Tamino Petelinšek v Ukrajino z avtobusom po begunce: Čas je, da pokažemo, da nismo samo pri maši kristjani

Foto: Tamino Petelinšek

Tamino Petelinšek je oče štirih otrok, kristjan, večkrat nagrajeni fotograf, dolgoletni fotoreporter Slovenske tiskovne agencije, pa tudi edini Kolumbov vitez pri nas, ki čuti odgovornost do župnije in države ter si želi s svojim delom predvsem prispevati k dobremu.

To ga je po začetku agresije Rusije na Ukrajino vodilo tudi na poti na Poljski in nato v Ukrajini, kjer je pretresen ob vsem, kar je videl, prišel na idejo, da bi begunske družine, ki jih je tam spoznal, pripeljal na varno – v Slovenijo. Akcija je uspela in se nadaljuje že v novo. Tamina pa smo ob množici aktivnosti, po katerih ga številni že poznajo, vstopil še v čevlje humanitarca. 

V prvem delu pogovora je delil, kaj je doživel v vojni Ukrajini ter na Poljskem, kako je dozorela odločitev za pomoč, kako je potekala akcija, kaj ukrajinski begunci sedaj najbolj potrebujejo ter zakaj je aktualna situacija dobra priložnost za vse, ki radi govorimo, kaj vse bi bilo treba, da nekaj tudi naredimo.

Tamino, nedavno ste se vrnili iz Ukrajine, od koder ste pripeljali avtobus svojih prijateljev, kot ste jih imenovali, ko sva se dogovarjala za intervju. Kaj vas je vodilo do samostojne akcije pomoči ukrajinskim beguncem?

V življenju se trudim ne le opazovati, ampak tudi poskušati ugotoviti, kako bi težave lahko rešil, lajšal. Nikoli me niso navdihovali ljudje, ki samo s prstom kažejo, kaj bi bilo potrebno narediti, ampak tisti, ki gredo v premišljeno akcijo. Eden prvih takih je bil Sveti Jožef.

Sam sem bil s strani Kolumbovih vitezov – Knights of Columbus – ameriška katoliška organizacija, ki redno pomaga kristjanom v stiski – poslan fotografirat humanitarno pomoč, ki iz ZDA pride na Poljsko, ter njeno pot do končnega uporabnika. Z namenom, da bi donatorji še bolj zaupali, da njihova pomoč pride do svojega cilja. Na Poljskem sem potem pomislil, da bi vendar šel tudi v Ukrajino, da bi pokazal, kaj se s pomočjo zgodi čez mejo. S snemalcem Marcinom Yonczykom sva se odločila, da vendar greva.

Prispela sva z vodnikom, ki naju je vodil čez množico kontrolnih točk. Te izgledajo kot utrdbe iz filmov, kjer na sredi ceste postavijo betonski blok, ga obdajo v vreče s peskom in iz raznih lin gledajo strojnice ter do zob oboroženi ljudje, ki te zelo prestrašeno gledajo, kaj imaš v avtu, ti pa njih zelo prestrašeno gledaš nazaj. Vodič jim je razložil, da sva gosta bogoslovnega semenišča v Lvivu, kjer se dogaja vsa distribucija pomoči. Ko sva se nastanila, sva načrtovala, da greva po enem dnevu nazaj, a sva potem ostala štiri dni. Ženo je skoraj kap, ko sem rekel »Lep pozdrav iz Ukrajine!«. V tistem semenišču humanitarno pomoč razložijo, oddajo v skladišče in tam presortirajo glede na potrebe po vsej državi. Spoznal sem kar veliko prostovoljcev Kolumbovih vitezov, ki noč in dan sortirajo pakete in pomoč.

Tam sem naletel tudi na drugi del humanitarnosti – v tem bogoslovnem semenišču so bogoslovci  svoje sobe odstopili beguncem iz vseh koncev Ukrajine, največ jih je bilo iz Kijeva. Družinam tudi kuhajo in lepo skrbijo zanje. Spoznal sem nekaj družin, s katerimi smo se pogovarjali tudi o njihovih možnostih za naprej. Vsi ti ljudje so namreč bili na poti v begunstvo, niso pa vedeli, kako in kam.

Prvi avtobus beguncev, ki so s Taminom prispeli v Slovenijo. Foto: Tamino Petelinšek

In sta jim želela pomagati?

S snemalcem sva opazovala dogajanje na meji med Poljsko in Ukrajino. Takrat so ljudje hodili v trumah in ko so prišli čez mejo z vsemi stvarmi in otroki, so bili utrujeni in zbegani. Nekateri so sedli na avtobuse ter odšli, kamor je peljal avtobus. Kdor pa ni prišel na avtobus – teh je bilo večina, ker je bilo avtobusov malo – pa je iskal prevoz ljudi, ki so prišli s svojimi avtomobili in kombiji ter begunce razvažali na vse konce. Mnogi teh šoferjev niso bili registrirani pri humanitarnih organizacijah. Menim, da bi Poljska vlada in EU za zaščito beguncev morali narediti več in na obmejni pas spustiti le ljudi, ki bi bili registrirani. Begunec, ki pride čez mejo, ne ve, kaj bi, ima za sabo težo dneva, otroke, ki sitnarijo, in se lahko prepusti vsakemu.

Bil sem priča trenutku, ko je pozno zvečer čez mejo izžeta prišla mlada mamica s tremi otroki. K njim je pristopil mlad moški, ki je izgledal precej premožen. V roki je imel veliko vrečko z napisom Toblerone in otrokom delil čokoladice, mami pa razlagal, da je iz Züricha in da jih bo peljal v Švico. Mami so se iskrile oči, otroci so bili navdušeni nad sladkarijami, vsi skupaj pa nad prijaznim človekom, ki jim nič noče – in so preprosto šli v njegov kombi. Upam, da so res prišli na svoj cilj. A glede na številne zapise se take situacije lahko končajo tudi zelo slabo. Lahko že na prvi namestitvi – ker do Züricha je treba prespati – pride do marsičesa, nekateri stari so se ločili od svojih otrok za večno. Kar zadeva organizacijo na poljski meji, je bilo zelo nejasno, kam ljudi peljejo, kdo jih pelje in kaj bo tam z njimi.

To se me je toliko dotaknilo, da sem, ko sem bil v Lvivu, tudi družinam tam povedal, kako je na meji in da ko tja prideš, še ne pomeni, da si rešen. Lahko prideš iz dežja pod kap, lahko pa se dejansko rešiš – ker tam je ogromno dobrih ljudi, od katerih velika večina res želi dobro. A ko begunsko družino nekam usmeriš, imaš ogromno odgovornost. Zgodovinski trenutek je, kaj boš naredil z nekom, ki je v veliki stiski. In ko sem v Lvivu, še bolj pa po vrnitvi domov, razmišljal, kaj bi lahko naredil, sem prišel na idejo, da organiziram avtobus.

Nekaj deklet, ki govorijo dobro angleško, je v Lvivu skoordiniralo prvo skupino, ki smo jo nato na meji pobrali ter peljali od tam v Žalec. Tone Rode z Družine mi je zelo pomagal, da smo prek njegovega dobrega imena prišel do zaupanja pri avtobusnem prevozniku Steklačič. Pri izvedbi so mi finančno pomagali The Knights of Columbus in Slovenska Karitas. V Žalcu je bila nato prva namestitev teh ljudi, sedaj pa so že pri slovenskih družinah, pa tudi službe smo nekaterim že našli.

Ta sistem je dober, ker direktno iz ogroženih krajev pripelješ skupino na namestitev, kjer so varni in že dobijo svojo rešitev. Vendar vse to ne bi bilo možno uresničiti brez globoko predanega in zanesljivega generalnega sekretarja Celjske škofijske Karitas  – Mateja Pirnata.

V Žalcu. Foto: Tamino Petelinsek

Skupino ste doslej že razmeroma spoznali, jim poiskali domove in mnogim tudi delo. Kdo so Ukrajinci, ki ste jih pripeljali v Slovenijo in kako so danes?

Večina je mladih družin z otroki brez moških, nekaj je pa tudi starejših in invalidov. To so v glavnem vsi zelo umirjeni in nam podobni ljudje. En par me spominja na moja taščo in tasta – tudi po svoji človeški milini in globini. Čuti se, da so Slovani in da so nam zelo blizu po kulturi, jeziku in navadah.

To so v glavnem vsi zelo umirjeni in nam podobni ljudje. Čuti se, da so Slovani in da so nam zelo blizu po kulturi, jeziku in navadah.

In radi bi delali. Tudi stare mame, ki ne morejo več dobiti službe. Nočejo biti samo postreženi, ampak bi radi nekaj prispevali. Imajo velik občutek za skupnost. Mi smo ta občutek, da je treba prispevati, že precej zgubili. Menim, da bodo tudi pri družinah izražali željo, da se nekako oddolžijo in prispevajo.

Na poljsko-ukrajinski meji. Foto: Tamino Petelinsek

Kaj najbolj potrebujejo?

Trenutno slovensko gostoljubnost in zaupanje. Nekateri, ki okrevajo, ali bi ponudili nastanitev, se bojijo konfliktov ali pa, da bi pri njih ostali za vedno. A dejstvo je, da ko dobijo status začasne zaščite, prejmejo tudi žepnino za plačevanje stroškov, če gostiteljska družina to želi – da ni vse zastonj. Prav tako prejmejo socialno podporo. Če se pa zaposlijo, prejemajo vsaj minimalno plačo. S tem si pa lahko privoščijo že kar normalno življenje, imajo tudi dostop do vseh zdravstvenih uslug, otroci se šolajo in lahko pri nas zaživijo.

Menim, da je to lepa priložnost za vse nas, ki radi govorimo, kaj vse bi bilo treba, da sedaj pokažemo, da nismo samo pri maši kristjani. Ni najlažje v svoj dom sprejeti družine, a mislim, da velika večina Slovencev precej dobro živi in lahko nekomu pomaga. Puščati jih tam, kjer letijo bombe, zame pomeni izgubiti kompas humanosti.

Menim, da je to lepa priložnost za vse nas, ki radi govorimo, kaj vse bi bilo treba, da sedaj pokažemo, da nismo samo pri maši kristjani.

Problem je, da se včasih najde kdo, ki ponuja nastanitev mladi mamici in otrokom; zastonj bivanje v hiši, v zameno pa pričakuje, da bo ta mamica temu gospodu čistila, prala in likala. Tega res nočemo. To je suženjstvo in se mi zdi odurno, da se na ta način zlorablja beseda zaposlitev. Ker ko mi iščemo zaposlitev za te ljudi, jo iščemo zato, da se bodo osamosvojili. Ko imaš svoj denar, lahko sam zaslužiš in si sam najameš nastanitev. To je tudi njihova rešitev. Imajo pravico do svobode, ki jim jo je Putin odvzel, mi pa jim jo lahko vrnemo. Zelo bi apeliral na ljudi, ki oddajajo stanovanja, da ne izrabljajo njihove ranljivosti in niso oderuški.

Kako se počutijo v Sloveniji?

Ko so prišli v Žalec, se ves čas zahvaljujejo in so izjemno hvaležni, da so prišli na svobodo. Lahko čutijo, da ni nobene nevarnosti, da lahko zadihajo.

V drugem delu intervjuja sva med drugim spregovorila tudi o njegovem videnju vojne v Ukrajini, o tem, kako po doživetju vojne gleda na domače probleme, o tem, kaj počne kot Kolumbov vitez, delil pa je tudi nekaj anekdot iz njegovih fotografskih druženj s politiki.

9 komentarjev

    • “Ne vem pa, kako je moškim na sliki uspelo ubežati iz Ukrajine, saj velja splošna mobilizacija moških do 60 let.”
      ——————-
      Mogoče zato, ker niso Ukrajinci ali pa iz drugačnih razlogov… dah?!

      Večina je mladih družin z otroki brez moških, nekaj je pa tudi starejših in invalidov, piše v članku.

      Tudi če bi bili med begunci mlajši moški, družinski očetje, čemú sploh to vaše nepomembno vprašanje, bistroumni rasPutin?

      Si predstavljate, kako težko mora biti očetu kot varuhu družine, ko pospremi svojo ženo in otroke do meje z upanjem, da bodo na drugi strani na varnem, a ne vedoč, kdaj se bodo oziroma ali se bodo spet videli?

      Moj globok poklon vsem, ki dejavno pomagajo ukrajinskim beguncem 🙏

      • Mad-ison, se bojim, da so tvoje solze, ki jih točiš ob vsaki priliki, bolj krokodilje. Sočutje do ljudi v nesreči je nekaj najbolj naravnega za normalnega človeka.
        Kdor to skozi poudarja in pri tem skuša druge obremenjevati s krivdo, ki je nimajo, je pač pozer in svetohlinec.

        V nekem komentarju, ki sem ga šele danes opazil, pišeš, da bi po mojem mnenju morali Ukrajinci ravnati kot nekdo, ki ima norega, nasilnega in pohlepnega soseda in se mu predati na milost in nemilost.

        Primerjava je slaba, ker se ne sklada z osnovnimi dejstvi.
        Žal ni bil grdi sosed tisti, ki je prvi napadel Ukrajino, temveč je to bila tisoče kilometrov oddaljena velesila, Amerika, ki si umišlja, da lahko po vsem svetu postavlja vlade po svojem okusu. To je naredila tudi v Ukrajini s pučem leta 2014, ki pomeni začetek vojne v Ukrajini.

        Amerika je prek marionetne vlade, ki jo nastavila po puču, sprožila in podpihovala državljansko vojno v Ukrajini, ki je do napada Rusije na Ukrajino vzela najmanj 13 tisoč življenj, večinoma ruskih civilistov. Poleg tega je Amerika do zob oborožila Ukrajino in jo spremenila v de facto Nato državo – z namenom, da jo pahne v proxy vojno z Rusijo, ki naj izčrpa Rusijo in jo spravi na kolena. Ameriški načrt je uspel.
        Posledice so očitne:
        – razrušena Ukrajina
        – milijoni beguncev
        – Rusija oslabljena zaradi drage vojne in še bolj zaradi uničujočih sankcij
        – Zahod in ves svet pahnjen v draginjo zaradi pomanjkanja energentov, vsakovrstnih surovin in najavljajočega se pomanjkanja hrane
        – nova oboroževalna tekma, ki koristi samo vojni industriji, ljudi pa peha v revščino
        – prebujanje svetovnega Juga in Vzhoda
        – konec ameriškega unilateralizma
        – nastajanje multilateralnega sveta
        itd.

        Ameriški strategi iz vrst globoke države, zlasti vojno-industrijskega sektorja, v svojem pohlepu verjetno niso predvideli vseh posledic sprovocirane proxy vojne zoper Rusijo na hrbtu ukrajinskega naroda. Zlasti niso predvideli, da bodo sankcije močno udarile tudi Zahod in tudi Ameriko.

        Predvsem pa niso predvideli tektonskih geopolitičnih premikov v škodo Zahoda in Amerike, ki jih je sprožila vojna. Večji del svetovnih držav z velikansko večino svetovnega prebivlastva se ni pridružil sankcijam zoper Rusijo. Ni se jim pridružila niti Mehika, ameriška soseda, in celo ne Turčija, ki je članica Nata.

        Bomo videli, ali bo Evropa pokorno sledila Ameriki tudi še potem, ko bo deležna redukcij energentov, ki bodo zmanjšale gospodarsko aktivnost in življenski standard prebivalcev Evrope prek visokih cen energije in vsega drugega, do česar bo neizbežno prišlo, če se sankcije že kmalu ne prekinejo in če se odnosi z Rusijo ne normalizirajo.
        Razumi, kdor moreš.

      • ” V nekem komentarju, ki sem ga šele danes opazil,…”
        ————-
        Približno se spomnim vsebine svojega komentarja, ampak se ne spomnim, pod katerim člankom je bil.
        Mi lahko navedete naslov, da pogledam, za kaj je šlo?

        Sicer pa, če vi meni očitate, da sem po vašem, menda zaradi obremenjevanja drugih s krivdo, ki je nimajo, pozer in svetohlinec, kaj lahko potem jaz zaključim iz vašega neprenehnega in vztrajnega ponavljanja lažne mantre, da je Amerika spočela in nosi krivdo za vojno v Ukrajini – da ste pretkan lažnivec in manipulator, ki upa, da bo njegova tisoč in večkrat ponovljena laž postala resnica???

Komentiraj