Sveta vojna RTV Slovenija proti medijem politične opozicije. Se to spodobi in gre res zgolj za moralo?
POSLUŠAJ ČLANEK
Medijski trg v Sloveniji je … neuravnotežen, bi dejali mnogi, ampak to ni tema tega komentarja. Medijski trg je nasičen z medijskimi projekti, še posebej odkar je svetovni splet odprl neskončne možnosti tudi medijem z nizkimi vložki, da s svojim doprinosom pomembno posežejo v domačo medijsko krajino.
Slednje je, tako za bralca kot demokracijo samo po sebi, dobro, da ne zapišem odlično. Podan je nastavek za pluralnost, raznovrstnost, dolgoročno gledano morda celo za uravnoteženost slovenske medijske krajine. Nasičenost pomeni konkurenco in s tem, vsaj v teoriji, tudi dvig kvalitete.
Po drugi strani pa konkurenca pomeni neizprosen boj za medijsko občinstvo in hkrati neizprosen boj za oglaševalce. In v tem boju je (vsaj) en slovenski medij sistemsko priviligiran. To je davkoplačevalsko financirana RTV Slovenija.
Ne želim posploševati, da je v nacionalni medijski hiši vse slabo in narobe. Tudi se ne nameravam spuščati v vse bolj aktualno razpravo o primernosti državljanske prisile, da v pregovorno »obče dobro« financiramo njeno delovanje; takšno, kakršno imamo. To dajatev bom zgolj upošteval kot realno dejstvo.
In v tem boju si je RTV Slovenija, zdaj že v dveh primerih, pa verjetno bo sledil še kakšen, privoščila neposreden napad na konkurenčno medijsko hišo v pretežni tuji lasti. Ki pa je, ne zatiskajmo si oči, bolj kot se za katerikoli medij spodobi, pod vplivom največje opozicijske stranke.
Jasno, tudi nacionalna hiša je večinsko prežeta z eno, tisto pravo, baje progresivno, strpno, napredno … ideologijo. Kar je, ker jo financirajo tudi državljani, ki jih zaposleni v javni hiši v tem smislu smatrajo za regresivne, nestrpne, nazadnjaške ... problematično. Celo bolj problematično od tega, da ima politična opozicija svoj medij, za financiranje katerega se, ker so ji domači kanali priprti, po pomoč obrača k tujim prijateljskim oblastem.
Zgodbo najbrž poznate, spremljamo jo tudi na Domovini. Razmeroma nepomemben spletni aktivist že leta vodi nekakšen boj proti medijem, ki na daljici dobro-zlo po njegovem zasedajo skrajno desno mesto. Njegova taktika je, da skuša oglaševalce spraviti v moralno zadrego, češ da oglašujejo na »nestrpnih, sovražnih …« skratka njihovem ugledu neprimernih medijih. S postavljanjem pred sramotilni steber nanje vrši pritisk, s ciljem, da od oglaševanja v targetiranem mediju sčasoma odstopijo.
Povrhu vsega je moralno-etično nekredibilen sam, saj mu na družabnih omrežjih občasno uide kakšen izbruh nestrpnosti; resda proti verski skupnosti, ki jo je pri nas dovoljeno zmerjati, pa vendarle. Celotna stvar je zato po svoje groteskna.
Resne pozornosti nevredna agenda pa dobi povsem drugo dimenzijo, ko jo za svojo vzamejo somišljeniki med novinarji na RTV in za izvajanje (kvazi) moralnega pritiska na oglaševalce v konkurenčnih medijih zlorabijo nacionalni medij.
Ne mislim braniti Janševega samozvanega medijskega imperija, ali, bognedaj, nivoja njihove produkcije. A pri tem početju gre za mnogo več kot napad s pozicije moči na konkurenčno medijsko hišo. Gre za skrajno problematično metodo izključevanja konkurence, drugače mislečih, oziroma kogarkoli, ki ne sodi v krog pravoverne ideologije.
V to sem prepričan, ker ne gre za prvi takšen primer izsiljevanja s sklicevanjem na (lažno) moralo. Podobne poznamo iz preteklosti, tovrstna strategija se v različnih pojavnih oblikah dandanes na radikalni levici uporablja vse pogosteje.
Tokrat so se na SDS-ove medije spravili zaradi ostrega, neokusnega, žaljivega, oni pravijo nestrpnega, sovražnega, lažnivega ... obravnavanja migrantov. Je torej to ostro, neokusno in žaljivo ali morda lažnivo, nestrpno, sovražno? Stopnja greha je stvar interpretacije, in kot je znano, je pri levičarjih, ko gre za desničarje, radikalno občutljiva. Tako je danes že vsak drugi Slovenec fašist, kar je svojevrstna degradacija dejanskega fašizma in njegovih žrtev, kot smo nedavno lahko prebrali celo v Delu.
So torej vsi, ki prebirajo (zame) tendenciozno, napihnjeno in težko prebavljivo, za vas pa morda sovražno in nestrpno vsebino, ... fašisti, katerim podjetja, sploh državna, ne smejo prodajati svojih izdelkov? Se torej število fašistov meri z dosegom nekega medija? In mar s tem nismo ponovno ujeti v zanko etiketiranja z nestrpneži in fašisti vse povprek?!?
In kaj je naslednji korak? Če se denimo meni prikazani medčloveški odnosi v resničnostnih šovih, ki jih v nedogled vrtijo naše televizije, zdijo nestrpni, zlagani, sprevrženi, sovražni in za človeški intelekt žaljivi, mi to daje pravico, da s pozicije moči (če mi je na voljo) rušim njihov oglaševalski model? Če je za podjetja moralno sporno oglaševanje ob bizarnih informativnih vsebinah, mar ni potem moralno sporno tudi ob vseh drugih bizarnostih, ki dandanes bruhajo iz medijev in ob katerih se oglasi, mimogrede, prodajajo kot vroče žemljice? In kdaj lahko o tem pričakujemo oddajo na nacionalki?!?
Če je tako, kje je meja te (ne)spodobnosti in kdo jo postavlja? Mar ni dovolj, da imam na izbiro reči ne, zapreti spletno stran, zamenjati program, ugasniti ekran ... in javno povedati svoje mnenje, ne pa lastnih moralnih kriterijev vsiljevati drugim na način diskvalifikacije, potiskanja v geto tišine, celo poskusov materialnega uničenja?!?
Zavedajoč se pasti te ideološko pogojene kvazi moralistične stiskalnice si res ne želim, da so učinkoviti vzvodi vsiljevanja lastne ideologije na voljo nekemu pregretemu aktivistu ali prenapetemu novinarju. Zato upam, da Telekom in ostali ne bodo klonili. Ker se zavedam, da so po njih na vrsti naslednje žrtve. In v takšnem svetu človek nikoli ne ve, kdaj se bo med njimi znašel sam.
Slednje je, tako za bralca kot demokracijo samo po sebi, dobro, da ne zapišem odlično. Podan je nastavek za pluralnost, raznovrstnost, dolgoročno gledano morda celo za uravnoteženost slovenske medijske krajine. Nasičenost pomeni konkurenco in s tem, vsaj v teoriji, tudi dvig kvalitete.
Po drugi strani pa konkurenca pomeni neizprosen boj za medijsko občinstvo in hkrati neizprosen boj za oglaševalce. In v tem boju je (vsaj) en slovenski medij sistemsko priviligiran. To je davkoplačevalsko financirana RTV Slovenija.
Ne želim posploševati, da je v nacionalni medijski hiši vse slabo in narobe. Tudi se ne nameravam spuščati v vse bolj aktualno razpravo o primernosti državljanske prisile, da v pregovorno »obče dobro« financiramo njeno delovanje; takšno, kakršno imamo. To dajatev bom zgolj upošteval kot realno dejstvo.
In v tem boju si je RTV Slovenija, zdaj že v dveh primerih, pa verjetno bo sledil še kakšen, privoščila neposreden napad na konkurenčno medijsko hišo v pretežni tuji lasti. Ki pa je, ne zatiskajmo si oči, bolj kot se za katerikoli medij spodobi, pod vplivom največje opozicijske stranke.
Jasno, tudi nacionalna hiša je večinsko prežeta z eno, tisto pravo, baje progresivno, strpno, napredno … ideologijo. Kar je, ker jo financirajo tudi državljani, ki jih zaposleni v javni hiši v tem smislu smatrajo za regresivne, nestrpne, nazadnjaške ... problematično. Celo bolj problematično od tega, da ima politična opozicija svoj medij, za financiranje katerega se, ker so ji domači kanali priprti, po pomoč obrača k tujim prijateljskim oblastem.
Gre za mnogo več kot napad s pozicije moči na konkurenčno medijsko hišo. Gre za skrajno problematično metodo izključevanja konkurence, drugače mislečih, oziroma kogarkoli, ki ne sodi v krog pravoverne ideologije.
Nad iver v očesu z brunom v očesu
Zgodbo najbrž poznate, spremljamo jo tudi na Domovini. Razmeroma nepomemben spletni aktivist že leta vodi nekakšen boj proti medijem, ki na daljici dobro-zlo po njegovem zasedajo skrajno desno mesto. Njegova taktika je, da skuša oglaševalce spraviti v moralno zadrego, češ da oglašujejo na »nestrpnih, sovražnih …« skratka njihovem ugledu neprimernih medijih. S postavljanjem pred sramotilni steber nanje vrši pritisk, s ciljem, da od oglaševanja v targetiranem mediju sčasoma odstopijo.
Povrhu vsega je moralno-etično nekredibilen sam, saj mu na družabnih omrežjih občasno uide kakšen izbruh nestrpnosti; resda proti verski skupnosti, ki jo je pri nas dovoljeno zmerjati, pa vendarle. Celotna stvar je zato po svoje groteskna.
Resne pozornosti nevredna agenda pa dobi povsem drugo dimenzijo, ko jo za svojo vzamejo somišljeniki med novinarji na RTV in za izvajanje (kvazi) moralnega pritiska na oglaševalce v konkurenčnih medijih zlorabijo nacionalni medij.
Ne mislim braniti Janševega samozvanega medijskega imperija, ali, bognedaj, nivoja njihove produkcije. A pri tem početju gre za mnogo več kot napad s pozicije moči na konkurenčno medijsko hišo. Gre za skrajno problematično metodo izključevanja konkurence, drugače mislečih, oziroma kogarkoli, ki ne sodi v krog pravoverne ideologije.
V to sem prepričan, ker ne gre za prvi takšen primer izsiljevanja s sklicevanjem na (lažno) moralo. Podobne poznamo iz preteklosti, tovrstna strategija se v različnih pojavnih oblikah dandanes na radikalni levici uporablja vse pogosteje.
Danes oni, jutri ste na vrsti vi
Tokrat so se na SDS-ove medije spravili zaradi ostrega, neokusnega, žaljivega, oni pravijo nestrpnega, sovražnega, lažnivega ... obravnavanja migrantov. Je torej to ostro, neokusno in žaljivo ali morda lažnivo, nestrpno, sovražno? Stopnja greha je stvar interpretacije, in kot je znano, je pri levičarjih, ko gre za desničarje, radikalno občutljiva. Tako je danes že vsak drugi Slovenec fašist, kar je svojevrstna degradacija dejanskega fašizma in njegovih žrtev, kot smo nedavno lahko prebrali celo v Delu.
So torej vsi, ki prebirajo (zame) tendenciozno, napihnjeno in težko prebavljivo, za vas pa morda sovražno in nestrpno vsebino, ... fašisti, katerim podjetja, sploh državna, ne smejo prodajati svojih izdelkov? Se torej število fašistov meri z dosegom nekega medija? In mar s tem nismo ponovno ujeti v zanko etiketiranja z nestrpneži in fašisti vse povprek?!?
In kaj je naslednji korak? Če se denimo meni prikazani medčloveški odnosi v resničnostnih šovih, ki jih v nedogled vrtijo naše televizije, zdijo nestrpni, zlagani, sprevrženi, sovražni in za človeški intelekt žaljivi, mi to daje pravico, da s pozicije moči (če mi je na voljo) rušim njihov oglaševalski model? Če je za podjetja moralno sporno oglaševanje ob bizarnih informativnih vsebinah, mar ni potem moralno sporno tudi ob vseh drugih bizarnostih, ki dandanes bruhajo iz medijev in ob katerih se oglasi, mimogrede, prodajajo kot vroče žemljice? In kdaj lahko o tem pričakujemo oddajo na nacionalki?!?
Če je tako, kje je meja te (ne)spodobnosti in kdo jo postavlja? Mar ni dovolj, da imam na izbiro reči ne, zapreti spletno stran, zamenjati program, ugasniti ekran ... in javno povedati svoje mnenje, ne pa lastnih moralnih kriterijev vsiljevati drugim na način diskvalifikacije, potiskanja v geto tišine, celo poskusov materialnega uničenja?!?
Zavedajoč se pasti te ideološko pogojene kvazi moralistične stiskalnice si res ne želim, da so učinkoviti vzvodi vsiljevanja lastne ideologije na voljo nekemu pregretemu aktivistu ali prenapetemu novinarju. Zato upam, da Telekom in ostali ne bodo klonili. Ker se zavedam, da so po njih na vrsti naslednje žrtve. In v takšnem svetu človek nikoli ne ve, kdaj se bo med njimi znašel sam.
Povezani članki
Zadnje objave
Če živite v bloku, bo to vaša nova obveznost
25. 4. 2024 ob 12:18
Preobrat na listi Svobode, Merlo odpadel, namesto njega Leben, na vrh Joveva
25. 4. 2024 ob 6:00
Zakaj se čakalne dobe v zdravstvu še vedno podaljšujejo?
24. 4. 2024 ob 16:30
"Stanje zdravstva je katastrofalno", vlada pa le opazuje
24. 4. 2024 ob 13:23
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
V študentskem naselju pozivi k ubijanju Judov
24. 4. 2024 ob 12:15
Strah v Bruslju: TikTok ogroža duševno zdravje?
24. 4. 2024 ob 9:34
Ekskluzivno za naročnike
Slovenska policija zatajila ob napovedi strelskega napada
22. 4. 2024 ob 16:50
Odilo Globočnik – nacistični zločinec slovenskih korenin
21. 4. 2024 ob 17:30
Prihajajoči dogodki
Video objave
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Odmev tedna: Prišel, videl in komaj zmagal
19. 4. 2024 ob 20:10
Izbor urednika
Na Dars-u odslovili AMZS pri poslu odvoza vozil z avtocest in hitrih cest
24. 4. 2024 ob 12:33
Vroča tema: očiščeni "janšizma" – padajo direktorji zdravstvenih ustanov
19. 4. 2024 ob 20:12
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
4 komentarjev
Rajko Podgoršek
Dober članek, čeprav po mojem mnenju do neke mere podcenjuje pristranskost nacionalne radiotelevizije. Kar se vidi v padanju dometa le-te. Očitno nekateri alternativni mediji imajo domet - zato pa je sedaj panika med mainstream mediji.
Kraševka
Rok, pripravili ste zelo DOBER prispevek. To je trezno razmišljanje.
Nacionalka in njeni novinarji( ne vsi), so res TROBILA LEVICE. To pa je nedopustno, ker bi RTV morala s svojimi programi zadovoliti vse SLOVENCE. Pa imam občutek, da celo pomaga "teptati SLOVENSKO kulturo. Celo njeni razvedrilni programi so včasih kot predvolilna kampanja v prid LEVICI.
Res je, da na NACIONALKI je dovoljeno ( Mojca P. Šetinc Carli....), da enostransko poročajo, celo širijo laži (primer Patrija, ..Magajna...) in ljudi "medijsko morijo". To NACIONALKA ne bi smela DELATI. DIREKTORJA bi bilo nujno zamenjati, ali pa PRISPEVKA NE PLAČEVATI.
MEFISTO
Res je, vsak drugi Slovenec je danes že levi fašist.
Kajtimara
Pac nic novega. Levaki uporabljajo metode, ki so se jih davno naucili in jih prakticirajo ze 70 let.
Samo eno vprasanje: kaj se bi zgodilo, ce bi se veliko stevilo ljudi uprlo in izvedlo drzavljansko nepokorscino (se v tem primeru temu sploh tako rece?) in ne bi vec placevali rtv "prispevka"? Bi se kaj spremenilo?
Koliko ljudi bi bilo potrebno, da bi dosegli ucinek?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.