Varstvo osebnih podatkov v šoli ali ko polnoletne dijake država zaščiti pred lastnimi starši

Vir foto: https://www.todaysparent.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Obvarovani smo lahko z zakoni in uredbami, nismo pa varni pred svojo neumnostjo, pred neživljenjskostjo novosti, ki jih prinaša vse večje nezaupanje, strah in posledično novi ukrepi, izhajajoči iz uredbe o varovanju osebnih podatkov.

(Ne-)vzgojen ⇒ (Ne-)odrasel


Kakor koli že obračamo, nekaj »ne štima«. Mladostnik bi moral biti pri 18 letih odrasel. Pri 14-ih postane kazensko odgovoren, pri 16-ih bi mu marsikateri politik dal volilno pravico, pri 18-ih pa tako lahko vozi, voli, se poroči, postane starš in sklepa vse pravne posle.

Zakaj je torej ogenj v strehi, ker bo polnoletni dijak staršem lahko preprečil vpogled v svoje srednješolske ocene in sam opravičil svoje izostanke od pouka? Zato, ker marsikateri slovenski mladostnik tedaj še zdaleč ni odrasel.

Paradoksi


Ne zna in ne zmore prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ne ve, kdo mu vlada in zakaj naj bi sploh volil. Spolne odnose je imel tako že tam nekje pri petnajstih in zavoljo spolne (ne)vzgoje za neodgovornost že ve, da se da »vse zrihtat«. Ima velik potencial, da je funkcionalno nepismen, da sploh ne govorimo o tem, da marsikateri ne zna skuhati kosila, držati metle ali oprati svojega umazanega perila.
Bo nekdo, ki vsak trenutek svojega življenja in vse podatke o sebi deli na Facebooku, Instagramu in Snapchatu, res ščitil svojo zasebnost s tem, da bo staršem lahko preprečil, da za njim »vohunijo« v srednji šoli?

Razumete, kje je problem? Pred časom ga je nekdo na Twitterju lepo ubesedil takole: »Ko slovenska mati svojega sončka spusti iz gnezda, je sosedova Micka že v menopavzi.« Če mati, ki že leta dela njegove (ali njene) domače naloge, referate, plačuje inštrukcije in se pogaja o ocenah, ne bo mogla preveriti, če je res dobila petico …

Če pustimo ob strani dejstvo, da starš v srednji šoli skoraj nima več kaj iskati in je verjetno nekje zašel s poti, če mu otrok ne zaupa niti ocen, pridemo do paradoksov, ki jih prinaša nova uredba GDPR. Marsikaterega starša sem slišala skrb za svojega muhastega najstnika pogojevati z dejstvom, da sonček zdeluje šolo. In sedaj bo moral za spremljanje ocen tega (ne)odraslega mulca, ki ga itak preživlja, pridobiti njegovo soglasje - in to v imenu varovanja osebnih podatkov.

Birokratsko, a brez učinka


A kaj ko nobena uredba o varovanju osebnih podatkov nič ne pomaga, če človek sam ni sposoben odgovorno ravnati z njimi. Bo nekdo, ki vsak trenutek svojega življenja in vse podatke o sebi deli na Facebooku, Instagramu in Snapchatu res ščitil svojo zasebnost s tem, da bo staršem lahko preprečil, da za njim »vohunijo« v srednji šoli? Seveda ne.

Absurd zaščite osebnih podatkov se tukaj še ne konča. Otroci v vrtcu bodo, zaradi zaščite osebnih podatkov otrok seveda, sedaj na seznamih samo še s kodami in ne več z imeni in priimki. 3458 - bolana? Pa čeprav se s temi istimi otroki starši cele skupine srečujejo, praznujejo rojstnodnevne zabave, se igrajo itd.

Oštevilčeni, kodirani, čipirani


Že tako smo na vseh dokumentih skoraj samo še številka, samo še koda kartice, ki jo čekiramo ob vstopu, pavzi in odhodu domov, sedaj smo pa kodirali še otroke. Kot banane v trgovini ali krave v hlevu. Nekam smo se razčlovečili, se vam ne zdi?

Ne le krave, tudi ljudi se že čipira. Ne še v imenu varovanja osebnih podatkov, pa vendar v imenu zdravja in varnosti. V strahu se vse bolj ščitimo, a hkrati nas je vse bolj strah norosti obrambe, ki smo si jo zamislili.

Bojimo se zlorab z vseh stvari, a hkrati pozabljamo, da je tudi te, pred katerimi se moramo danes zaščititi, nekdo vzgajal. Bolezen se zdravi z odpravo vzroka zanjo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike