Sveta vojna RTV Slovenija proti medijem politične opozicije. Se to spodobi in gre res zgolj za moralo?

Vir foto: http://www.diplomatic-corporate-services.si/
POSLUŠAJ ČLANEK
Medijski trg v Sloveniji je … neuravnotežen, bi dejali mnogi, ampak to ni tema tega komentarja. Medijski trg je nasičen z medijskimi projekti, še posebej odkar je svetovni splet odprl neskončne možnosti tudi medijem z nizkimi vložki, da s svojim doprinosom pomembno posežejo v domačo medijsko krajino.

Slednje je, tako za bralca kot demokracijo samo po sebi, dobro, da ne zapišem odlično. Podan je nastavek za pluralnost, raznovrstnost, dolgoročno gledano morda celo za uravnoteženost slovenske medijske krajine. Nasičenost pomeni konkurenco in s tem, vsaj v teoriji, tudi dvig kvalitete.

Po drugi strani pa konkurenca pomeni neizprosen boj za medijsko občinstvo in hkrati neizprosen boj za oglaševalce. In v tem boju je (vsaj) en slovenski medij sistemsko priviligiran. To je davkoplačevalsko financirana RTV Slovenija.

Ne želim posploševati, da je v nacionalni medijski hiši vse slabo in narobe. Tudi se ne nameravam spuščati v vse bolj aktualno razpravo o primernosti državljanske prisile, da v pregovorno »obče dobro« financiramo njeno delovanje; takšno, kakršno imamo. To dajatev bom zgolj upošteval kot realno dejstvo.

In v tem boju si je RTV Slovenija, zdaj že v dveh primerih, pa verjetno bo sledil še kakšen, privoščila neposreden napad na konkurenčno medijsko hišo v pretežni tuji lasti. Ki pa je, ne zatiskajmo si oči, bolj kot se za katerikoli medij spodobi, pod vplivom največje opozicijske stranke.

Jasno, tudi nacionalna hiša je večinsko prežeta z eno, tisto pravo, baje progresivno, strpno, napredno … ideologijo. Kar je, ker jo financirajo tudi državljani, ki jih zaposleni v javni hiši v tem smislu smatrajo za regresivne, nestrpne, nazadnjaške ... problematično. Celo bolj problematično od tega, da ima politična opozicija svoj medij, za financiranje katerega se, ker so ji domači kanali priprti, po pomoč obrača k tujim prijateljskim oblastem.
Gre za mnogo več kot napad s pozicije moči na konkurenčno medijsko hišo. Gre za skrajno problematično metodo izključevanja konkurence, drugače mislečih, oziroma kogarkoli, ki ne sodi v krog pravoverne ideologije.

Nad iver v očesu z brunom v očesu


Zgodbo najbrž poznate, spremljamo jo tudi na Domovini. Razmeroma nepomemben spletni aktivist že leta vodi nekakšen boj proti medijem, ki na daljici dobro-zlo po njegovem zasedajo skrajno desno mesto. Njegova taktika je, da skuša oglaševalce spraviti v moralno zadrego, češ da oglašujejo na »nestrpnih, sovražnih …« skratka njihovem ugledu neprimernih medijih. S postavljanjem pred sramotilni steber nanje vrši pritisk, s ciljem, da od oglaševanja v targetiranem mediju sčasoma odstopijo.

Povrhu vsega je moralno-etično nekredibilen sam, saj mu na družabnih omrežjih občasno uide kakšen izbruh nestrpnosti; resda proti verski skupnosti, ki jo je pri nas dovoljeno zmerjati, pa vendarle. Celotna stvar je zato po svoje groteskna.

Resne pozornosti nevredna agenda pa dobi povsem drugo dimenzijo, ko jo za svojo vzamejo somišljeniki med novinarji na RTV in za izvajanje (kvazi) moralnega pritiska na oglaševalce v konkurenčnih medijih zlorabijo nacionalni medij.

Ne mislim braniti Janševega samozvanega medijskega imperija, ali, bognedaj, nivoja njihove produkcije. A pri tem početju gre za mnogo več kot napad s pozicije moči na konkurenčno medijsko hišo. Gre za skrajno problematično metodo izključevanja konkurence, drugače mislečih, oziroma kogarkoli, ki ne sodi v krog pravoverne ideologije.

V to sem prepričan, ker ne gre za prvi takšen primer izsiljevanja s sklicevanjem na (lažno) moralo. Podobne poznamo iz preteklosti, tovrstna strategija se v različnih pojavnih oblikah dandanes na radikalni levici uporablja vse pogosteje.

Danes oni, jutri ste na vrsti vi


Tokrat so se na SDS-ove medije spravili zaradi ostrega, neokusnega, žaljivega, oni pravijo nestrpnega, sovražnega, lažnivega ... obravnavanja migrantov. Je torej to ostro, neokusno in žaljivo ali morda lažnivo, nestrpno, sovražno? Stopnja greha je stvar interpretacije, in kot je znano, je pri levičarjih, ko gre za desničarje, radikalno občutljiva. Tako je danes že vsak drugi Slovenec fašist, kar je svojevrstna degradacija dejanskega fašizma in njegovih žrtev, kot smo nedavno lahko prebrali celo v Delu.

So torej vsi, ki prebirajo (zame) tendenciozno, napihnjeno in težko prebavljivo, za vas pa morda sovražno in nestrpno vsebino, ... fašisti, katerim podjetja, sploh državna, ne smejo prodajati svojih izdelkov? Se torej število fašistov meri z dosegom nekega medija? In mar s tem nismo ponovno ujeti v zanko etiketiranja z nestrpneži in fašisti vse povprek?!?

In kaj je naslednji korak? Če se denimo meni prikazani medčloveški odnosi v resničnostnih šovih, ki jih v nedogled vrtijo naše televizije, zdijo nestrpni, zlagani, sprevrženi, sovražni in za človeški intelekt žaljivi, mi to daje pravico, da s pozicije moči (če mi je na voljo) rušim njihov oglaševalski model? Če je za podjetja moralno sporno oglaševanje ob bizarnih informativnih vsebinah, mar ni potem moralno sporno tudi ob vseh drugih bizarnostih, ki dandanes bruhajo iz medijev in ob katerih se oglasi, mimogrede, prodajajo kot vroče žemljice? In kdaj lahko o tem pričakujemo oddajo na nacionalki?!?

Če je tako, kje je meja te (ne)spodobnosti in kdo jo postavlja? Mar ni dovolj, da imam na izbiro reči ne, zapreti spletno stran, zamenjati program, ugasniti ekran ... in javno povedati svoje mnenje, ne pa lastnih moralnih kriterijev vsiljevati drugim na način diskvalifikacije, potiskanja v geto tišine, celo poskusov materialnega uničenja?!?

Zavedajoč se pasti te ideološko pogojene kvazi moralistične stiskalnice si res ne želim, da so učinkoviti vzvodi vsiljevanja lastne ideologije na voljo nekemu pregretemu aktivistu ali prenapetemu novinarju. Zato upam, da Telekom in ostali ne bodo klonili. Ker se zavedam, da so po njih na vrsti naslednje žrtve. In v takšnem svetu človek nikoli ne ve, kdaj se bo med njimi znašel sam.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike