Švicarji v državnem financiranju medijev vidijo nevarnost za njihovo neodvisnost, zato so ga zavrnili na referendumu

Švicarski volivci so na včerajšnjem referendumu zavrnili predlog povečanja državnega financiranja medijev. Proti jih je glasovalo 55 % tistih, ki so se referenduma udeležili. Potem, ko sta tako vlada kot tudi državni zbor predlog podprla, je sedaj na referendumu padel.

Medtem ko je vladna stran zatrjevala, da bo ob upadu oglaševanja veliko predvsem lokalnih medijev brez podpore propadlo, je opozicija med drugim opozarjala, da je grožnja za demokracijo odvisnost medijev od državnega financiranja, kar bi omajalo njihovo neodvisnost.

Volivci zavrnili dodano državno podporo lokalnih medijev

Vlada je želela svojo podporo medijem za sedem let povečati za dodatnih 151 milijonov švicarskih frankov (144 milijonov evrov) na leto, kar naj bi zagotovilo preživetje številnih majhnih regionalnih in lokalnih časopisov, radijskih postaj, televizijskih postaj in spletnih medijev ter jim pomagalo pri njihovem digitalnem prehodu. Zamisel je podprlo približno 80 medijskih podjetij in drugih organizacij, vključno z Novinarji brez meja.

"Brez tega paketa obstaja tveganje, da bo več časopisov izginilo, da bodo lokalni radii oslabljeni in da nekatere regije ne bodo imele več strani z novicami," je dejala švicarska ministrica za komunikacije Simonetta Sommaruga.

A potem, ko sta tako vlada ko državni zbor lani poleti potrdila zakon, ki bi prinesel več kot podvojitev finančne podpore zasebnim medijskim organizacijam in so odločitev podprli tudi mnogi mediji, ki so izgubili velik del prihodkov od oglaševanja, so švicarske desne in sredinske stranke pod vodstvom Švicarske ljudske stranke na to temo zahtevale referendum.

Kot so izpostavile, bi državne subvencije pomagale predvsem velikim medijskim skupinam in založnikom, ki so v zadnjih letih ustvarili precejšnje dobičke, in bi zato bile potrata javnega denarja. Državne subvencije pa bi oslabile neodvisnost medijev, povzročile njihovo odvisnost in preprečile kritike politikov in oblasti. Prav tako so trdili, da inovativni spletni novičarski portali davkoplačevalskega denarja ne potrebujejo.

Zakon je sicer v veliki meri razdelil narod, glede njega pa so bili neenotni tako politiki kot tudi mediji. Večina francosko govorečih kantonov ga je podprla, medtem ko so bili vsi nemško govoreči kantoni, z izjemo Urija, kjer ga je podpiralo 50,5 %, proti. Pobuda je dobila večino v Ženevi (56,8 %), Vaudu (57,1 %), Fribourgu (57,4 %), Neuchâtelu (63,1 %) in Juri (64,9 %).

Predlagatelji referenduma napovedali predlog za prepolovitev obveznega prispevka za nacionalno radotelevizijo

V Švicarski ljudski stranki so po referendumski zmagi napovedali tudi predlog za prepolovitev obvezne licenčnine za javno švicarsko radiodifuzno korporacijo (SBC). Aktualni predlog pa ni prvi takšen. Pred štirimi leti so švicarski volivci na referendumu zavrnili predlog odprave prispevka za javno radotelevizijsko mrežo, so pa prav tako na referendumu, leta 2015 Švicarji s tesno večino (šlo je za približno 3.200 glasov) podprli spremembo financiranja javne radiotelevizije, s katero morajo prispevek plačevati vsa gospodinjstva, ne glede na to, ali radio ali televizijo imajo (kot že velja tudi pri nas).

Švicarska medijska krajina ena najbolj razvitih, a s podobnimi izzivi kot v drugih državah

Švicarska medijska krajna velja za eno najbolj razvitih v Evropi. Država že leta dosega dobre rezultate na lestvicah svobode medijev (lani je bila na 10. mestu), kljub temu pa ima država močno koncentracijo lastništva medijev. Zaradi svoje majhnosti pa je tudi močno pod vplivom medijev sosednjih držav (Nemčija, Francija, Italija).

Švica ima z 8,6 milijoni prebivalcev, štirimi uradnimi jeziki in pomembnimi kulturnimi razlikami med različnimi deli države močno razdrobljeno medijsko krajino. A to je močno prizadel premik k brezplačni, digitalni porabi novic, zaslužke od oglaševanja pa pobirajo predvsem spletni giganti kot sta Google in Facebook. V preteklih dveh desetletjih se je oglaševanje zmanjšalo za 40 %, kažejo uradne statistike, zaradi česar naj bi od leta 2003 propadlo približno 70 švicarskih časopisov.

Še vedno ima  močno vlogo javna radiotelevizija Swiss Broadcasting Corporation, ki zagotavlja televizijske in radijske programe v nemškem, francoskem, italijanskem in retroromanskem jeziku. Javna radiotelevizija večino denarja prejme iz prispevkov ljudi in deloma iz oglasov (ti so le na televiziji, medtem ko so na nacionalnem radiu prepovedani). Zasebni uporabniki letno plačajo 165 švicarskih frankov (158 evrov) za radio in še 286 švicarskih frankov (273 evrov) za televizijski sprejem, pri čemer gre velik del denarja iz nemško govorečega področja za ustvarjanje programov v manjšem francoskem in še manjšem italijanskem delu, kjer morajo zagotavljati program enake kakovosti kot v največjem, nemškem delu Švice.

Največje zasebne družbe (Tamedia AG, Ringier, NZZ-Gruppe, AZ-Medien in Somedia) se borijo za vse manjši oglaševalski kolač in z inovativnimi pristopi, ki niso vedno povezani z novičarstvom, v veliki meri uspejo preživeti na trgu. Gre za sodelovanje s Facebookom in Googlom, lastne aplikacije z digitalno naročnino, kjer so na voljo najboljše vsebine iz različnih medijskih naslovov, pa tudi imeniške storitve, ponudbo nepremičninskih, delovnih in drugih oglasov …

V preteklih letih so se tako javna kot tudi zasebne mreže soočale z odpuščanji in združevanjem. Tudi švicarska javna radiotelevizija se že leta sooča s kritikami, da ima na medijskem trgu monopolni položaj, da so njeni politični programi preveč nagnjeni v levo in preblizu vladi. Desne stranke si tako že leta prizadevajo za odpravo ali vsaj znižanje prispevkov državljanov za javno radiotelevizijsko mrežo. SBC na drugi strani opozarja, da je ključna za kohezijo švicarske družbe in promocijo kulture.