.

Mnogi Socialnim demokratom v Sloveniji očitajo, da niso »prava levica« in v tej vlogi vidijo Združeno levico. Kako odgovarjate na takšne očitke?

S tem se ne bi mogla strinjati ravno zaradi dejstva, ker se ogromno ukvarjam s socialističnimi in socialnodemokratskimi strankami po Evropi. Stranka SD ima enake ideološke poglede, kot ostale primerljive stranke v Evropi. Nekateri pravijo, da bi se morali pomakniti še malce bolj proti levi strani, tudi to je ena izmed možnosti.

Ideološko zasledujemo ideje kot so enakost, socialna država in ostale tradicionalno socialdemokratske ideje. Ne zdi pa se mi nič slabega, če se povezujemo, ko gre za skupne ideje. Takšni poskusi po Evropi so tudi s podobnimi strankami, kot je Siriza grškega premiera Ciprasa. Prav on prihaja na srečanja evropskih socialistov, pomagali smo si na več področjih.

Mogoče bo tako kdaj tudi v Sloveniji, je pa drugače delovati kadar si v poziciji ali ko si v opoziciji. V slednji namreč nimaš odgovornosti za vladanje in lahko marsikatero stvar s precej udobnega položaja uničiš.

Se javna percepcija tega, kar bi slovenska levica morala biti, ujema s tem, kar je (zmerna) levica v evropskem prostoru?

Lahko bi naredili to primerjavo. A če sem poštena in samokritična bi lahko rekla, da je nasploh evropska socialistična in socialdemokratska družina v tej krizi preveč izgubila. Očitno marsikaterih izzivov nismo znali naslavljati tako, kot so ljudje pričakovali. To je samokritika, saj bi ravno takrat, ko je gospodarska in moralna kriza, ravno socialdemokratske stranke morale dobiti več moči.

Za nas socialiste bo zagotovo v prihodnje zelo velik izziv varnost v Evropi. 80% Evropejcev namreč naslavlja varnost kot eno izmed glavnih vprašanj. Socialisti in socialdemokrati smo bili pri varnosti vedno zadržani in smo v ospredje postavljali človekove pravice. Tu je treba najti ravnotežje.

V Sloveniji je bila minule tedne na udaru ministrica vaše stranke Anja Kopač Mrak, ker je javno podprla odločitev CSD Velenje pri odvzemu koroških dečkov starim staršem, kar sta upravno in vrhovno sodišče spoznali kot nezakonito ravnanje državnih organov. Bi se minister, ki bi se mu kaj takšnega zgodilo denimo v Nemčiji, obdržal na položaju?

Jaz ministrico podpiram v njeni razlagi dogodkov, ki je skozi medije zelo dobro znana. Tu gre za vprašanje objektivne odgovornosti in ali bi kdo drug izmed ministrov v Nemčiji odstopil zelo težko sodim. Premalo imam časa, da bi lahko poslušala razprave o teh stvareh v Sloveniji.

Mislim pa, da ima ministrica tukaj argumente na svoji strani, premier pa se se je prav tako odločil, da ji zaupa. Tudi jaz jo ta trenutek z njenimi argumenti podpiram.



V Sloveniji je bila minulo obdobje vroča tudi razprava o splavu. Bolje rečeno, nekateri mediji, novinarji in profesorji so trdili, da se o vprašanju splava v javnem prostoru ne bi smelo razpravljati, sploh pa ne na nacionalni televiziji. Kakšen je vaš pogled na to stališče?

Močno in srčno upam, da vprašanje splava ne bo obstajalo v slovenskem javnem prostoru. S tem bi naredili hud korak nazaj. Če samo pogledamo, kaj se je dogajalo na Poljskem, kjer se je poljska javnost z množičnimi akcijami uprla pritiskom, da bi prepovedali splav.

Vlada je nato umaknila predlog, a so bile kritike zelo ostre. Mislim, da si Slovenija kot napredna in moderna država, takega diskurza ne bi smela privoščiti.

Kaj pa pravica do tega, da vsak lahko izraža svoje lastno stališče, kot na primer molitve za nerojene otroke pred porodnišnicami?

To je sedaj že ideološka razprava. Še enkrat ponavljam, da je zame pravica do splava temeljna pravica in da se ima vsaka ženska pravico odločati o svojem lastnem telesu.

Ponosna sem na to, da imamo v Sloveniji kot napredni državi, tako zakonodajo. Samo želim si, da se ne bomo vračali v bolj temačne čase.

Ob vaši udeležbi na protestu v podporo migrantom lani v Ljubljani so vas objektivi ujeli v družbi z Milanom Kučanom, na podlagi česar so se začele širiti govorice, da ste nova »izbranka« »stricev iz ozadja« za voditeljico levice, ki naj bi na naslednjih volitvah premagala Janeza Janšo. Kako komentirate te špekulacije?

Zelo sem hvaležna za to vprašanje. Če bi se mediji večkrat vprašali, kakšno zgodbo lahko napihnejo, ko se z nekom samo pozdraviš, rokuješ in greš naprej … Še mene je presenetilo. Včasih, ko berem medije se mi zdi kot da bi brala znanstveno fantastiko. Zato tu vidim predvsem vprašanje verodostojnosti in profesionalnosti medijev.

Tisto srečanje z bivšim predsednikom Kučanom, ki ga, mimogrede, zelo spoštujem, je bilo natančno minuto dolgo, pod dežnikom. Pozdravila sva se in sva šla vsak svojo pot naprej. Še danes me vedno znova nasmeji, ko preberem o tem skrivnem botrstvu in ne vem kaj še vse. Nimava osebnih stikov.

Se torej sploh poznate s Milanom Kučanom?

Z gospodom Kučanom se osebno poznava, a nimava sestankov na nobeno profesionalno temo in tudi sicer ne. Srečala sva se enkrat samkrat na sestanku, ko je bil posebni odposlanec za Bosno in Hercegovino, jaz pa sem se ukvarjala s to državo. Takrat sva izmenjala nekaj besed, a to je bilo najino edino vsebinsko srečanje.

Še vprašanje glede vaše prihodnosti. Vam je bolj všeč Strasbourg in Bruselj ali bi se radi podali na slovenski politični parket?

Zelo nerada napovedujem svojo prihodnost, saj je ta precej nepredvidljiva. Pred leti ne bi nikoli rekla, da bom danes v politiki. Lahko pa rečem, da zelo uživam v svojem poklicu v evropski politiki. Zlasti, ker jo 15 let spremljam. Z vsemi izzivi, ki jih danes ima, me še bolj privlači kot prej.

Ta hip si želim ostati tu kjer sem, ker se mi zdi, da je to tisto, kar znam delati in kar me privlači.