Sveti Duh - živi spomin Cerkve
POSLUŠAJ ČLANEK
Naš čas je zaradi naglice in zasičenosti z informacijami tudi čas pozabljivosti in površnosti. Kolikokrat nas ravno spomin izda in spravi v škripce. Pomagamo si na vse načine: s koledarji, z urniki, rokovniki, beležkami in celo z vozli na robcih, pa nam kljub temu marsikaj uide.
Tudi današnja tehnika, zlasti računalništvo, nas opozarja, kako zelo pomemben je spomin. Tam je pač vse odvisno od spomina, ostane samo tisto, kar varno shranimo in zapišemo v elektronski spomin. Če ta odpove, je ponavadi vse nepreklicno izgubljeno.
A usodnejša se mi vendarle zdi neka druga pozabljivost, tista, ki je postala že del današnje miselnosti. Takole modruje: »Čemu gledati v preteklost, ko je vendar sedanjost tako zanimiva in zahtevna, prihodnost pa tako pomembna in sijajna? Kaj bi izgubljali čas z zgodovino? Prepustimo jo zgodovinarjem. Kar je bilo, je bilo.« Tako govorijo seveda zlasti tisti, ki jim zgodovina ni prijetna in jih obtožuje ter obremenjuje.
In vendar v tem tiči nevarna zmota. Za posameznika in za narod je naravnost usodno in samouničevalno, če začne pozabljati svojo zgodovino, če je kritično ne ocenjuje in se iz nje ne uči. Človek, ki je izgubil spomin, ne pozna več sam sebe niti sveta okoli sebe. Izguba spomina je bolezenski pojav. Podobno velja za narod: Če izgubimo zgodovinski spomin, smo samo še čreda, zbegano ljudstvo, ki ne ve ne kod ne kam. Ne vemo več, kdo smo in kaj hočemo. Zato ne smemo za nobeno ceno izgubiti spomina. Tako je zapisal prof. Justin Stanovnik.
Če vsak narod živi iz spominjanja, velja to toliko bolj za božje ljudstvo, za Cerkev ki vsa živi iz spomina. Zvesto in skrbno ohranja spomin na velika božja dela, predvsem na največje - na Jezusovo delo odrešenja. Že za vernika stare zaveze je bilo spominjanje jedro bogoslužja. »Kličemo si v spomin tvojo dobroto, Gospod,« beremo v psalmih. Dobroto, ki se je pokazala ob rešitvi iz Egipta, in potem še tolikokrat skozi burno zgodovino.
Verujoč človek pa ve, da se tudi Bog njega spominja. Po preroku Izaiju nam zagotavlja: »Če bi te oče in mati pozabila, jaz te ne pozabim. Na obe dlani sem te zapisal.« Podobno pravi Jezus: »Veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.« Da, zapisana so v božjem spominu, v njegovem srcu.
Cerkev je v svojem spominjanju podobna božji materi Mariji. O njej je rečeno, daje vse, kar je slišala in doživela, »ohranila in premišljevala v svojem srcu«. Tako je Marija podoba in vzor Cerkve, ki ohranja in varuje dva največja zaklada: Sveto pismo, to je božjo besedo, in evharistijo. S tem nas ozdravlja naše pozabljivosti.
Evharistija je najbolj živ in oprijemljiv spomin na Jezusa. Spomeniki ljudstev so navadno hladni, kamniti spomeniki in spominski parki, Evharistija pa je veliko več: je živi in tu navzoči Gospod. Ko smo pri maši, stojimo z Marijo, z apostolom Janezom in ženami pod križem na Kalvariji. Tedaj postanemo Kristusovi sodobniki, ali bolje, on postane naš sodobnik.
»To delajte v moj spomin.« S tem je Jezus hotel reči: Ne pozabite name in na to, kar sem za vas storil. Sicer ne boste imeli iz česa živeti, ne boste imeli korenine. Ne boste vedeli, kdo ste, niti tega, kje je vaš temelj in cilj . Zato Cerkev že 2000 let najskrbneje izpolnjuje to naročilo, ko obhaja evharistijo.
Najmočnejši spomin Cerkve pa je Sveti Duh. V Novi zavezi je opisan kot Duh spominjanja. Jezus je rekel o njem: »Tolažnik Sveti Duh vas bo učil in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). »Iz mojega bo jemal in vam oznanjal« ( 16,14).
Praznujemo binkošti, praznik Svetega Duha, Tolažnika, Posvečevalca in Zdravnika. On je Gospod, ki oživlja. Brez njega bi bila Cerkev mrtva. Morda tudi naše izsušene in ranjene duše potrebujejo njegovega blagodejnega obiska. Pridružimo se prošnji, s katero se danes Cerkev obrača nanj : »Duši madeže izmij, kar je suho, spet zalij in ozdravi rane vse! «
Tudi današnja tehnika, zlasti računalništvo, nas opozarja, kako zelo pomemben je spomin. Tam je pač vse odvisno od spomina, ostane samo tisto, kar varno shranimo in zapišemo v elektronski spomin. Če ta odpove, je ponavadi vse nepreklicno izgubljeno.
A usodnejša se mi vendarle zdi neka druga pozabljivost, tista, ki je postala že del današnje miselnosti. Takole modruje: »Čemu gledati v preteklost, ko je vendar sedanjost tako zanimiva in zahtevna, prihodnost pa tako pomembna in sijajna? Kaj bi izgubljali čas z zgodovino? Prepustimo jo zgodovinarjem. Kar je bilo, je bilo.« Tako govorijo seveda zlasti tisti, ki jim zgodovina ni prijetna in jih obtožuje ter obremenjuje.
Za posameznika in za narod je naravnost usodno in samouničevalno, če začne pozabljati svojo zgodovino, če je kritično ne ocenjuje in se iz nje ne uči.
Ne ugasnimo zgodovinskega spomina
In vendar v tem tiči nevarna zmota. Za posameznika in za narod je naravnost usodno in samouničevalno, če začne pozabljati svojo zgodovino, če je kritično ne ocenjuje in se iz nje ne uči. Človek, ki je izgubil spomin, ne pozna več sam sebe niti sveta okoli sebe. Izguba spomina je bolezenski pojav. Podobno velja za narod: Če izgubimo zgodovinski spomin, smo samo še čreda, zbegano ljudstvo, ki ne ve ne kod ne kam. Ne vemo več, kdo smo in kaj hočemo. Zato ne smemo za nobeno ceno izgubiti spomina. Tako je zapisal prof. Justin Stanovnik.
Če vsak narod živi iz spominjanja, velja to toliko bolj za božje ljudstvo, za Cerkev ki vsa živi iz spomina. Zvesto in skrbno ohranja spomin na velika božja dela, predvsem na največje - na Jezusovo delo odrešenja. Že za vernika stare zaveze je bilo spominjanje jedro bogoslužja. »Kličemo si v spomin tvojo dobroto, Gospod,« beremo v psalmih. Dobroto, ki se je pokazala ob rešitvi iz Egipta, in potem še tolikokrat skozi burno zgodovino.
Bog ne pozablja
Verujoč človek pa ve, da se tudi Bog njega spominja. Po preroku Izaiju nam zagotavlja: »Če bi te oče in mati pozabila, jaz te ne pozabim. Na obe dlani sem te zapisal.« Podobno pravi Jezus: »Veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih.« Da, zapisana so v božjem spominu, v njegovem srcu.
Cerkev je v svojem spominjanju podobna božji materi Mariji. O njej je rečeno, daje vse, kar je slišala in doživela, »ohranila in premišljevala v svojem srcu«. Tako je Marija podoba in vzor Cerkve, ki ohranja in varuje dva največja zaklada: Sveto pismo, to je božjo besedo, in evharistijo. S tem nas ozdravlja naše pozabljivosti.
Evharistija je najbolj živ in oprijemljiv spomin na Jezusa. Spomeniki ljudstev so navadno hladni, kamniti spomeniki in spominski parki, Evharistija pa je veliko več: je živi in tu navzoči Gospod. Ko smo pri maši, stojimo z Marijo, z apostolom Janezom in ženami pod križem na Kalvariji. Tedaj postanemo Kristusovi sodobniki, ali bolje, on postane naš sodobnik.
»To delajte v moj spomin.« S tem je Jezus hotel reči: Ne pozabite name in na to, kar sem za vas storil. Sicer ne boste imeli iz česa živeti, ne boste imeli korenine. Ne boste vedeli, kdo ste, niti tega, kje je vaš temelj in cilj . Zato Cerkev že 2000 let najskrbneje izpolnjuje to naročilo, ko obhaja evharistijo.
Najmočnejši spomin Cerkve pa je Sveti Duh. V Novi zavezi je opisan kot Duh spominjanja. Jezus je rekel o njem: »Tolažnik Sveti Duh vas bo učil in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). »Iz mojega bo jemal in vam oznanjal« ( 16,14).
Praznujemo binkošti, praznik Svetega Duha, Tolažnika, Posvečevalca in Zdravnika. On je Gospod, ki oživlja. Brez njega bi bila Cerkev mrtva. Morda tudi naše izsušene in ranjene duše potrebujejo njegovega blagodejnega obiska. Pridružimo se prošnji, s katero se danes Cerkev obrača nanj : »Duši madeže izmij, kar je suho, spet zalij in ozdravi rane vse! «
Janez Zupanc je duhovni pomočnik v župniji Šmarje pri Jelšah
Zadnje objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
Ekskluzivno za naročnike
Minuta molka – skoraj nič ne gre več v pravo smer
19. 4. 2024 ob 13:00
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 21:29
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.