Sveti Miklavž: nekoč preveč skopuški, danes pretirano razsipniški
POSLUŠAJ ČLANEK
Vedno, ko pomislim na Miklavža, se me polasti vznemirjenje, nekakšna mešanica veselja in nestrpnega pričakovanja, obenem pa me še danes, ko sem že ''velika'', postane mičkeno strah, sem bila zadosti pridna ali ne.
Odraščala sem v času, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje: uradno smo pričakovali Dedka mraza, neuradno pa smo pripravljali peharje za Miklavža. Nagonsko smo vedeli, da se moramo v šoli lagati, če nas je kakšen preveč radoveden učitelj spraševal o tem in onem, kar se je dogajalo med štirimi stenami. Ne pomnim, da bi nam odrasli kdaj rekli, da je bilo laganje grešno. Imeli so ga za izhod v sili, in takrat se je tudi grehu (laži) pogledalo skozi prste.
Kot otrok sem morala biti zelo poredna. Redkokdaj sem tisto, kar je Miklavž pustil v peharju, tudi obdržala. Mama je bila zelo stroga. S pomočjo Miklavža mi je dokazovala, da iz mene ne bo nikoli nič prida. Pa sem se trudila, o, kako sem se trudila, da bi obdržala vsaj kakšno pomarančo! Redkokdaj mi je uspelo. Če me niso ''pokopale'' štirice v redovalnici, me je pa prerivanje s sestrami, ko smo ob večerih molili rožni venec, ki ga ni in ni bilo konca. Sploh so bili tisti rožni venci velika nočna mora! Če se je mami zazdelo, da je katera od nas zakinkala, ali se, Bognedaj, zahihitala, je palica že zažvižgala po zraku.
S sestro sva spali pod streho, v sobi, ki je bila v zimskem času, ker se v njej ni kurilo, obložena z ledom. Ležali sva skupaj, se stiskali druga k drugi, a zaman. Ni nama uspelo, da bi se ogreli. Ponoči sva večkrat vstali in se bosi spustili po ledeno mrzlih stopnicah v hišo, ker sva na klopi pustili peharja. Miklavž je šele proti jutru natresel suhe krhlje, domače piškote. Zmeraj je dodal še kakšne koristne stvari, za igrače ni imel denarja. Kadar sva zagledali pomarančo, sva se objeli od veselja! Miklavž ni dovolil požrešnosti, zato je bilo treba njegove darove šparat, šparat, šparat. Nazadnje se je celo zgodilo, da jih je pobral nazaj, ker ni bil zadovoljen s pridnostjo.
Kljub temu da je bil Miklavž prepovedan, so obilo strašili parkeljni. Fantje so se preoblekli v stare cunje, vzeli v roke palice in pod pretvezo, da so ''plačani'' za kaznovanje, je padalo po glavi ali po hrbtu. Oni so uživali, se norčevali in se smejali, mi, ki jim nismo mogli uiti, pa smo jokali. Zato parkeljnov še danes ne maram in če bi imela kaj besede, jih v spremstvu Miklavža sploh ne bi bilo!
Pozneje, ko sem že imela svoje otroke, Miklavževih dobrot nisem nikoli povezovala s pridnostjo. Zdelo se mi je bolj pošteno, da smo ''račune'' poravnali ali prej ali pozneje. Sveti Miklavž je bil preveč pomemben mož, da bi v povezavi z njim ostali grenki spomini.
V poznih sedemdesetih letih so bili časi že drugačni in tudi Miklavž je lahko brez bojazni, da ga bodo za prvim vogalom ustavili miličniki, potrkal na vrata. Z možem sva šla pogledat, kdo neki je prišel na obisk ob pozni uri. Potem je vstopil belolasi mož s škofovsko kapo in zakrivljeno ter pozlačeno škofovsko palico v spremstvu angelov, parklji pa so morali ostati zunaj, hvala Bogu! Njihovo rožljanje z verigami je bilo zelo glasno, najmlajši se je jokal od strahu, a kaj, ko je bilo nevljudno reči, naj se grdobe obnašajo bolj po pameti.
Trije sinovi in hčerka so z veseljem pisali pisma. Sveti Miklavž je zmeraj tudi odgovarjal nanje, tako kot se spodobi. To se je dogajalo tudi potem, ko so že vedeli,''koliko je ura''.
Danes, ko imam že vnuke, se trudimo, da bi ostal Sveti Miklavž v naši ulici dobrodošel mož.
Seveda so želje vnukov zelo drugačne, kot so bile nekoč moje. Četudi so skromni, ne pomnim, da bi si kdo od njih zaželel ''le'' pomaranče. Trenutno so aktualne lego kocke in knjige. Pa parkelj iz mlečnega kruha, ki ga bo v sredo zjutraj prav prijetno pomakati v vročo belo kavo.
Prijateljica, ki ima otroško trgovino, pravi, da takšne norišnice, kot je letos, še ni bilo. Trgovina je vsak večer opustošena, nihče ne sprašuje, bo otrok kupljeno potreboval ali ne. ''Miklavž'' pogosto nabavlja stvari, ki nimajo nobene vrednosti. Čez dan ali dva se bodo igrače znašle v smeteh. Od nepregledne količine čokoladic, smokijev in bombonov pa bo marsikoga bolel želodec.
Če je bil Miklavž v mojem otroštvu preveč ''skopuški'', je njegova razsipnost danes presegla meje dobrega okusa.
Še sreča, da – sem in tja – naleti na otroke, ki so darove, ki pristanejo v peharju, pripravljeni deliti z drugimi. Ali pa na takšne, ki napišejo pismo s srcem in ne s pohlepnimi in lakomnimi očmi.
Odraščala sem v času, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje: uradno smo pričakovali Dedka mraza, neuradno pa smo pripravljali peharje za Miklavža. Nagonsko smo vedeli, da se moramo v šoli lagati, če nas je kakšen preveč radoveden učitelj spraševal o tem in onem, kar se je dogajalo med štirimi stenami. Ne pomnim, da bi nam odrasli kdaj rekli, da je bilo laganje grešno. Imeli so ga za izhod v sili, in takrat se je tudi grehu (laži) pogledalo skozi prste.
Kot otrok sem morala biti zelo poredna. Redkokdaj sem tisto, kar je Miklavž pustil v peharju, tudi obdržala. Mama je bila zelo stroga. S pomočjo Miklavža mi je dokazovala, da iz mene ne bo nikoli nič prida. Pa sem se trudila, o, kako sem se trudila, da bi obdržala vsaj kakšno pomarančo! Redkokdaj mi je uspelo. Če me niso ''pokopale'' štirice v redovalnici, me je pa prerivanje s sestrami, ko smo ob večerih molili rožni venec, ki ga ni in ni bilo konca. Sploh so bili tisti rožni venci velika nočna mora! Če se je mami zazdelo, da je katera od nas zakinkala, ali se, Bognedaj, zahihitala, je palica že zažvižgala po zraku.
S sestro sva spali pod streho, v sobi, ki je bila v zimskem času, ker se v njej ni kurilo, obložena z ledom. Ležali sva skupaj, se stiskali druga k drugi, a zaman. Ni nama uspelo, da bi se ogreli. Ponoči sva večkrat vstali in se bosi spustili po ledeno mrzlih stopnicah v hišo, ker sva na klopi pustili peharja. Miklavž je šele proti jutru natresel suhe krhlje, domače piškote. Zmeraj je dodal še kakšne koristne stvari, za igrače ni imel denarja. Kadar sva zagledali pomarančo, sva se objeli od veselja! Miklavž ni dovolil požrešnosti, zato je bilo treba njegove darove šparat, šparat, šparat. Nazadnje se je celo zgodilo, da jih je pobral nazaj, ker ni bil zadovoljen s pridnostjo.
Kljub temu da je bil Miklavž prepovedan, so obilo strašili parkeljni. Fantje so se preoblekli v stare cunje, vzeli v roke palice in pod pretvezo, da so ''plačani'' za kaznovanje, je padalo po glavi ali po hrbtu. Oni so uživali, se norčevali in se smejali, mi, ki jim nismo mogli uiti, pa smo jokali. Zato parkeljnov še danes ne maram in če bi imela kaj besede, jih v spremstvu Miklavža sploh ne bi bilo!
Pozneje, ko sem že imela svoje otroke, Miklavževih dobrot nisem nikoli povezovala s pridnostjo. Zdelo se mi je bolj pošteno, da smo ''račune'' poravnali ali prej ali pozneje. Sveti Miklavž je bil preveč pomemben mož, da bi v povezavi z njim ostali grenki spomini.
Seveda so želje vnukov zelo drugačne, kot so bile nekoč moje. Četudi so skromni, ne pomnim, da bi si kdo od njih zaželel ''le'' pomaranče.
Ko Miklavž pride iz ilegale
V poznih sedemdesetih letih so bili časi že drugačni in tudi Miklavž je lahko brez bojazni, da ga bodo za prvim vogalom ustavili miličniki, potrkal na vrata. Z možem sva šla pogledat, kdo neki je prišel na obisk ob pozni uri. Potem je vstopil belolasi mož s škofovsko kapo in zakrivljeno ter pozlačeno škofovsko palico v spremstvu angelov, parklji pa so morali ostati zunaj, hvala Bogu! Njihovo rožljanje z verigami je bilo zelo glasno, najmlajši se je jokal od strahu, a kaj, ko je bilo nevljudno reči, naj se grdobe obnašajo bolj po pameti.
Trije sinovi in hčerka so z veseljem pisali pisma. Sveti Miklavž je zmeraj tudi odgovarjal nanje, tako kot se spodobi. To se je dogajalo tudi potem, ko so že vedeli,''koliko je ura''.
Danes, ko imam že vnuke, se trudimo, da bi ostal Sveti Miklavž v naši ulici dobrodošel mož.
Seveda so želje vnukov zelo drugačne, kot so bile nekoč moje. Četudi so skromni, ne pomnim, da bi si kdo od njih zaželel ''le'' pomaranče. Trenutno so aktualne lego kocke in knjige. Pa parkelj iz mlečnega kruha, ki ga bo v sredo zjutraj prav prijetno pomakati v vročo belo kavo.
Miklavževo brezglavo zapravljanje
Prijateljica, ki ima otroško trgovino, pravi, da takšne norišnice, kot je letos, še ni bilo. Trgovina je vsak večer opustošena, nihče ne sprašuje, bo otrok kupljeno potreboval ali ne. ''Miklavž'' pogosto nabavlja stvari, ki nimajo nobene vrednosti. Čez dan ali dva se bodo igrače znašle v smeteh. Od nepregledne količine čokoladic, smokijev in bombonov pa bo marsikoga bolel želodec.
Če je bil Miklavž v mojem otroštvu preveč ''skopuški'', je njegova razsipnost danes presegla meje dobrega okusa.
Še sreča, da – sem in tja – naleti na otroke, ki so darove, ki pristanejo v peharju, pripravljeni deliti z drugimi. Ali pa na takšne, ki napišejo pismo s srcem in ne s pohlepnimi in lakomnimi očmi.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
2 komentarja
Kraševka
Tudi v mojem otroštvu Miklavž ni bil RADODAREN. Pa vseeno smo ga s srcem in radovednostjo pričakovali. Na krožniku je pustil le jabolka in orehe ter par bonbončkov - več ni imel. Tega smo se zelo razveselili, kajti bili smo skromni in o igračah se sanjali nismo - saj jih ni nihče imel - niti trgovine.
Na Krasu smo lahko tudi po letu 1947 poslušali radijski (radijski aparat so imele le redke hiše) program iz Trsta, ki ga je pripravil RADIJSKI ODER iz programa RAJ postaja A. Po radiju smo poslušali nagovor Miklavža in bili smo presrečni. Ker je dejal, da se z letalom vozi od vasi, do vasi, smo dobili zagotovilo, da bo obiskal tudi nas. Sicer ga nikoli nismo videli, smo pa v naši domišljiji vedno slišali letalo nad nami.
Glede molitve, pa pri nas doma niso bili strogi - več smo peli kot molili. Seveda so nas naučili molit - zahtevali pa so od nas, da smo ob nedeljah po maši DOMA OBNOVILI PRIDIGO. To me je stimuliralo, da pri maši nisem klepetala med pridigo, ampak sem jo zvesto poslušala. To mi je ostalo do današnjih dni.
Preteklo nedeljo je bil na RADIU Ognjišče duhovnik - selezjanec Miklavec. Zanimiv mi je bil njegov široki pogled na molitev. Dejal je, da je lepo, če starši skupaj z otroki molijo, dodal pa je : "Velika molitev pa je tudi DELO. Ko starši skrbite za otroke , tako v hrani kot obleki in vzgoji - je to najvažnejša molitev, ki jo Bog od vas zahteva."
frenk64
Dobro ste tole napisali, Milena. Časi se res hitro menjajo. Iz ene skrajnosti nihamo v drugo.
Naj izrabim tole priložnost in naredim malo reklamo za moj današnji tekst, kako pa je oziroma naj bi bilo danes: https://www.iskreni.net/dom/prazniki/167206-kako-pomagati-otrokom-ohranjati-skrivnost-sv-miklavza.html.
Pa lepa večerna presenečenja želim vsem!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.